erika znidarsic 1 Dobra karma

'Pri denarju ni čustev,' trdi voditeljica, ki je ...

pes, kent, Svet24.si

"Ker se v 10 letih nisem naučil biti priden ...

janez jansa bobo1 Reporter.si

Kako je Janša klical na Reporter in spraševal ...

Aleksandra Pivec Svet24.si

Vodstvo Desusa je grozilo predsednici ...

UV-TRAVNER HOJS-pl Necenzurirano

Večerni obiski Aleša Hojsa na policiji

jelena karleuša Odkrito.si

Znan IQ Jelene Karleuše

Tanja Žagar Njena.si

Tanjo Žagar zasuli s čestitkami za drugo ...

Uroš Slak: Pripravljen sem ostati brez službe

Marjana Vovk, Vklop, 04.04.2019 20:00:00

Uroš Slak, voditelj oddaje 24 ur zvečer je ves čas v pogonu in pravi, da je novinarstvo način življenja, drugače v tem poklicu ne moreš biti dober.

Delite na:
Uroš Slak: Pripravljen sem ostati brez službe
Uroš Slak Pop TV

Svojo poklicno pot je začel na TV Slovenija, se proslavil z oddajo Trenja na Pop TV, vodil Svet na Kanalu A, se vrnil na nacionalko z oddajo Pogledi Slovenije (in vodil Odmeve), bil je voditelj Danes na Planetu TV, zadnja štiri leta pa vodi 24ur zvečer na Popu. Dobiva se po njegovem dopoldanskem uredniškem sestanku, po najinem opoldanskem intervjuju odide na tek, potem pa ga čaka glavna priprava oddaje. Uroš Slak je bister sogovornik (z grosupeljskim naglasom) s hitrimi odgovori in brez ovinkarjenja, sicer malce bolj umirjen kot pred kamero, a iz svoje kože ne more.

Vas kaj muči spomladanska utrujenost?

Za zdaj ne. Sem ugotovil, da sem se v resnici prav razživel na tem soncu, lažje se teče, kličejo najrazličnejša opravila na morju in na Dolenjskem, vse se prebuja.

Sprašujem, ker se mi zdi, da novinarji tako ali tako nimate časa za utrujenost ...

To res ne sodi v naš poklic – utrujenosti ni in je ne sme biti. Če si utrujen, zaspiš, novinarji pa ne smemo nikoli zaspati, ker ves čas spremljamo dogajanje. Ni niti spomladanske utrujenosti niti jesenske zmrzali – če to sploh obstaja. (smeh)

Kaj pa naveličanost ali izžetost?

Naveličanosti pri meni še ni, se pa včasih počutim izžet, seveda. Še posebno po kakšnem napornem tednu, ko se veliko dogaja. A potem pride konec tedna in si napolnim baterije. Je pa res, da po vsakem težkem tednu poleg izgorelosti pride zadovoljstvo, saj veš, da si nekaj dobro naredil, kar je veliko vredno.

So konci tedna samo vaši?

Ja, konce tedna si vzamem zase. Delam od ponedeljka do četrtka vsak teden, tako da imam petke, sobote in nedelje proste; takrat si vzamem čas zase in za sina Aljaža, potem pa odvisno, kam greva in kaj počneva. Je pa res, da z enim očesom ves čas malo spremljam dogajanje, ker nikoli ne morem povsem »izklopiti«. A to ni težava, če te to delo zanima. To tako ali tako narediš mimogrede iz radovednosti, tega ne jemlješ več kot poklic, ampak kot del svojega življenja.

V kakšnem položaju je danes televizijski informativni program glede na vso moderno tehnologijo, ki omogoča novice v trenutku ali celo v živo, ko lahko dogajanje objavlja vsak mimoidoči, ko imajo ljudje v poplavi informacij raje zabavo in lahkotnejše teme?

