Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

Kanyne West, Harry in P Odkrito.si

Harry v pedofilski mreži P. Diddyja??!!

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Jan Bučar: Naj zmaga strpnost!

Karmen Špacapan, Vklop, 14.01.2019 20:01:05

Temnolasega Jana Bučarja večina Slovencev in Slovenk pozna z malih ekranov. Jan pa je veliko več: izjemen gledališki igralec, ki je ves čas v pogonu, je krasen človek, ki ga svetovne razmere ne puščajo ravnodušnega.

Delite na:
Jan Bučar: Naj zmaga strpnost!
"Ker sem se v zadnjem času spoprijel s smrtjo svojih bližnjih, sem se prvič začel resno spraševati o tem." Revija Vklop

Poznava se že nekaj časa in ta pogovor je nastal ob vrčku brbotajočega piva v eni od ljubljanskih pivnic. Ob spoznavanju njegove preteklosti, predvsem poklicne, nisem mogla mimo dejstva, da me spominja na mladega Roberta De Nira ... Ne samo po videzu, temveč tudi po tonu glasu in prodornih očeh. Res, priznam, očarljivost na »kubik«!

Se spomniš, kdaj si prvič opazil, da obvladaš igro? 
Obvladati igro ni ravno najboljši izraz, ker je to pravzaprav nemogoče. Pri našem poklicu si namreč vedno znova na začetku, z vsako vlogo, ki jo pripravljaš, se znajdeš v popolni temi. Ne veš, kam te bo peljalo, proces je podoben rojstvu otroka: mučiš se in mučiš, potem pa se po dolgotrajnem procesu rodi čudež … Šele po res veliko »rojstvih« se verjetno nekatere igralce lahko označi za mojstre igre. 

Začetki mojega zanimanja za nastopanje pa sodijo verjetno v zelo zgodnje otroštvo. Ker sem precej dobro bral, me je učiteljica prosila, da kaj preberem pred vsemi. To je pravzaprav že prvi nastop: ko si sam, vse oči so uprte vate … 

Kdaj si prvič »zares« igral? Šolska predstava? Vrtec?
Prvi spomini na oder me vežejo na osnovno šolo, kjer smo sošolci – med njimi je bil tudi Žiga Gombač, danes zelo priljubljen mladinski pisatelj – vsako leto ob koncu šolskega leta pripravili predstavo, ki smo jo sami napisali, zrežirali in odigrali. Če me zdaj vprašate, o čem so govorile predstave, se mi niti ne sanja, vem pa, da se tako dobro, kot smo se imeli takrat, skoraj nisem imel več. Takrat smo bili štirje prijatelji (Luka, Matej, Žiga in jaz), ki jim je bilo najpomembnejše druženje in skupno ustvarjanje. Škoda, da ne ostane tako še naprej v življenju … 

So ti starši in družina stali ob strani, ko si začel s svojo igralsko kariero?
Da, vedno so mi stali ob strani in me pozneje spremljali na predstavah. Tudi moja nečaka rada prideta pogledat predstave, v katerih igram. 

Kako je bilo v srednji šoli? Najbrž se ti je že sanjalo, da boš šel na AGRFT?
Da, v srednji šoli sem že vedel, da si želim na Akademijo, tako da sem že natančno vedel, kaj si želim. Posledično so zaradi tega trpeli predmeti, kot so matematika, fizika in kemija, ker sem vedel, da jih v življenju ne bom potreboval … A da ne bo pomote, ne zagovarjam takega načina! Bralcem, ki so še v šoli, polagam na dušo – spomnite se, kaj je rekel veliki vodja: »Učite se, učite se in še enkrat – učite se!« Jaz dodajam: Ne more škoditi!

