O odvetnikih tako in drugače
Pripadam generaciji, ki je odvetniški poklic spoznala skozi TV-serijo Zakon v Los Angelesu – izbira porote, sodniki, tožniki in tožilci, dolgi pogovori in navadno bleščeči zagovori. Primeri so bili največkrat zelo črno-beli, nobenih dilem ni bilo, ali je nekdo kriv ali ne, in predvsem se nikoli – ali pa vsaj zelo redko – odvetniki niso znašli v težavah.
V Sloveniji smo bili v preteklih letih priča mnogo odmevnim odvetniškim procesom in prevečkrat se je zdelo, da so glavne zvezde prav odvetniki. Sploh tisti, ki jim je očitno krive – vsaj v očeh ljudstva – uspelo s tem ali onim prijemom rešiti (zaslužene) kazni.
Pomanjkanje dokazov, nepravilno zbrano dokazno gradivo, nikoli končana veriga pritožb na sodišča, ponovitev postopka in slab spomin prič in še bi lahko naštevali … Peter Čeferin se vsekakor uvršča med najbolj znane odvetnike, in čeprav je napisal kar nekaj knjig o odvetniškem delu, poklicu in življenju, je v sodelovanju s preiskovalnim novinarjem Vasjo Jagrom potegnil zanimivo potezo in skupaj sta napisala fiktivni roman Sodni dnevi.
Sodni dnevi
Glavni junak je odsluženi odvetnik Edvard Melik, eden od daleč najboljših odvetnikov, ki pa se po ženini smrti ne pobere, uteho pa čedalje bolj išče v alkoholni omami. Tako mu nenavaden primer, umor premožnega Slovenca Karla Marona v črnogorski Budvi, za katerega je kriv njegov mladi ljubimec Tomi Klajn, pride kot nalašč, da še zadnjič dokaže svoje mojstrstvo. V tej napeti odvetniški kriminalki spoznavamo balkansko podzemlje in razpredeno mrežo balkanske mafijske hobotnice, način dela in razmišljanja odvetnikov, ki se – kar je sicer težko verjeti – zapletajo v življenjsko nevarno situacije.
Skozi roman se sicer tesno prepletata plati obeh avtorjev – Čeferinova odvetniška in Jagrova raziskovalna, tako da se posamezne situacije na trenutke zdijo komaj verjetne, enako pa velja za odkritja, ki vodijo vse bližje in bližje rešitvi primera. Bralec pa se ne bo nehal spraševati, ali bo sploh izvedel, kdo je morilec, ali je Meliku pomembno le to, da njegov varovanec prejme čim bolj milo kazen ali je celo oproščen. Drugo vseskozi prisotno vprašanje je seveda, koliko vsega je resnično ali vsaj navdahnjeno z resničnimi primeri. Čeferin jih zagotovo pozna ogromno. No, in seveda je tu še eno vprašanje: kako zelo avtobiografska je pripoved in ali tudi sloviti Peter Čeferin – tako kot Edvard Melik – čuti dihanje mladih konkurentov za svojim vratom?
Velika prevara
No, nekaj povsem drugačnega pa je nov roman mojstra Johna Grishama Velika prevara. Zgodba treh študentov (tretjerazredne) pravne fakultete, ki tik pred diplomo (utopično) sanjajo o tem, kako bodo pošteno služili denar in spreminjali svet na bolje. Svet in pogled nanj pa jim spremeni četrti prijatelj, ki stori samomor in jim pusti vpogled v svoje veliko odkritje – povezavo in prepletenost številnih slamnatih podjetij, ki so lastniki kar osmih ameriških pravnih univerz. Pravnih univerz, ki študentom kljub neverjetnim šolninam ne odprejo vrat do znanja, pred nosom pa jim s slabim ugledom zaloputnejo tudi vrata vseh odvetniških družb. Ne, oni si ne želijo spreminjanja sveta na bolje – njihov svet je popoln!
In tako se trije prijatelji odpravijo na mukotrpno pot, saj želijo razkriti veliko ameriško prevaro, a morajo zato tudi sami postati prevaranti. Ignorirati morajo pošto svojih svetovalcev, ki jih opozarjajo, da bo treba odplačati študentske kredite – uganite, kdo je povezan s krediti! – spremeniti svojo identiteto in se pretvarjati, da so odvetniki. Nekaj časa jim nekako uspeva, a na neki točki vseeno ugriznejo v kislo jabolko in maske začnejo počasi padati, nanje pa postanejo pozorni vsi. Vsi tisti, ki služijo veliko denarja in bi ga radi zaslužili še več. In ker je denar sveta vladar, je jasno, kdo je komu v napoto. Čas je za beg! Pa jim bo uspelo pobegniti? Razkriti veliko prevaro? Mimogrede, ste vedeli, da je ameriški študent ob koncu šolanja lahko zakreditiran tudi za četrt milijona dolarjev? Brez možnosti za zaposlitev, ki bi mu omogočala poplačilo kredita?
Napeto branje, ki vam bo odstrlo marsikatero tančico ameriškega izobraževalnega in bančnega sistema delovanja, po kateri ne boste več presenečeni, da se lahko določeni ljudje sprehajajo po svetu kljub vsem davčnim prevaram in s širokim nasmehom iz varnega zavetja gledajo, kako se lasten narod nemočno bori z revščino.