Mislite, kje je dodana vrednost informativnega TV-programa, ki je prej imel prevlado, da je prvi »dostavil« novico gledalcem? To so zdaj pobrali splet, YouTube, družbena omrežja … Zdi se mi, da se zdaj spet kaže dodatna kakovost informativnega  programa v tem, da novico, ki jo gledalec dobi čez dan na spletu, obogatiš z ozadjem, komentarjem, dodaš analizo z gostom … Skratka, da novico postaviš v zgodbo in jo ovrednotiš. To je dodana vrednost TV-novic, kakor tudi objavljanje ekskluzivnih zgodb, do katerih prideš z raziskovalnim delom ali s preverjanjem informacij. To je po mojem mnenju prihodnost informativnega programa oziroma televizije nasploh: da bo novice umeščala v širše zgodbe, pojasnjevala njihovo ozadje in jih komentirala, tako da bodo uporabniki spleta dobili več.

Je zato danes delo novinarja težje kot nekoč, kljub moderni tehnologiji?

Moderna tehnologija omogoča lažje in predvsem hitrejše delo, je pa seveda še vedno vse odvisno od posameznika, kako razmišlja, kako vedoželjen je, ali zna zgodbe med sabo povezati in jih umestiti v širšo sliko – le tako je lahko korak pred drugimi, pred konkurenco. Zgodovinski spomin pri novinarju, izkušnje – te prihajajo danes še bolj do izraza.

Še vedno pa verjetno veljajo objektivnost, natančnost …?

Vsekakor. Novinar ne sme prikrojevati stvari.

Mirko Mayer mi je pred časom podobno dejal, da je »niša« informativnega programa televizije v voditeljevem komentiranju, izražanju mnenja. Torej se strinjata?

Vloga voditelja pogovorne oddaje je, da gosta izziva, tudi s stališči, s katerimi se morda on ne strinja, saj ravno to sproži luščenje argumentov in protiargumentov, ki gledalcu dajejo možnost, da si sam ustvari svoje mnenje. Zagotovo je včasih prav, da se postaviš na eno stran. Vrednotenje informacij, komentiranje, postavljanje v neko širšo zgodbo so dodana vrednost televizije – v to smer bo TV-novinarstvo tudi šlo.

Videti je, da zelo uživate ob klepetih z gosti in soočenjih v oddaji v živo, ko gre lahko karkoli narobe.

To je zame izziv. V te pogovore grem vedno z vsem svojim bitjem, še posebej, če gre za kakšne nepravilnosti ali stvari, ki jih je treba razkriti. Rad imam, ko se dobro pripraviš in skušaš gosta, ki zavaja in laže, skozi pogovor pripeljati čim dlje, da pove čim več, mu s protiargumenti dokažeš, da se izmika ... Da poskušaš izvedeti resnico in mu nastaviš ogledalo, kot bi mu ga tudi gledalec, ki sedi v dnevni sobi. Če to znaš, imaš gledanost. Gledalcev ne smemo podcenjevati – jaz jih nikoli nisem in jih ne bom. Če se pogovora lotiš z levo roko, gledalci to takoj opazijo in te ne gledajo več.

Očitajo vam, da goste izzivate, prekinjate, ste nestrpni in grobi. Vas takšni očitki še vedno ganejo ali ste že dobili trdo kožo?

Saj me nikoli, niti na začetku, niso ganili. Že ko sem vodil Odmeve sem bil znan kot oster izpraševalec, s Trenji pa sem naredil premik v pogovornih oddajah. Z njimi sem v televizijski medijski prostor v Sloveniji pripeljal debato, spopad argumentov in tako dalje, kar marsikomu ni bilo všeč, še posebno ne mnenjskim voditeljem v medijih. Zato so me vedno grajali, kar je logično, glede na to, da sem naredil prav to, kar so oni rekli, da se ne da in ne sme. A televizija se razvija in gre naprej. Tudi na BBC-ju zahtevajo odgovore od ministra in ga trinajstkrat vprašajo isto, če je treba. Pri nas pa smo se politikov bali in ni bilo primerno, če si ga trikrat vprašal isto – pa ni res! Skozi izobraževanja v tujini sem videl vse to in zdelo se mi je prav, da to pripeljemo tudi v Slovenijo. A če uvedeš kaj novega, si drugačen in odstopaš, kar odstopa, pa je že v osnovi treba zatreti. Na srečo so gledalci, ki so naš edini razsodnik, čakali prav to. Vse oddaje, ki sem jih vodil, so bile med najbolj gledanimi, od Trenj, Pogledov Slovenije do 24ur zvečer.