Se spomniš kakšne zanimive anekdote iz dijaških dni?
Uf, iz dijaških dni je precej anekdot, nisem pa prepričan, da so vse za objavo. Bom raje molčal, da mlajši rod ne bo dobil kakšnih zamisli … 

Kar nekaj let je minilo od tvojih študentskih let ... Se mogoče še spomniš, kako so potekali sprejemni izpiti? Kako ti je šlo? Česa te je bilo najbolj strah?
Na Akademijo sem bil sprejet v drugem poizkusu, tako da smo si s sošolci nadeli neuradno ime »Končno sprejeti«, saj so večino sprejeli v drugo. Ko zdaj pogledam nazaj, se tudi sam ne bi sprejel v prvem poizkusu … Ne morem reči, da me je bilo česarkoli strah, predvsem je vladala neka pozitivna trema, potreba, da se dokažem. Očitno je bila potreba v drugo dovolj močna, da mi je uspelo … Sem pa vesel, da sem prišel v letnik Janeza Hočevarja - Rifleta in Dušana Jovanovića. Veliko sta me naučila, čeprav ni bilo vedno lahko. 

Če bi imel stroj za potovanje v čas, bi se spet odločil za to študijsko in poklicno pot?
Ne, najverjetneje se ne bi. Pa ne zato, ker bi mi bilo za karkoli žal, ampak preprosto zato, ker me zanimajo še drugi poklici. Če bi res imel to možnost, bi se mogoče odločil za pot profesionalnega športnika ali glasbenika. Biti uspešen nogometaš, denimo, se mi zdi precej seksi. 

Kje se je po končanem študiju nadaljevala tvoja poslovna pot? 
Po končanem študiju sem bil dve leti »na svobodi«, kot se temu reče – bil sem samozaposlen v kulturi. Takrat sva s priznano slovensko pisateljico Nino Kokelj napisala mladinski roman Sibidusovo kukalo. 

Kje si zdaj zaposlen?
Zdaj sem zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Za vse tiste, ki ne poznajo dovolj dobro tega gledališča, naj povem, da že nekaj let delamo igrane predstave za mlade in starejše, poleg lutkovnih predstav tako tudi igrane gledališke predstave: Peter Pan, Tajno društvo PGC, Emil in detektivi, Kralj Matevžek ... Ker smo večinoma razprodani, nam gre očitno zelo dobro. 

Je zate gledališče služba ali strast?
Kakor kdaj. Predvsem je strast, ko se dela nabere preveč, pa postane služba … (pomežikne) A v prvi vrsti je strast, sicer bi bilo nemogoče vztrajati v tem poklicu. 

Imaš izjemen glas ... Zakaj se še nisi odločil tudi za glasbeno kariero?
Hvala za poklon, ampak mislim, da se je dobro odločiti za nekaj, kar ti gre res dobro od rok. Sam nisem glasbenik, pojem, kolikor je treba za predstave, tudi kitaro igram bolj zase ali za družbo. Z glasbo naj se ukvarjajo tisti, ki to znajo, bo tudi za nas poslušalce bolj prijetno. Sem pa še vedno z veseljem Pavarotti, ko sem pod tušem. Sam! 

Kakšna glasba ti je najbolj pri srcu?
Po duši sem rocker in rad imam glasbo, kjer se lahko povežem z besedilom oziroma kjer mi besedilo kaj pove. Pravzaprav me v prvi vrsti navduši besedilo oziroma sporočilnost pesmi, šele potem ritem, melodija ali katerikoli drugi strogo glasbeni pogled na pesem. Od nekdaj sem se rad povezal s sporočilnostjo pesmi. 

jan bucar (2).jpg
"Po duši sem rocker in rad imam glasbo, kjer se lahko povežem z besedilom oziroma kjer mi besedilo kaj pove."
PR

Igraš kakšen inštrument? 
Igram kitaro. Ljubiteljsko sicer, ampak še vedno rad poprimem zanjo. 

