Nina Ivanišin ne mara osamljenosti!
33-letna igralka je na slovenski sceni »zasvetila« leta 2009 z vlogo študentke Aleksandre, ki se na skrivaj ukvarja s prostitucijo, v celovečercu Damjana Kozoleta Slovenka.
Ljubitelji malih ekranov jo poznajo kot odvetnico Dašo Smolej iz serije Usodno vino, gledališča pa po številnih upodobitvah likov, ki jih je zvrstila predvsem v SNG Drama Ljubljana, katere članica je že skoraj deset let. Te dni v našem osrednjem gledališču nastopa v predstavah Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Hlapci, Antigona, Ponorela lokomotiva, Visoška kronika, Biblija, prvi poskus, Iliada, od prejšnjega petka pa tudi v Ljudeh, družinski drami, ki se zgodi med večerjo na zahvalni dan. Kakšna so njena družinska srečanja in o čem tam najpogosteje teče beseda ter kaj jo najbolj »rehabilitira«, med drugim razkrivamo v nadaljevanju.
Letošnjo sezono v Drami si začela z večkrat nagrajeno igro ameriškega dramatika in scenarista Stephena Karama Ljudje. Predstava je postavljena v današnji čas, dogaja pa se med družinsko večerjo na zahvalni dan, ki jo gostiš s svojim fantom v New Yorku. Kako je bilo delati predstavo?
Res lepo. Mislim, da se v tej zasedbi s soigralci še nismo srečali. Posamično ali v parih smo se že, tako pa še ne. Zelo sem vesela, da igram z Gorazdom Logarjem. Saj sva že bila pri kakšni predstavi skupaj, ampak drugače je, če si samo v isti predstavi ali pa imaš tudi neposreden stik na odru. Vesela sem tega in zdi se mi, da lepo sodelujeva. Milena Zupančič je pri projektih vedno dragocena, z njo tudi prvič sodelujem, se pa drugače poznava. Ponovno sem se razveselila Silve Čušin in Bojana Emeršiča, da o Tini Vrbnjak sploh ne govorim. Šele ko se je vrnila, sem ugotovila, kako zelo sem jo pogrešala lani, v ustvarjalnem procesu je res nenadomestljiva. Bistvena za dober potek dela pa je seveda tudi avtorska ekipa: režiserka Nina Šorak, dramaturginja Urša Adamič, scenograf Dorian Šilec Petek, kostumografka Ina Ferlan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, prevajalka Tina Mahkota, lektorica Tatjana Stanič in svetovalka za gib Tanja Zgonc. Mislim, da je to, da pride sveža ekipa, za Dramo kot stalni ansambel zelo dobrodošlo. Lepo je sicer delati z že znanimi avtorskimi ekipami, saj smo mogoče bolj uigrani, nekaj novega pa ne pomeni tudi nekaj boljšega, svežina, ki jo je s seboj prinesla avtorska ekipa Nine Šorak, pa je nujna za kakovostno gledališče, kot je SNG Drama Ljubljana. Želela bi si, da bi postali rednejši sodelavci Drame, ker je več kot očitno, da imajo še veliko za povedati.
Kako pa je v tvoji družini? Ste povezani med sabo? Kako pomembna je tebi ta osnovna celica?
Mi je. Se mi zdi, da vidim z leti, ko sem starejša, vedno več prednosti. Ampak ne družina za vsako ceno. Lahko je blagoslov ali kamen okoli posameznikovega vratu, odvisno od tega, koliko te ovira in koliko te osvobaja. Jaz bi sicer zagovarjala, da je družina za to, da osvobaja posameznika, pogosto pa resnica ni takšna. Seveda misliš na družinske člane in si z njimi na neki način obremenjen – čeprav so izjemni, čeprav ne izvajajo nekega strašnega pritiska, se ne moreš ogniti želji po odobravanju, razumevanju in pohvali. Koliko te želja po tej potrditvi ovira, koliko te žene naprej, koliko te ustavlja, tu je pač treba najti neko zmernost. Drugače pa mislim, da je lepo imeti družino.
Tebe so starši podpirali, ko si jim rekla, da bi bila igralka?
So. Prav posebej sta se potrudila: čeprav je prihodnost igralke ali umetnice nasploh zelo negotova – in mislim, da starše prav ta negotovost najbolj skrbi –, me s tem nista obremenjevala. Šele ko sem dobila redno zaposlitev, sem ugotovila – glede na to, kako sta si oddahnila –, kako ju je moralo skrbeti. Drugače pa sta bila res zelo za in vidim – kar tudi odlikuje moja starša –, da se naju z bratom zelo trudita razumeti. Ne mislim, da gre za neko grozno požrtvovalnost ali neko »udinjanje«, ampak gre bolj za to: »Aha, poskušajva razumeti. Poskušajva si predstavljati, poskušajva priti naproti.« Po mojem, in to zdaj ugibam, se bojita, da bi spor povzročil odtujitev.