slak2.jpg
Uroš Slak
Mediaspeed

A zato moraš biti pogumen. Novinarji že tako potrebujejo precej poguma, pri tako izpostavljenih, kot ste vi, pa je pritisk še toliko večji.

Vsak si postavi svojo mejo. Z Bojanom Travnom sva že v Pogledih Slovenije naredila oddajo o prodaji Mercatorja Todoriću in opozarjala, da je to napaka, naslednji dan pa sva dobila sporočilo, da RTV prekinja sodelovanje z nama. Jaz sem si mejo postavil visoko in sem pripravljen ostati tudi brez službe oziroma pogodbe, zato da neko informacijo posredujem javnosti, če vem, da je prav, da jo dobi.

Je groženj in pritiskov veliko?

Nekaj jih je, a to je del tega poklica, zato se z njimi ne obremenjujem. Veste, lahko dramatiziraš okoli teh groženj ali pa jih jemlješ kot jaz in greš naprej.

Vas je bilo kdaj res strah?

Že po naravi sem človek, ki ga ni strah. Če bi me bilo, verjetno ne bi mogel delati tega.

Zakaj se zadnje čase grožnje, pritiski, celo fizični napadi na novinarje povečujejo?

Družba je postala brutalnejša. Težava je v tem, da se vsi ženejo za uspehom, položajem in dosežki, za to pa ne izbirajo sredstev. A tudi če imaš ogromno denarja in še takšen položaj, ti to ne pomaga, če nimaš dobrega imena, ugleda. Novinarji pa »rušimo« ta »dobra imena«, zato prihaja do pritiskov. Vsaj meni se zdi tako, ne razmišljam pa veliko o tem, ker niti nočem. Če bi, se ti lahko podzavestno prikrade strah v možgane.

Razmišljate pa o tem, v kakšno družbo, državo, svet bo zrastel vaš sin?

Seveda, zato skušam skozi oddaje, prispevke, goste povedati, da ni edino merilo uspeha v družbi denar oziroma položaj, ampak to, kakšen človek si, to je najbolj pomembno. Da lahko opravljaš povsem »navaden« poklic in si srečen in te družba ceni. Če bi vzpostavili ta sistem vrednot, bi bile vse stvari preproste. Vsaka družba seveda potrebuje uspešne ljudi, ljudi na položaju, podjetnike, intelektualce …, ti so gibalo razvoja, ampak potrebuje pa tudi delavce, kmete, medicinske sestre, gasilce … Ta del mora biti enako cenjen kot prvi, da se lahko družba normalno razvija. Vedeti moramo, da ima vsak poklic svojo ceno, da je vsako delo častno. To se je v današnji družbi malo izgubilo.

Pa gre na bolje?

Po naravi sem večni optimist. Ena od nalog medijev je, da opozarjamo družbo na osnovne vrednote, ki veljajo za vse, ne glede na raso, veroizpoved … Zato z gosti pogosto govorim o etiki v politiki. Ne vem pa, ali se stanje zares izboljšuje. Odvisno od okolja, v katerem živiš. Na vasi vse te vrednote delujejo, ljudje si pomagajo, pazijo drug na drugega in tako dalje, tam se ve, kaj je prav in kaj ne, v mestih pa tega ni. Sicer pa je že to veliko, da lahko po Ljubljani hodiš kjerkoli, pa se ti ne bo nič zgodilo. Imamo velike prednosti, ki se jih ne zavedamo. Še vedno živimo dobro, neke vrednote še imamo. Seveda prihaja tudi do odstopanj, a ne tako pogosto kot v tujini.