Si res vsestranski igralec: od gledališča, filma, nadaljevank do TV-oddaj (če sem kaj pozabila, dodaj, prosim) ... Kaj ti od tega najbolj ustreza?
Z gledališčem sem vsakodnevno v stiku, tako da je to moja prva ljubezen. Z gledališčem sem poročen. Vsake toliko ga prevaram s kakšno nanizanko ali filmom, voditeljstvo pa je bilo do zdaj avantura za eno noč, ki se bo mogoče še kdaj ponovila … Moram pa priznati, da veliko bolj – po tem, ko sem vodil oddajo na Pop TV – cenim voditeljski poklic, kot sem ga prej. Pri voditeljskem poklicu si ti res ti, nikamor se ne moreš skriti. Ko se oddaja začne in se izpiše tvoje ime na zaslonu, si pač ti tam, karkoli boš rekel ali naredil, boš to ti, ne tvoj lik. Za nekoga, ki je navajen, da se lahko »skrije« za lik in ga uporabi kot alibi za izrečene besede ali motivacije na odru, je bil to kar stresen preskok. Ni lahko biti voditelj … 

Kako je videti povprečen igralčev dan?
Igralci imamo deljen urnik, ko pripravljamo predstavo: vaje v gledališču se ponavadi začnejo ob desetih in trajajo do dveh popoldan, potem pa od sedmih do desetih zvečer. Predstave pa se igrajo ob vseh mogočih urah: dopoldan, popoldan, tudi zvečer, zelo različno … Vmes so še različna snemanja, vaje za kakšno drugo predstavo in tako naprej. V glavnem, ni nam dolgčas.

Kakšni ste igralci značajsko? Se vživite v vaše vloge toliko, da lahko te vplivajo na vaše zasebno življenje? Se je tebi to kdaj zgodilo?
Ne, načeloma ne. »Acting off stage is strictly forbidden!« bi rekli. (pomežikne) Je pa res, da se lahko, medtem ko delaš neko vlogo, ujameš v značilnosti te vloge tudi v zasebnem življenju. Na primer, če ima lik neko telesno držo ali govorno posebnost, se lahko ujameš, da v nekem trenutku hodiš kot tvoj lik ali pa ti uide kakšna beseda ali stavek, ki ga ti ne bi uporabil, tvoj lik pa ga. To se zelo hitro zgodi … 

Kaj delaš te dni?
Te dni igram redne predstave, ne pripravljam ničesar novega. Začel pa bom nov študij z Matjažem Faričem, kjer se bo pridružil še Klemen Janežič, tako da bomo po Hamletu spet združili moči. Komaj čakam. 

Kakšne načrte imaš za prihodnost? 
Kot rečeno, januarja začnem z vajami za Posvetitev pomladi v režiji Matjaža Fariča (premiera bo enkrat marca), potem pa naprej v nov študij. Seveda so tukaj tudi redne predstave v matičnem gledališču in predstave, v katerih gostujem: Hamlet v SSG Trst, Madagascar v Špas Teatru, La Fontaine v režiji in produkciji Cone 8. Upam tudi, da bomo snemali drugo sezono serije LP, Lena, ki podira rekorde na Voyu. Ne bo mi dolgčas, brez skrbi. 

jan bucar (1).jpg
"Obvladati igro ni ravno najboljši izraz, ker je to pravzaprav nemogoče."
pr

Kateri pa so tvoji konjički?
Igranje kitare, kakšen šport se najde, denimo smučanje, občasno tek, plavanje … Je pa res, da so športni konjički odvisni od športnega navdiha. Nekaj mesecev lahko obsedeno telovadim, se pa zgodi, da pridejo tudi meseci popolnega »športnega mrka«. 

V oddaji Moja mama kuha bolje! si spoznal veliko receptov. Si tudi sam dober kuhar? Rad kuhaš?Rad kuham, priznam pa, da ne kuham tako pogosto, kot bi si želel. Če je treba, poprimem za kuhalnico. Predvsem ko imam več prostega časa, rad obračam ponve. 

