Nataša Barbara Gračner: »Ne vem, če sem kdaj ljubila nepravo osebo«
★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
Prvakinja igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Nataša Barbara Gračner je ena naših najboljših igralk, kar potrjujejo tudi številne nagrade, ki jih je prejela za svoje stvaritve. Zato ni čudno, da ponudbe za vloge dežujejo z vseh vetrov. Mi smo jo ujeli med študijem za uprizoritev drame Vsi ptice Wajdija Mouawada, ki nastaja v koprodukciji Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj.
V njej bo upodobila mater. To je bila že večkrat, med drugim tudi Jerneju Šugmanu, trenutno pa vlogo pripravlja še za Šantičev film Zbudi me, v katerem bo mama Juretu Henigmanu, ki naj bi ga rodila pri šestnajstih letih. V uprizoritvi Kraljica mati pa je (bila) celo mati Alešu Valiču, ki je od nje štirinajst let starejši. Nataši Barbari se to ne zdi nič nenavadnega; poudarja namreč, da je v njenem poklicu vse mogoče. Mora biti.
V drami Vsi ptice upodabljate Norah, Judinjo iz vzhodne Nemčije, psihoterapevtko, ki nasprotuje sinovi ljubezni do Arabke. Lahko razumete njeno ravnanje?Vsakršna diskriminacija je škodljiva in je v nasprotju s spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izključevanje na podlagi nacionalnosti, rase ali vere pa je baje celo v porastu. Ali kot bi rekla Norah: »Kolektivna identiteta je zlo.« Poročena je z ortodoksnim Judom in se seveda zaveda, da sin ne sme ljubiti Arabke. Ampak briljantni preobrat, ki ga je Wajdi Mouawad napisal v tej drami, vse skupaj postavi na glavo. Njenega ravnanja in strinjanja z možem seveda ne razumem. Prelaganje bremen na svoje otroke pod krinko odgovornosti preživelih je pokoritev njihovih želja in hrepenenj. S tem pa jim ubijemo duha in v njih lahko naselimo gnev in žalost.
So vaši starši kdaj nasprotovali kakšni vaši zvezi?
Prav gotovo se niso strinjali z mojo ločitvijo. Še vedno ne razumejo, da lahko ljubezen umre. Zanjo se je treba boriti in jo negovati in vztrajati ne glede na karkoli. Z borbo in nego se seveda strinjam, z »ne glede na karkoli« pa ne. Tako sem ju takrat morda razočarala. Da bi mi v čemerkoli nasprotovala ali mi celo kaj ali koga prepovedala, do tega pa ni prišlo.
Bi sami v kakšnem primeru kaj takšnega storili svojemu sinu?
Mislim, da ne. Bi pa izrazila svojo skrb, če bi se mi zdela oseba, v katero se je zaljubil, zanj neprimerna. Če bi začutila, da ga ne ljubi in da bo zato z njo nesrečen.
Koliko pa ste si vi sami omejevali pravico ljubezni v (ne)pravo osebo?
Mislim, da nisem. Sledim svojemu srcu in ne vem, če sem kdaj ljubila nepravo osebo.
Celoten intervju si preberite v reviji