Ob abrahamu posnela »filmski selfi«

K temu dejanju jo je spodbudil Peter Povh, zdaj že nekdanji urednik uredništva za dokumentarne filme na RTV Slovenija, potem ko so zavrnili vse njene druge projekte. Nastal je celovečerni avtobiografski dokumentarec o času, ki ga je avtorica živela in zabeležila v svojih filmih v pol stoletja svojega življenja. Naslovila ga je My Way 50 – med iskanim in najdenim svetom. Z režiserko, scenaristko in samozaposleno v kulturi smo se pogovarjali po premieri filma v Kinodvoru.

Zakaj ste se odločili, da se »razgalite« na tak način?
Ko mi je urednik leta 2014 to predlagal in ko se je približevala moja okrogla obletnica, sem se odločila, da poskusim pridobiti sredstva za »filmski selfi«. Jasno pa mi je bilo nekaj – da želim tak film narediti na več ravneh, kot neko potovanje skozi čas, ki sem ga živela, skozi filme in skozi tematike, ki sem jih delala. Želela sem si, da bi se tudi moja generacija našla znotraj tega časa in znotraj teh ključnih trenutkov od razpada Jugoslavije do beguncev, političnih zaporov in vprašanja ideologije. Skratka, želela sem zajeti vse te stvari, ki so tudi mene ves čas močno zanimale, mučile, s katerimi sem se ukvarjala. Seveda pa sem želela v film dati tudi del sebe, kot portet neke intime, ter svoje družine, ker to spada zraven in ker se mi je zdelo, da po toliko letih, ko sem imela pred kamero toliko ljudi, ki so se mi zaupali, se izpovedali, mi povedali takšne in drugačne zgodbe, lahko zdaj še jaz odprem vrata v svojo zasebnost in pokažem, kdo sem in kako živim. Hkrati sem imela pred sabo to, da si utegne ta film pogledati kakšen tujec, zato sem želala ponuditi pogled na naš prostor, torej na Slovenijo, na ta čas, na to, kar tako močno zadeva vse nas. Mislim, da mi je to kar uspelo. Seveda je tega gradiva še veliko več, še marsikaj bi se lahko odprlo in naredilo, ampak nekje moraš postaviti mejo.

V družini ste sami filmarji. Predvidevam, da je to velika prednost. Je včasih tudi slabost?
Res je, obkrožena sem s samimi filmarji: moj mož, sin in svak so režiserji, moja sestra pa je producentka. Ob prazničnih dneh seveda ne govorimo o filmu, če gremo na kakšen sprehod, pa se že, hočeš ali nočeš, začnemo pogovarjati o tem. Nekaj drugega je seveda to, če kdo dela film, pa te, recimo, povabi na prvi ogled, ker ga zanima tvoje mnenje. V bistvu smo neka »ustvarjalna komuna«. To zagotovo ima svoje prednosti. Zdaj ko smo »50 plus« oziroma vsi starejši, smo se že navadili drug na drugega, je pa bilo na tej poti seveda tudi veliko trenj. Po drugi strani pa mislim, da bi bilo verjetno komu v drugem poklicu težko živeti z mano. Recimo, nama z možem je v nekem trenutku postalo jasno, da filmov, čeprav sva dva naredila kot soavtorja, ne moreva delati skupaj, ker sva oba močni osebnosti oziroma avtorja, ki ne moreta sodelovati, da se mora eden umakniti drugemu, sicer bova šla hitro narazen ... No, zdaj sva skupaj že 25 let.

Se vam zdi, da žensko oko vidi drugače od moškega?
Pomembno je, da je film dober in zanimiv, spol pri tem ne igra vloge. Je pa vseeno treba govoriti o ženskih avtoricah in o ženskih tematikah, tudi o ženskih glavnih likih, ker to ni samoumevno. Tudi v zgodovini ni bilo samoumevno, navsezadnje smo prvi slovenski celovečerni igrani film v ženski režiji, mojega Varuha meje, dobili šele leta 2002, kar je zelo pozno; še vedno imamo – če gledamo odstotek ženske udeležbe – manj ženskih režiserk s celovečernimi filmi. Zato je treba o vseh teh stvareh ozaveščati, ženske se morajo zavzeti, biti v komisijah, morajo študirati, morajo prodirati, morajo biti v raznih društvih – ker če niso, lahko hitro izginejo.

Vam je bilo, glede na to, da v zadnjih letih niste bili uspešni na razpisih, kdaj žal, da niste izbrali kakšne druge karierne poti?
V meni je bila vedno ta strast do filma, tega je zdaj že 30 let, seveda pa so bili tudi, kot jaz temu rečem, »bipolarni trenutki«. Predvsem v krizi srednjih let so se pojavili, prej niti ne. Ali sem se prav odločila … Eno je, da je bilo vedno veliko stvari, ki so me zanimale, vsaj nekatere od njih pa sem lahko predvsem znotraj dokumentaristike tudi delala, izživela, naredila in raziskovala. To je odtehtalo neke stvari, po drugi strani pa sem, ko me je prevzel obup, včasih pomislila, zakaj nisem šla študirat kemije, da bi bila znanstvenica v nekem laboratoriju, ki bi bila ves čas notri in bi raziskovala. A tudi to je, kot vemo, danes posplošeno in naivno dojemanje tega poklica. Tudi oni imajo svoje težave.

Bi torej lahko rekli, da ste načeloma zadovoljni s tem, kar ste naredili, oziroma s tem, kako ste preživeli prvo polovico svojega življenja?
Mislim, da sem lahko zadovoljna z delom, ki sem ga opravila, in ne nazadnje s tem, da sem zanj prejela kar nekaj nagrad, kar pomeni, da so tudi drugi to videli in mi na ta način dali to vedeti. Zagotovo mora biti boleče, če delaš 30 let, pa nikoli ne dobiš pravega priznanja – tudi takšni filmarji so. Tako da sem imela srečo glede tega, ker po mojem mnenju, če ne dobiš vsaj tu in tam kakšnega priznanja, je to še težje in se še bolj sprašuješ, ali si na pravi poti, ali si sploh pravi za to. Če potegnem črto čez 50 let, torej lahko rečem: »Dobro je bilo, vznemirljivo. Včasih je bilo tudi precej naporno in stresno, ampak je bilo vredno.«

Več v reviji Vklop št. 41, 11. 10. 2018.