Kaj ti najbolje uspeva? Katera jed?
Hm, najbolje mi uspe »saltimbocca alla romana«, zrezki s pršutom in žajbljevimi listi na njih. Ni slabo, moram priznati! 

Kaj najbolj sovražiš pri ljudeh? 
Ne maram bahavih ljudi, ljudi, ki se pretvarjajo, in ljudi, ki se grejo snobizem zaradi snobizma.

Kaj najbolj ceniš pri ljudeh?
Vedno sem bil zelo očaran, ko sem spoznal človeka, ki je v mojih očeh uspešen in je bil prizemljen ter skromen. To me je vedno navdušilo. Za takega človeka sem si mislil: Uau, kakšen car!

Če bi lahko izbiral igralko/igralca svetovnega slovesa, s katerim(o) bi igral v celovečernem filmu, koga bi izbral in zakaj …
No, tukaj ni kakšnih velikih skrivnosti: z veseljem bi igral v filmu z Johnnyjem Deppom ali kakšnim drugim velikanom svetovne kinematografije. Tudi z igralci iz nekdanje Jugoslavije bi z veseljem snemal filme. 

Če bi lahko izbiral med vsemi režiserji na svetu, s katerim bi najraje sodeloval in zakaj …
Teh režiserjev je kar nekaj, nima smisla naštevati, ker jih je preveč. Že v naši regiji je veliko ustvarjalcev, filmskih in gledaliških, s katerimi bi z veseljem sodeloval. Mislim, da je tako filmska kot gledališka scena v državah nekdanje Jugoslavije zelo močna. Od nekdaj je bila. Biti del tega je res nekaj lepega … 

Rad gledaš filme? Film, ki te je v letu 2018 najbolj navdušil, je? 
Seveda, zelo rad gledam filme. Med tujimi filmi sta me navdušila srbski film Južni vetar in film Zvezda je rojena, med domačimi pa Posledice in Rudar. 

Največja radost leta 2018? 
Je še ni konec – radosti namreč! Upam, da bo še dolgo trajala … 

Najboljša knjiga, ki si jo prebral v letu 2018?
Zdaj prebiram zadnjo knjigo svojega mentorja Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Gre za neke vrste spomine iz njegovega življenja. Zanimivo branje. 

Največje razočaranje?
Na osebnem področju ni bilo kakšnega razočaranja. Največje je bilo vezano predvsem na odziv ljudi na begunsko krizo in uradno politiko držav, ki se ne znajo lotiti te problematike. 

Kaj si želiš, da bi ti prineslo leto 2019?
Če bo šlo tako naprej, kot gre zdaj, bom zelo zadovoljen. 

Kaj bi želel, da se v letu 2019 spremeni na svetovni ravni? 
Predvsem si želim, da bi se končala ali vsaj uredila begunska kriza in da bi se države, ki mimo vseh mednarodnih resolucij napadajo druge države, znašle pred sodiščem. Da bi bilo vsaj na simbolni ravni zadoščeno pravici. Naj zmaga strpnost!

Česa pa se najbolj bojiš? 
Ker sem se v zadnjem času spoprijel s smrtjo svojih bližnjih, sem se prvič začel resno spraševati o tem. Torej o človeški minljivosti. Ne morem reči, da me je tega strah, sem pa začel veliko intenzivneje razmišljati o tem. 

Za konec: kaj želiš našim bralcem v letu 2019? 
Imejte se radi, ljudje! Vem, da so to sliši klišejsko, ampak ljubezen je tista, ki vrti ta svet. Predvsem ljubezen do sebe, potem do svojih bližnjih. Najprej smo ljudje, šele potem smo beli, črni, rumeni, kristjani, muslimani, Židje, Slovenci, Hrvati ali Malezijci. Najprej smo ljudje …

Objavljeno v reviji Vklop št. 1, 3. 1. 2019.