Ogrevanje pred torkovim ljubljanskim koncertom Angie Stone
V seriji Musicology Sessions bo zapela Angie Stone, 56-letna r&b in soul diva.
V seriji Musicology Sessions bo zapela Angie Stone, 56-letna r&b in soul diva, producentka ter igralka, ki je posnela uspešnici Wish I Didn't Miss You in No More Rain, bila članica prve ženske hip hop skupine, tesno sodelovala s Kurtisom Mantronikom in Lennyjem Kravitzem, z D'Angelom sta ob glasbi »ustvarila« danes 20-letnega sina Michaela, pod njeno streho pa so še tri nominacije za grammyje. Sled je pustila v gledališču, na televiziji in filmu, gledali pa jo bomo tudi v prihajajočem Last Night a DJ Saved My Life.
Kakšno podlago vam je dalo petje na koru?
Kot solist ali član zbora se naučiš biti del ekipe. Tudi če je kakšen pevec opaznejši, so vsi enako pomembni in morajo sodelovati, zveneti morajo kot celota. To mi je prišlo prav, ko sem pela v skupinah, in kot solistki, saj na odru nisem sama. Dober pevec mora biti vedno sposoben delati z zasedbo in krotiti svoj ego. To je pravzaprav dobro pri čemerkoli.
Menda ni filmskih vlog za igralke po 35. letu, vi pa igrate vedno več.
Vse življenje igranje podrejam pevski karieri. Kot bi sedela na klopi in potrpežljivo čakala na priložnosti na igrišču – in jih dobim. Drži, kot igralka se vzpenjam, zato bo moj že posneti album počakal, da končam novi filmski projekt. Kar pa zadeva delo za starejše igralke: če se ne omejuješ, so vse poti odprte. Če ne verjameš, da si prestar za nekaj, kar bi rad delal, boš o tem prepričal tudi druge. Jaz verjamem, da lahko delam, karkoli me zanima, in to pri 56 letih tudi počnem.
Ko je rap prvič preskočil v srednji tok, ste se umaknili v soul. Kako pa doživljate novi urbani val, ki stoji na trapu?
Še vedno dobivam ponudbe za sodelovanja. Skupina Sequence je bila del rap revolucije, a sem v letih in na tisti točki v karieri, ko lahko izbiram. Ta čas mi ni všeč nič, kar slišim v hip hopu in popu. Vse je preveč splošno, v tej glasbi ni življenja, vsi zvenijo in so videti podobno. Še vedno me privlači hip hop, a bi raje sodelovala s kom iz podzemlja. Recimo s sinom Michaelom.
Kaj vas je odvrnilo od hip hopa? Bili ste članica prve ženske hip hop zasedbe, ki je delovala pri založbi, ki je izdala tudi prvo veliko rap uspešnico Rapper's Delight.
Rap se je začel spreminjati, postal je industrija, kar mi ni bilo všeč. Po Sequence sem pela v skupini Vertical Hold, ki je prav tako posnela nekaj uspešnic. A na neki točki sem imela dovolj skupin, želela sem se predstaviti kot pevka in avtorica Angie Brown. Vseeno pa ohranjam stik s hip hopom, ker te ne izpusti, zato znam še vedno dobro rapati in peti tudi v tej zvrsti.
Kje pa je mesto soula danes? Pop in r&b se ozirata po zvoku 90. let, house se vrača k organskim in pevskim koreninam ...
Evropske scene ne poznam dobro, v ZDA pa doživljamo razmah neo-soula, v katerem se mešajo jazz, hip hop in elektronika. 90. leta so zaznamovali D'Angelo, Erykah Badu, Lauryn Hill in Maxwell, vmes je pela Amy Winehouse, danes pa je še več soula v glasbi Johna Legenda, Jill Scott, Chrisette Michele in Leele James. Tudi pri nas se čuti preporod s soulom prepojenega housa, didžeji ga veliko vrtijo, še raje pa ga slišim, ko ga v živo igrajo skupine, kot je Tortured Soul.
Po pol stoletja imate gotovo kakšen dan glasbe vrh glave. V čem v glasbi najbolj uživate danes?
Srečo imam, da je glasba, ki me osrečuje, tudi tista, s katero se preživljam. Zadnje čase se vračam h koreninam in gospelu, v tem zdaj najbolj uživam. Poslušam Jekalyn Carr in Mali Music, dva izjemna pevca gospela, ki ju čutim ter zelo verjamem njunim notam in besedam.
Kdo od mladih ustvarjalcev bi lahko nadaljeval vaše delo?
V tem smislu ne doživljam nikogar. Tudi prej omenjenih pevcev ne vidim kot nekoga, ki bi lahko bil podaljšek moje zgodbe. Od pevk, ki so mlajše od mene, bi to lahko bila Lauryn Hill. Ko sem jo opazila, sem čutila, kot bi se v njej prerodila moja glasba. Res nor občutek. Ko me vprašajo, koga od kolegov bi rada spoznala ali delala z njim, vedno rečem Lauryn Hill. To je podobno, kot ko sva se prvič srečali z Roberto Flack in so jo oblile solze, ker sem jo spomnila nanjo pri istih letih. Na odru Apollo Theatra sem pela No More Rain, ona pa je jokala, ko je gledala moj afro, polne ustnice in boke ter opazovala svoj preporod. Če vprašate mene, je Lauryn reinkarnacija naju obeh.
