julia roberts 1 Odkrito.si

Julie Roberts sorodniki njenega moža na začetku ...

droga, lasulja, kokain Svet24.si

FOTO: Pod lasuljo skrival pol kilograma kokaina v ...

lunin mrk Petisvet.si

16. 7. 2019 ob 23.31: prihaja vaš sovražnik ali...

Žiga Kršinar Svet24.si

Mladi kmet Žiga po obisku inšpekcije oziroma ...

Meadow Walker Svet24.si

FOTO: Hči Paula Walkerja je vedno bolj podobna ...

Sophie Turner, Joe Jonas Najstnica.si

Medene tedne preživljata na Maldivih

ana jaka 2 Njena.si

Jaka Hafner je postal očka!

»Moj rekord je štiri ure in pol komentiranja«

Marjana Vovk, Vklop, 11.07.2019 07:30:50

Tomaž Kovšca, komentator kolesarske dirke Tour de France, ki jo prenaša TV Slovenija.

Delite na:
»Moj rekord je štiri ure in pol komentiranja«
Tomaž Kovšca Žiga Culiberg/TVS

Med 6. in 28. julijem bo potekala najprestižnejša kolesarska dirka na svetu – Dirka po Franciji oziroma Tour de France. TV Slovenija bo prenašala vseh 21 etap dirke, ki jo bo že 11. leto komentiral Tomaž Kovšca skupaj s strokovnim komentatorjem Martinom Hvastijo.

»Z Martinom sva Tour začela komentirati leta 2008. Prvih nekaj sezon smo prenašali samo nekaj etap, zdaj pa vse. Načrtno gradimo ta projekt, vsako leto nekaj dodajamo in poskušamo ljudem približati kolesarstvo. Odzivi gledalcev so pozitivni, torej smo na dobri poti,« meni Kovšca.

tomaz kovsca in martin hvastja.jpg

Ste vi izbrali kolesarstvo ali kolesarstvo vas?

(smeh) Rekel bi, da je bila obojestranska ljubezen. Kolesarstva nikoli nisem treniral, je pa bilo v družini in sem ga malo spremljal. Ko sem začel delati na TVS, pa sem kmalu dobil priložnost, da ga pokrivam, in ta šport se mi je zelo hitro zelo priljubil.

Zakaj vas je zasvojil?

Ker ima izjemno tradicijo in zgodovino, ogromno zgodb, je zelo taktičen šport, ni preprost ne fizično ne psihično.

Sami prisegate na gorsko kolesarjenje. Zakaj?

Ker je v hribih manj prometa in manj gneče. Ko sem nehal trenirati rokomet, sem začel cestno kolesarjenje, a ko sem enkrat odkril gorsko kolo, se na cestnega nisem več usedel. Veliko lepše se mi zdi v naravi – ni gneče, ni prometa, več je adrenalina in obiščeš lahko kotičke, ki jih sicer ne bi.

kolesarjenje.jpg

Zdi se mi, da je gorsko kolesarjenje pri nas vedno bolj priljubljeno?

Zagotovo je v izjemnem vzponu. Vedno več je »trail centrov«, gorskokolesarskih parkov, turistična središča so ugotovila, da lahko s tem služijo. Kar se tekmovalnega gorskega kolesarstva pri nas tiče, pa smo ravno na neki prelomnici. V zadnjih letih je bilo opaziti povečano zanimanje in več tekmovalcev, a ravno letos je osip, tako v crosscountryju kot v spustu, ki ga malo bolj podrobno spremljam. Ne vem, ali gre za trenutno krizo ali trend.

Spust spremljate, ker ga trenira vaš 17-letni sin Jakob, kajne?

Ja, tekmuje v slovenskem in evropskem pokalu.

Se kaj bojite zaradi poškodb?

