Nataša Barbara Gračner: »Nekateri si prelahko predstavljajo naše delo«
★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
Prvakinja igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Nataša Barbara Gračner je ena naših najboljših igralk, kar potrjujejo tudi številne nagrade, ki jih je prejela za svoje stvaritve. Zato ni čudno, da ponudbe za vloge dežujejo z vseh vetrov. Mi smo jo ujeli med študijem za uprizoritev drame Vsi ptice Wajdija Mouawada, ki nastaja v koprodukciji Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. V njej bo upodobila mater. To je bila že večkrat, med drugim tudi Jerneju Šugmanu, trenutno pa vlogo pripravlja še za Šantičev film Zbudi me, v katerem bo mama Juretu Henigmanu, ki naj bi ga rodila pri šestnajstih letih. V uprizoritvi Kraljica mati pa je (bila) celo mati Alešu Valiču, ki je od nje štirinajst let starejši. Nataši Barbari se to ne zdi nič nenavadnega; poudarja namreč, da je v njenem poklicu vse mogoče. Mora biti.
V drami Vsi ptice upodabljate Norah, Judinjo iz vzhodne Nemčije, psihoterapevtko, ki nasprotuje sinovi ljubezni do Arabke. Lahko razumete njeno ravnanje?
Vsakršna diskriminacija je škodljiva in je v nasprotju s spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izključevanje na podlagi nacionalnosti, rase ali vere pa je baje celo v porastu. Ali kot bi rekla Norah: »Kolektivna identiteta je zlo.« Poročena je z ortodoksnim Judom in se seveda zaveda, da sin ne sme ljubiti Arabke. Ampak briljantni preobrat, ki ga je Wajdi Mouawad napisal v tej drami, vse skupaj postavi na glavo. Njenega ravnanja in strinjanja z možem seveda ne razumem. Prelaganje bremen na svoje otroke pod krinko odgovornosti preživelih je pokoritev njihovih želja in hrepenenj. S tem pa jim ubijemo duha in v njih lahko naselimo gnev in žalost.
So vaši starši kdaj nasprotovali kakšni vaši zvezi?
Prav gotovo se niso strinjali z mojo ločitvijo. Še vedno ne razumejo, da lahko ljubezen umre. Zanjo se je treba boriti in jo negovati in vztrajati ne glede na karkoli. Z borbo in nego se seveda strinjam, z »ne glede na karkoli« pa ne. Tako sem ju takrat morda razočarala. Da bi mi v čemerkoli nasprotovala ali mi celo kaj ali koga prepovedala, do tega pa ni prišlo.
Bi sami v kakšnem primeru kaj takšnega storili svojemu sinu?
Mislim, da ne. Bi pa izrazila svojo skrb, če bi se mi zdela oseba, v katero se je zaljubil, zanj neprimerna. Če bi začutila, da ga ne ljubi in da bo zato z njo nesrečen.
Koliko pa ste si vi sami omejevali pravico ljubezni v (ne)pravo osebo?
Mislim, da nisem. Sledim svojemu srcu in ne vem, če sem kdaj ljubila nepravo osebo.
Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju z Mini teatrom?
Za to sezono sem bila z Robijem Waltlom že prej dogovorjena za režijo, pandemija covida-19 pa je vse postavila na glavo. Spremenjeni termini v SNG Drami Ljubljana se mi zdaj križajo s tem dogovorom, tako da je vse skupaj prestavljeno na naslednje leto. Med karanteno pa me je poklical Ivica Buljan in mi ponudil vlogo psihoterapevtke Norah. Prebrala sem tekst, izvedela za zasedbo in z največjim veseljem sodelujem pri projektu, ki ga z intenzivnimi vajami pripravljamo za zaključek poletnega festivala Ljubljana. Mini teater je skozi leta postal prostor, v katerem ustvarjajo veliki gledališki entuziasti, raziskovalci postmodernega ali dramskega gledališča. V njem sem videla kar nekaj odličnih predstav in lahko rečem, da je energija te mini dvoranice impresivna. Kot da oddaja vso zavzetost in vztrajnost obeh ustanoviteljev, ki omogočata, da se izven institucij tudi lahko rojevajo maksi biseri.
Zdi se sicer, da zadnje čase pogosteje delate izven matičnega teatra kot v njem. Na lastno željo ali ker v Drami ne dobivate vlog?
Odkar sem izredna profesorica za dramsko igro na AGRFT, sem v Drami le petinsko angažirana in zato tam tudi manj igram. Tako imam možnost za gostovanja, kar me je od nekdaj veselilo. Če ne bi dobivala povabil, bi morda pogrešala dobre vloge v matičnem gledališču. Tako sem pa polno zaposlena in res je neverjetno, kako mi življenje nosi na pot izjemne ljudi, od katerih se lahko še vedno učim.
Boste pa v prihodnji sezoni v Mali drami režirali prvo slovensko uprizoritev igre Vse sijajne stvari britanskega dramatika Duncana Macmillana. To bo že vaša šesta režija in ponovno se srečate z monodramo, v kateri igra Uroš Fürst. Vajin Jamski človek je največkrat odigrana monokomedija v Sloveniji. Bo ta predstava tudi tak hit?