Si v zvezi z igralcem Klemnom Janežičem. Kako pomembna ti je tovrstna opora? Se doma pogovarjata o vlogah oziroma gledališču ali je to »tabu« tema?
Ja, se pogovarjava, to je pravzaprav normalno. Najprej sva bila kolega, šele potem sva se zbližala zasebno. Oba imava rada gledališče in umetnost. Seveda se rada pogovarjava o tem, ker naju zanima, ker rad razvijaš misli: »Kaj bi zdaj, kaj bi morali delati ...« Teh pogovorov je neskončno mnogo, a ne samo, kadar sva sama, ampak tudi ko sva v družbi. Dokler se o tem pogovarjamo, se mi zdi, da nas zanima, da nekaj v nas žari. Mislim pa, da je prav tako zelo dragoceno to, da si dajeva prostor, kolikor ga kdo potrebuje, da je tudi razumevanje; tukaj je prednost, da oba poznava naravo dela: kaj pomeni teden dni pred premiero, kaj pomeni prvi, začetni teden, kaj pomeni, ko imaš v enem tednu ogromno predstav, pa malo si si še sam kriv, da jih imaš, ker si privolil v neke stvari, in je drugi nestrpen ali pa nepotrpežljiv, ampak tega ne reče in ne pokaže, saj zelo dobro veva, kdaj ni čas za nepotrebne komentarje in modrovanje. Mislim, da si v tem smislu lahko pomagava, dejstvo pa je, da pogosto delava različne projekte, redkokdaj delava skupaj. Tako pravzaprav niti nimaš vpogleda v študij. Poskušava pa, da ne obremenjujeva drug drugega z nekimi stvarmi. Mislim, da imava lepo razmerje, koliko deliva z drugimi in koliko zadrživa zase, veva in sva odgovorna. Ne morem pričakovati, če meni na vaji ne gre, da bom prišla domov in se bo svet ustavil. Seveda ga bo Klemen ustavil, če bo videl, da mi je hudo, ampak vseeno je moje razočaranje nad sabo moja odgovornost.
Z gledališčem in sedmo umetnostjo si povezana tudi »krvno«: tvoj brat je režiser, njegovo dekle pa je igralka Maruša Majer, ki je bila tvoja sošolka v srednji šoli in je tudi tvoja dobra prijateljica, od oktobra pa še tvoja sodelavka. Se na družinskih srečanjih sploh lahko izognete pogovoru o umetnosti?
Ne, nobeno družinsko srečanje ne mine brez pogovora o tem. Moja starša zaradi nas vidita ogromno predstav, tudi abonenta sta v mariborskem gledališču, tako da bi lahko bila skoraj »selektorja« za Borštnika. Ko mi štirje zapeljemo pogovor v to smer, še njiju potegnemo zraven, potem pa onadva povesta, kako to vidita kot občinstvo. To je dragoceno. Nobenemu, se mi zdi, ni odveč.
Ti je všeč, da je Maruša postala del ansambla?
Mislim, da je Drama zaradi tega bogatejša. Res. Želim si, da bi lahko čim več delali skupaj, a na to seveda nimaš vpliva, to razporeja umetniški vodja, kot se njemu zdi prav, in tako je povsem prav. Ampak upam, da bova čim prej prišli v stik. Ni pa nujno, da bova. Sama sem že slabih deset let v Drami, pa z nekaj igralci še nisem imela stika na odru. Tako da, tudi to se ti lahko zgodi. A upam, da naju čimprej kdo »združi«.
Zaslovela si sicer s filmsko vlogo študentke Aleksandre v celovečercu Damjana Kozoleta Slovenka. Ti je bilo kdaj žal, da si jo sprejela, glede na to, da nisi ravno rada v soju žarometov?
Žal mi ni bilo nikoli, kje pa. Prej obratno. Če se zdaj ozrem nazaj, sem res imela veliko srečo. Že takrat sem znala ceniti to izkušnjo, ko pogledam nazaj, pa se mi zdi res enkratno, da se je zgodilo natanko tako, kot se je. Ampak ja, središče pozornosti in mediji, vse to je bilo takrat zame šok. Film je moral nekako »izpluti«, zato so ga pospremili z medijsko pozornostjo. Mislim, da je produkcija naredila vse, kot je bilo treba. Ampak zame je bilo to vsekakor preveč. Tudi tega sem se potem navadila, kot vsega drugega. Zdaj mi je čedalje lažja ta vloga, da moraš kdaj tudi kaj povedati.