Zdaj sem spoznal, kako zelo nevaren je ta šport. Tekmovalci niso življenjsko ogroženi, a so kar hude poškodbe. Imajo vedno boljšo opremo, ki preprečujejo najhujše, ampak zlomi ključnic, potrgane ramenske vezi, noge, rebra … to pa poka. Tudi pri nas smo že imeli dve operaciji in vijake. Včasih ni lahko čakati v cilju. Zdaj sem ta šport spoznal še s te plati. Kot zunanji opazovalec tekmovanje spremljaš popolnoma drugače, še posebej, če ti je oseba, ki tekmuje, čustveno blizu. Zdaj razumem, kako se na primer počuti mama Ilke Štuhec, ko gleda smuk: grize si nohte in samo upa, da Ilka živa in zdrava pride v cilj.

Trenutno je pri nas v ospredju cestno kolesarstvo, predvsem po zaslugi Primoža Rogliča, ki pa ga žal na Touru ne bo. Mislite, da bo zato Tour pri nas imel manj TV-gledalcev?

Ja, vedno je tako: če so slovenski uspehi, potem je gledanost velika, če jih ni, gledanost malo pade. Kar se Toura tiče, smo vsako leto naredili korak naprej v gledanosti in zato tudi letos pričakujemo enako gledanost kot lani, čeprav Rogliča ne bo. Še vedno bo za poletne popoldneve visoka gledanost.

Pravite, da prenosu vsako leto nekaj dodate. Kaj boste dodali letos?

Letos bomo dodali še analize po etapah, lani smo s tem začeli na spletu, letos gremo na televizijo. Analize bodo ob vikendih, šest jih bo, vodil bo Miha Mišič, zraven bomo David Črmelj, Martin Hvastija in jaz kot gostje uveljavljeni kolesarji. David gre zadnjih deset etap v Francijo, tako da bomo imeli sveže izjave, oglašanja, prispevke …

Mu kaj zavidate?

Ne. Novinarsko delo na terenu je izjemno zahtevno, večina ljudi si sploh ne predstavlja, da je to garanje od jutra do večera. Sam sem bil že velikokrat na terenu in sem to delo dodobra okusil, zato Davidu prav nič ne zavidam. Jasno je, da si kot novinar vedno želiš biti na prizorišču in sredi dogajanja, ampak komentiranje iz studia je veliko bolj udobno in ni se treba vsak večer seliti. In Tour je do medijev izjemno prijazen dogodek, točno vedo, kako se stvarem streže, tako da tudi reporterjem, ki nismo na prizorišču, nič ne manjka, imamo iste informacije in dostope kot terenci, le da se zjutraj pred etapo ne srečamo s kolesarji.

Je pa komentiranje Toura verjetno zelo naporno? Prenosi so dolgi, potrebujete veliko materiala, kakšne etape so dolgočasne …

kolo 111.jpg

Kolesarstvo je zelo specifično, kar se komentiranja tiče. Lahko primerjam z rokometom, ki ga tudi veliko komentiram. Pri rokometu imaš 14 igralcev na eni in 14 na drugi strani, torej se moraš pripraviti na 28 igralcev, za vsakega nekaj osnovnih podatkov in ena do dve zgodbi. To je dovolj, ker je dogajanja ogromno. Pri Touru bo letos startalo 176 kolesarjev in nikoli ne veš, kdo bo v igri, torej se moraš pripraviti skoraj za vse. Poleg tega se lahko nekaj ur med prenosom skoraj nič dogaja, zato moraš imeti pripravljenih ogromno tem, podatkov, da jih lahko ob pravem času na primeren način podajaš. To zahteva kar precej priprav. In včasih imaš polovico pripravljenih stvari preveč, včasih pa ti tem skoraj zmanjka.

In kaj takrat?

Greš na izkušnje. (smeh) Dobro, da imam zraven Martina, ker sva se ujela in zna zapolniti prazen prostor in ni težav.

Ampak z malo tišine tudi ni nič narobe?