Zdaj se govori o novi recesiji. Mislite, da res prihaja?

Saj to je logika ekonomije: po vsaki rasti pride do »ohlajanja«. Zagotovo se bo prej ali slej zgodila.

Ampak pri nas smo šele dobro »zlezli« iz prejšnje in večina »navadnega« ljudstva, torej vaših gledalcev, še ne čuti izboljšanja.

Vseeno morava povedati, da so se plače v zadnjem času zvišale, zdaj delodajalci iščejo zaposlene, delavci imajo možnost, da dajo odpoved in takoj najdejo zaposlitev, na mnogih profilih poklicev ne moreš dobiti delavca, torej si ta lahko postavi ceno … Poznajo se torej tudi nekatere dobrobiti za navadne ljudi. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo v prihodnosti: če bo prišlo do recesije, je gospodarstvo pripravljeno na to in ne bo prišlo do velikih rezov, odpuščanj, imajo »zalogo«, da se ne bo treba takoj zadolževati? Mislim, da smo se vsi nekaj naučili in da ne bo tako hudo, kot je bilo leta 2008. Bo pa prišlo do »ohlajanja«, ko bo spet težje najti službo, ko bomo spet vsi malo bolj zategnili pasove ... Ampak to so pač cikli, vsak cikel pa prinese tudi kaj dobrega: če ne bi prišlo do recesije, bi izgubili vse vrednote; gledalo se je samo še na to, koliko ima kdo denarja, ne glede na to, kako je prišel do njega. Pred recesijo je bila vrednota le denar, zdaj pa smo končno spet začeli normalno razmišljati.

V kakšnem »življenjskem ciklu« pa ste zdaj vi?

Se mi zdi, da sem v enem najlepših obdobij, ker sem dozorel kot oseba, kot človek in kot novinar, zdaj res žanjem vse sadove preteklega dela. V življenju se mi je marsikaj zgodilo, zato imam neprecenljive izkušnje, kar je moja bistvena prednost pred drugimi, še posebno zaradi tega, kot sva govorila na začetku, da gre informativni program v smeri postavljanja novic v širšo sliko. Na podlagi teh izkušenj vidim neke stvari, ki jih mlajši kolegi ne morejo, ker še nimajo toliko izkušenj.

slak3.jpg
Uroš Slak
Mankica Kranjec

Torej se še niste naveličali novinarstva?

Ne! Če ste že prej omenili kolega Mirka Mayerja, s katerim sva nekoč delala skupaj na Planetu, on je enkrat rekel: »Jaz bi tudi rad videl, da bi po 20 letih dela s tako energijo, s takim žarom prišel vsak dan v službo, kot pride ta Slak.« To je to.

Bili ste na vseh naših večjih televizijah. Kakšne so razlike med njimi?

Nacionalka je nacionalka, tam je drugačen način dela kot na komercialkah, čeprav se mi zdi, da se razlika čedalje bolj zmanjšuje. Pop TV je zdaj tako močan in uveljavljen, da lahko »odpiramo« teme, ki jih na začetku, ko smo se še borili za gledalce, nismo mogli. Nacionalkino vlogo vidim v tem, da spodbuja slovensko kulturo, slovenske filme, evropsko produkcijo, oddaje o kulturi, nacionalno pomembne športe, Pop TV se je tako ali tako uveljavil kot vodilna televizija, Planet TV pa »grize«. Vedno je dobro, da imaš konkurenco – tako za novinarje, lastnike, menedžerje kot gledalce, saj to spodbuja tekmovanje, s tem se v razvoj vlaga več denarja in tako vsi pridobimo.