Vsekakor. (smeh) Malo se hecam, je pa predstava Vse sijajne stvari tudi velika uspešnica širom sveta. Tema je pravo nasprotje radoživemu Jamskemu človeku, a če ju lahko v nečem primerjam, bi si morda drznila reči, da bodo ljudje po predstavi podobno pomirjeni. Težko bi rekla srečni. Ne najdem prave besede, mogoče lažje opišem občutek. Zunaj pod nogami škripa zaledenel sneg, mi pa v objemu babičine jopice srkamo čaj in poslušamo, kako nas mrmranje starejših, ki se pozno v noč pogovarjajo v naši bližini, zaziblje v sen. Tako nekako. Gre za sijajne stvari, za katere je vredno živeti. In pripovedovalec, se pravi Uroš, nam razpre svoje življenje v vseh lepih in manj lepih tonih. Odloči se, da pri sedmih letih začne pisati seznam stvari, s katerimi bi depresivni mamici dokazal, da je življenje lepo. Vsak dan napiše eno ali več stvari in seznam se širi in raste do številke milijon. Lepa, žalostna in duhovita, nežna zgodba.
Kar nekaj igralk mi je že reklo, da, ko pridejo v neka leta, dobivajo samo še vloge mam, kasneje pa babic. Imate tudi vi takšne izkušnje?
Ja, kaj pa bi želele igrati? Kaj pa vem. Meni je bolj mučno gledati igralko ali igralca, ki se na vse pretege na odru obnaša, kot da je dvajset let mlajši. Tega nikoli nisem dobro razumela. Jaz uživam v vlogah zrelejših oseb. So kompleksnejše in prav gotovo jim patina izkušenj doda večplastnost. Ampak smo različni in morda nisem tipična igralka, ki bi se veliko ukvarjala s svojo zunanjo podobo in štela svoje gube. Pa tudi izzivov imam na pretek, tako da ne čutim pomanjkanja vlog. Ravno nasprotno. In kar nekajkrat sem dobila vlogo, ki bi jo morala igrati mnogo starejša igralka, pa tudi obratno. In oboje mi je bilo v čast, saj me je ponudba pobožala kot igralko, ki ji je zaupano, da zmore tudi to.
Kot kaže, pa boste morali v naslednji sezoni zaradi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa predstave odigrati večkrat kot doslej. Je kultura res tako zelo kužna, da terja takšne rigorozne ukrepe v primerjavi z recimo lokali, nakupovalnimi središči …?
Tole je pa retorično vprašanje, se vam ne zdi? Boljše, da ne začnem, ker me boste težko ustavili. Res, nimam besed oziroma jih imam preveč.
Čez mejo pa greste včasih tudi igralci pri oblikovanju vlog. Se vam je to kdaj zgodilo, vas je to potem pognalo na AGRFT?
Ne, na AGRFT me je pognala želja po mentoriranju mlade generacije, ki jim morda s svojimi izkušnjami lahko odpiram kakšna vrata, za katere sami mislijo, da jih ne zmorejo. Imate pa prav, da je naš poklic zelo naporen, tako psihično kot fizično in takšnih zdrsov žal ni malo. Neka bazična stabilnost je zato kar priporočljiva, ker se skoraj pri vsaki vlogi igralčeva samozavest v trenutkih negotovosti močno zamaje. Smo le odvisni ne zgolj od svojih zmogljivosti. Ampak gre za zgodbo, ki jo delamo skupaj. Ta zgodba pa je intimna zgodba, ki zahteva popolno predanost, skorajda zlitje z nekom, ki je sicer tvoj sodelavec, ki mu odpreš svoje srce in dušo, po drugi strani pa je lahko še vedno tujec. In včasih si morda razočaran in izgubljen, delovati pa moraš popolnoma drugače. Saj oder zahteva žar, igralčevo prezenco. Res si nekateri prelahko predstavljajo naše delo. Pa to je le en aspekt, ki sem ga omenila. Drugi, še močnejši poligon za zdrs je seveda vživljanje v vlogo. Pa še bi se kaj našlo. Ah, saj ne jamram, samo po glavi se mi mota trenutna situacija in me napeljuje na takšne izjave.
Kako pa bo v novem študijskem letu potekalo učenje na AGRFT?
Kdo bi vedel. Zaenkrat mislimo, da gremo lahko na stare tire in da bo nočne more konec. Prejšnji semester smo predavali po Skypu ali Zoomu. Študentje so sicer dobili nove izkušnje, tudi večji vpogled v igro pred kamero, ampak naše delo je absolutno vezano na dotik, tako da si ne predstavljam, da bi se tako nadaljevalo. Malce se je zaustavila tudi gradnja nove akademije. Tako da komaj čakamo, da bomo končno lahko prišli v prostore, ki so primerni za ta študij.
Ali pri študentih takoj veste, kdo ima nekaj več, ali vas kdaj kdo preseneti?
Ne, ni pravila. Včasih se vse obrne. Na sprejemnih izpitih si misliš, tale kandidat bo vlekel letnik, pa se kmalu pokaže, da je ravno obratno. Ali pa nekoga komajda vzamemo, pa vidimo, da je bil na preizkusu znanja samo tako zelo prestrašen, da ni spravil iz sebe popolnoma ničesar. Je pa seveda odvisno tudi od kreativnosti in skupinske dinamike celotnega letnika. Kot sem rekla, ta poklic je timski in v prepuščanju in sodelovanju je skrito veliko več, kot študentje sprva mislijo.
Ali morate biti tudi pri tem delu psihoterapevtka?
Pa veste, da res. Mogoče se bom pa od Norah še kaj naučila. Ali pa se bo ona od mene, kdo ve.
