Piton je kriv za vse!

Le redko pa se s takšnimi vprašanji soočamo v kriminalkah, čeprav se tudi tam pogosto pojavi kakšen junak, ki ne ve točno, kam in h komu sodi.

Predstavljeni knjigi sta potrebovali kar nekaj časa, da sta našli svoj pravi jaz. Pri bralcu, seveda. Prvo, še zelo svežo, je napisal izredno zanimiv avtor, pisatelj in pesnik ter človek, ki pogosto išče svoj pravi jaz ali ga vsaj je; zdi se, da je svoja iskanja odlično ponazoril v svojem novem romanu. Druga, ki že dobro leto kroži med slovenskimi bralci, je pisateljski prvenec novinarja in urednika, za obe pa velja, da kličeta po nadaljevanju ali morda celo ekranizaciji.

720 utripov srca

Jaka Tomc ali, kot ga poznajo mnogi sledilci na družbenih omrežjih, Manični poet je s svojo šesto knjigo posegel na novo področje; kriminalni del je Tomčevim bralcem znan, prežetost z erotiko ravno tako, novo pa je poseganje v področje eksistencialnosti. Glavni junak, kriminalist Rok Jazbinšek, čigar življenje se zdi domala popolno, se nenadoma znajde v vlogi, ki je ni vajen – v vlogi nekoga, ki je nadzorovan in ki ne odloča o svoji usodi. Skrivnostno prejme svoj izgubljeni/ukradeni računalnik, na katerem se začnejo pojavljati zapisi iz prihodnosti. Zapisi, ki so, ne glede na to, kako se jim Jazbinšek trudi izogniti, zelo točni. Nič čudnega, saj jih piše kar on sam. Ampak v prihodnosti. Kako, se boste najbrž vprašali. Knjiga je polna filozofskih vprašanj in razglabljanj med junakom in številnimi stranskimi liki, kjer je Tomc zelo močan, da ne rečemo avtobiografski. Junak se išče in izgublja, ne ve več, kdo je, kaj se je že zgodilo in kaj se bo. Spoznava, da je usodo nemogoče krojiti in da je zapečatena, ampak – kdo mu jo je zapečatil? On sam, morda ljubljena oseba ali kdo tretji? Bralec pozablja na kriminalni naboj tega svojevrstnega Tomčevega šova, ki se konča … očiščevalno. Da. Pa se ob vseh zapletih in presenetljivih odkritjih konča srečno?

Piton na kolesu

No, prvenec Boštjana Isteniča je nekaj povsem drugačnega: ravno tako se začne kriminalno – z izgubo spomina in kovčkom, polnim denarja. Marko Furlan je tisti, ki izgubi spomin in se znajde s tem zloglasnim kovčkom. Ne spomni se, kdo je in kaj počne v življenju. Prihodi nadvse zanimivih likov – odločnega albanskega lastnika verige pekarn (Markovega največjega konkurenta), zlatarja in obenem ostarelega plejboja, simpatične mlade frizerke (khm, khm), zasebnega detektiva v pisani srajci, babice sočnega jezika (uganite, čigava babica je), mednarodnega dvojca goljufov in seveda pitona – zadevo zapletejo in jo naredijo nadvse zabavno. Tu ne smete iskati filozofskih misli, ampak preprostega človeka, ki pač ne ve, kaj se mu je zgodilo. Ko počasi začne odkrivati tančice lastnega življenja, se začne spraševati, ali je vse skupaj res in ali si takšnega življenja sploh (še) želi. Prav s pomočjo nepredvidljivih situacij in stranskih likov, ki so močno in hkrati ravno prav karikirani, se začne odkrivati in spoznavati. Pravzaprav – piton je kriv za vse!

Za razliko od Tomčevega romana je Isteničev veliko bolj zabaven in duhovit, kar pa seveda ne zmanjšuje berljivosti (in neodložljivosti!) enega ali drugega. In kakor sta si različna, toliko je med njima podobnosti. Kdo ve, kako bi se glavna junaka razumela ...