Imaš pa raje gledališče?
To ni povsem res. Film je krasen, v gledališču pa se počutim bolj domače. Film ti preredko pride naproti, da bi bil domač z njim. Pri filmu ima vsak režiser ali avtorska ekipa svoj način dela. Vsak režiser na novo spoznava, kako bi bilo treba pripraviti igralce in ekipo na čas, ko bo snemanje. Nazadnje sem imela zelo lepo izkušnjo, ko smo s Klemnom Dvornikom posneli film Pod gladino. Bilo je po njegovih in po mojih željah, mogoče zato, ker se poznava tudi za kamerami. Takrat se mi je zdelo, da sem se mogoče že kaj naučila o filmu. Drugače pa je vsakič, ko prideš, vse novo. Saj v tem je čar, ampak ne smeš se ustrašiti. Nekako se moraš sprostiti in si reči: »V redu, česar ne vem, mi bodo povedali, česar še ne znam, bom osvojila ...« Moraš se pomiriti. Ker če je to zate prevelik šok, potem »zakrkneš« in se samo neumno počutiš.
Katera vloga te je najbolj zaznamovala?
Vsaka vloga ima svojo zgodbo. Mogoče je bila ena sezona zelo pomembna zame: začela se je s Ponorelo lokomotivo, nadaljevala z Božičem pri Ivanovih, sledile so Tri sestre, na koncu pa Še vedno vihar. Pa seveda Svatba. Mislim, da je Lenka kriva za marsikaj. Zelo ljubi sta mi bili predstava in vloga. Mislim, da je Lenka zelo hvaležna vloga. Bila je napisana za Mileno Zupančič (igrala jo je v »praizvedbi«), igrala jo je tudi Jagoda Tovirac, potem pa, mislim, čez nekaj časa že jaz. Da je Lenka res nekaj posebnega, menita Milena in Jagoda. Premalo igralk jo je igralo, še se mora delati ta predstava. Pa tudi mati v Handkejevi Še vedno vihar je bila nekaj posebnega. V bistvu mogoče name bolj vplivajo predstave kot sama vloga. Bolj to, kako se je predstava delala in kako se je potem igrala, kako nam je skupaj uspelo te zgodbe oživiti. Ekipa je zelo pomembna, tako da mislim, da monodrame zame ni na vidiku. To me osamlja. Nekako se ne znajdem. Če je le še en človek zraven, mi je lažje: skupaj bova prebrodila premiero in tremo in vse, kar pride zraven. Tvojo vlogo ustvarjajo vsi sodelujoči pri predstavi. V to verjamem in temu sledim.
Imaš kakšno sanjsko vlogo?
Ne. Se pa zelo veselim, da se bova z Aljažem Jovanovićem srečala v Mali drami »ena na ena«, Žiga Divjak pa bo režiral. Gre za sodobno, ampak angleško dramatiko o mladem paru. Z Aljažem sva ogromno sodelovala, blizu pa sva si tudi kot kolega in prijatelja. Pri Visoški kroniki, ki sva jo delala skupaj, sva se ponovno srečala po kar nekaj časa in bila sem, tako kot žirija na Borštniku, navdušena, zato sem si lani zelo zaželela (po tihem, pri sebi), da bi še kdaj kaj skupaj delala. Potem me je umetniški vodja konec lanske sezone osrečil z novico, da razmišlja o tem, česar se izjemno veselim. Upam, da zdaj nisem česa uročila. Zelo se veselim tudi Žige Divjaka, ker ga zelo cenim kot umetnika in ustvarjalca. To je, recimo, sanjsko. Na papirju. Kaj bomo v resnici naredili, je še odprto, na papirju pa je sanjsko.
Kako pa »polniš baterije«?
Ob druženju z ljudmi. To me najbolj »rehabilitira«. Imam srečo, da imam v svojem poklicnem okolju veliko prijateljev, ker me to malo razbremeni truda, ko moraš organizirati, da se ljudje vidijo. Seveda jih je še veliko, ko pa se moraš potruditi. Rada bi, da bi se čim pogosteje srečali in se vsaj malo podružili, malo pobivali skupaj, si povedali, da je lepo, da smo, pa kdaj, ko nam ni lepo, da se spomniš, da nisi sam in da lahko vedno koga pokličeš. Dragoceno je, da lahko komu kaj poveš. To te sprosti. Nisi sam, nisi edini, ki se mu dogaja življenje, in edini, ki včasih ne zna živeti.
