Karolina Kalan: "Pisanje je kot kisik"

Lansko poletje je Karolina Kalan, sicer nekdanja novinarka, zdaj pa hudo plodna pisateljica, med drugim postregla z izjemno zabavno knjigo Diagnoza: Blondinka, ki je letos dobila nadaljevanje. Čeprav je imela Karolina tudi cel kup zelo bolečih poglavij, jo boste praktično vedno našli nasmejano. Zato ne preseneča, da zna tudi iz svojih nezgod in dogodivščin napisati zgodbe, ki nasmejijo do solz. To pa je tudi razlog, da je tudi drugi del knjige že uspešnica. 

Ob prvem delu knjige smo se glasno režali. Je sploh ostalo še kaj štosov za nadaljevanje?

O, seveda so ostali. In ne samo to – dogajajo se mi dnevno. Ker sem očitno magnet za zabavne težave vseh sort. Nedavno se je poročila ena od hčera. Njen voznik na obred je bil bivši mož, avto pa moj. Tako je več kot sto kilometrov peljal moj poročno okrašeni avto, ki ga v okolju, kjer se je poroka odvijala, kar dobro poznajo …

Verjetno so tisti, ki so vedeli, da se nista prav z nasmehom razšla, res pisano gledali, kako je mogoče, da se vozi z vašim avtom … Koliko resnice je sicer v opisih vaših doživetij?

Skorajda vse prigode so povsem resnične. Je pa ta odgovor, kot sem vam ga pravkar povedala, take sorte, da je zame precej varovalen, haha. Kajti ko gre za bolj žgečkljive teme, se zlahka izgovorim, da je ravno v tem delu zgodba malce prirejena.

Se strinjate, da je nadaljevanje Blondinke zelo v znamenju ljubezni?

Tako je. Diagnoza: blondinka 2 prinaša zasuk od družinskega k ljubezenskemu življenju. Pa najsi gre za Američana, ki je osvojil srce moje prvorojenke (deloma pa tudi mojo hišo, kolo in avto), ali pa za velikansko porcijo zarečenega kruha, ki sem si jo servirala sama; potem ko sem bila trdno prepričana, da bom za zmeraj sama, nepričakovano spet slišim »kako trava raste«, tako sem zaljubljena. In sploh ne popusti. Ah ja, pa moje večno hujšanje bo tudi marsikoga nasmejalo (no, jaz sem med njimi izvzeta, da smo si na jasnem). 

Glede na to, da imate očitno cel kup nezgod, zapletov in sploh raznih nevšečnosti, ki so izvrstno branje, me zanima, ali vas kaj skrbi, da se boste bolje organizirali in postali bolj umirjeni, saj bi to verjetno pomenilo, da bi bilo manj navdiha za pisanje?

Ah, kje pa. Za to se pa res ni treba bati. Če se do zdaj nisem poštimala, se tudi na stara leta zagotovo ne bom. Zadnjič sem se stlačila v eno tako ozko obleko, da me je resno skrbelo, da me bodo lahko iz nje rešili samo še gasilci. Pri tem sem vztrajno ponavljala, da ima perfekten dekolte, ker ni krojen naravnost, ampak precej poševno. Moj dragi še danes misli, da sem se zafrkavala, jaz pa čisto zares nisem opazila, da sem si samo obleko nadela tako zelo postrani. In čedalje pogosteje hodim naokoli nenašminkana. Skrivnost mojega novega videza je samo v tem, da imam službo tako blizu, da mi uspe med vožnjo namazati samo trepalnice.

Kakšni so odzivi na knjigo?

Odzivi so izvrstni. Zadnjič so me celo v lokalni knjigarni, kjer sem plačevala s kartico, prepoznali po imenu na njej in mi povedali, da sproti prodajo vse izvode. Mogoče se mi bo pa kdaj le uresničil del mojega samomotivacijskega stavka: »Ko bom velika, suha, slavna in bogata.« Pri čemer sem nad drugim pridevnikom obupala še bolj kot nad zadnjim.

Ali razmišljate tudi o tretjem delu?

Glede na to, da sta tako prva in druga knjiga odlično sprejeti, meni pa življenje skorajda dnevno postreže z novimi zapleti, tretji del že nastaja. Čeprav me počasi skrbi za svojo javno podobo, saj me nekateri berejo preveč dobesedno. Zadnjič sem na neki poroki odklonila gintonic, pa se je ena od povabljenk začudila. Menda je preštela, kolikokrat ga omenjam v knjigi, in se ji je očitno zdelo, da bi ga morala piti kot kakšen ospen, vsakih osem ur. (smeh)

Sicer pa ste samo v zadnjem letu izdali več knjig. Katere so vaše zadnje izdaje?

Čisto zadnja knjiga, ki je prišla med bralce, je knjiga S flosa na bal. Opisuje tradicijo obujanja splavarskih običajev na Ljubnem ob Savinji in je izšla ob letošnjem 60. Flosarskem balu. Občina Ljubno se je odločila, da vsakemu gospodinjstvu podari izvod ob občinskem prazniku, kar se mi zdi izjemno lepa gesta. 

Kako vam uspeva, da tako hitro, pa vseeno tako zanimivo in kvalitetno pišete?

O, hvala lepa. Včasih rečem, da sem narejena iz besed; pisanje potrebujem tako kot kisik. Ob vikendih lahko brez premora pišem od jutra do poznega popoldneva, ne glede na vreme. Da dokončam poglavje, zlahka vstanem sredi noči. Ko gre za pisanje, ni nobena žrtev prevelika, ker to zame sploh ni žrtev, ampak najljubši in najlepši hobi.

Revija ★★★ VKLOP/STOP ★★★ vas morda še čaka pri prodajalcih časopisa, zagotovo pa na spletu.