Vaš upokojeni kolega z nacionalke, Slavko Bobovnik, vodilno ime informativnega programa, zdaj na Planetu vodi kviz Milijonar. Kaj menite o tem?

Odlično se mi zdi, da se je odločil za to. Verjamem, da je to zanj nov izziv. Odlično! Zakaj pa ne? Nisva sicer govorila, ampak si predstavljam, da se po toliko letih novinarskega dela malo naveličaš. Ko si nekaj tednov doma in se nič ne dogaja, pa začneš to pogrešati, zato je Milijonar odlična odločitev. Dvignil je veliko prahu, kar je treba za tak medijski prestop. Želim mu, da nadaljuje, kot je začel.

Se morda nekoč v čem takem vidite tudi sami?

Se mi niti ne sanja! Glede na to, da se pripravlja pokojninska reforma, bom moral še kar nekaj časa delati. Čeprav se s prijateljem včasih malo pošaliva, da samo še dvajsetkrat gremo na morje, pa je to to. (smeh)

Če bi vam zdaj ponudili vodenje kakšnega kviza ali razvedrilne oddaje, bi premislili?

Ne, ker mene zanima novinarstvo informativnega programa, zakaj se kaj dogaja v politiki ali družbi, rad to spremljam, rad razkrivam nepravilnosti. Nikakor karkoli drugega!

Se vam ne zdi, da se kot novinar ves čas ukvarjate z vedno istimi temami in težavami, da nič ne razrešimo?

Ne, stvari se zagotovo premikajo. Neke teme, ki so bile včasih strašno pomembne, danes sploh niso več teme. Na primer: ko smo začenjali s Trenji, je bilo 90 odstotkov ljudi proti gradnji džamije, po šestih letih premlevanja te teme jih je bilo 60 odstotkov za – torej se stvari spreminjajo. Tudi teme, ki se ponavljajo, imajo drugačen zorni kot, zdaj se pogovarjamo o drugih vprašanjih. Delamo korake, počasi, a gotovo. Marsikdo bi si želel, da odnehamo in stvari prepustimo toku, a mislim, da mediji moramo opozarjati. Če ljudem predstaviš argumente, začnejo o njih premišljevati, lahko celo spremenijo svoje mnenje. Vlogo medijev oziroma novinarjev, torej tudi sebe, vidim v tem, da postavljaš stvari v okoliščine, odpiraš in komentiraš teme ter gledalca s tem prisiliš, da začne razmišljati.

Za vami je 20 let kariere. Se je novinarstvo od vaših začetkov do danes zelo spremenilo?

Za samo novinarstvo veljajo enaka pravila kot nekoč, spremenila so se le orodja in podajanje informacij. Kot sva že govorila: nekoč smo iskali informacije in jih posredovali naprej, zdaj pa golo informacijo dobiš takoj na spletu, zato moraš na televiziji pokazati nekaj več – okoliščine, odziv, ozadje ...

Mora pa biti zdaj novinar oziroma voditelj lep, gledalcem všečen, nasmejan, zgodbe pa čim bolj dramatične, razgibane, spektakularne.

Seveda, televizija je vizualni medij, to pa so novi trendi. Televizija je 70 odstotkov slika in 30 odstotkov vsebina; človek je »vizualno bitje«, zato so izumili televizijo, sicer bi še vedno obstajal le radio. Slika je za televizijo zelo pomembna: kako narediš prispevek, kakšen lok ima, kako umestiš gosta, kdaj pride grafika … Treba se je približati gledalcu – če je ta že ves dan v interaktivnem svetu, mu moraš dati nekaj podobnega tudi zvečer.

Ko imate dovolj informacij, kam na televiziji preklopite?

V glavnem gledam serije, kot so Igra prestolov ali Vikingi. Zgodovinske serije so tiste, ki me najbolj vznemirjajo. Te dni gledam Tabu.

Objavljeno v reviji Vklop št. 13, 28. 3. 2019.