Res je. Martinu ves čas govorim, naj se ne boji tišine. Jaz velikokrat nalašč utihnem, da z gledalci zajamemo sapo, Martin pa se zna tega ustrašiti in začne nekaj govoriti. Ampak se počasi navaja tudi na to, da tišina ni nič hudega. Tudi to je umetnost komentiranja, kako čez prenos razporediti tempo in energijo. Ne moreš začeti na 100 odstotkih, ker te bo potem zmanjkalo.

Čedalje bolj se zavedamo, da je kolesarstvo eden od najnapornejših tekmovalnih športov. Je tudi eden najtežjih športov za komentiranje?

Zagotovo je zelo zahteven zaradi vsega prej povedanega. Poleg tega moraš kolesarstvo razumeti. In tudi fizično je kar zahtevno, saj so prenosi izjemno dolgi; moj rekord je štiri ure in pol prenosa kolesarske dirke iz Pekinga, pa še sam sem komentiral. To ni ravno mačji kašelj. Na koncu sem vedno popolnoma izžet.

kolo posoda10.jpg

Touru torej sledi dopust?

Res je, dopust vedno načrtujem avgusta, po koncu Toura. (smeh)

Če se spomnite svojih komentatorskih začetkov – kakšne so razlike v primerjavi z danes?

Zagotovo sem bolj sproščen, nalagajo se mi izkušnje, zato še bolj razumem, kaj se na dirkah dogaja, in z leti postajam bolj previden pri svojih sodbah in zaključkih. Včasih pa me še vedno malo zanese, da sem prehiter. A to je komentatorstvo, da vneseš malo svojega mnenja. Ko sem začenjal, ni bilo spleta in informacije so bile težko dostopne. Sami smo si urejali arhive. Kar si povedal, je veljalo za sveto resnico, danes pa te gledalci lahko najdejo na vsaki besedi, zato moraš biti še bolj previden in preverjati stvari. Po drugi strani pa je tudi nevarnost, da v poplavi informacij gledalci teh ne znajo filtrirati in verjamejo v nekaj, kar ni nujno res.

Letos na Touru ne bo kar nekaj favoritov. Na koga moramo biti pozorni?

Ravno zato, ker toliko favoritov ne bo, bo Tour izjemno zanimiv, veliko bolj odprt, kot je bil v zadnjih letih. Vsi omenjajo Egana Bernala, ki je res v vrhunski formi. Tudi Geraint Thomas se ne bo kar tako vdal. Ogromno je kolesarjev iz druge vrste, ki lahko presenetijo in pridejo naprej. Rekel bi, da bomo letos videli več rumenih majic, več vodilnih, več menjav in preobratov.

Od Slovencev bosta najverjetneje tekmovala Matej Mohorič in Jan Tratnik. Kaj lahko pričakujemo od njiju?

Tratnik je specialist za pobege, v srednje težkih, razgibanih etapah ga bomo zagotovo videli v akciji. Mohorič pa se v zadnjem času specializira za enodnevne dirke, a tudi etapne zna odpeljati in morda na kakšnem spustu spet preseneti. Tudi če Rogliča ne bo, bo dovolj slovenskega pridiha.

Vi ste tudi sami prevozili traso Toura, kajne?

V času Jureta Rogliča. Z njim sem bil dvakrat in smo z avtom prevozili vse glavne prelaze in kraje, ki so klasična trasa Toura. To so strašanski klanci, ki si jih ne moremo predstavljati, če jih ne vidimo, takšnih v Sloveniji nimamo, Vršič je proti njim pravi palček.

Tour traja tri tedne, to pomeni tri tedne ponavljajočih se nečloveških naporov.

Regeneracija je največja težava etapnih dirk. Kako telo 21 dni zapored pripraviti, da da vse od sebe? Za navadnega smrtnika je to nepredstavljivo, naše telo ni vajeno vsakodnevnih ekstremnih naporov. Saj lahko odtečeš maraton, a potem potrebuješ mesec dni, da se regeneriraš in prideš k sebi. Zato pravijo, da je tretji teden Toura odločilen, saj nihče ne ve, kako se mu bo po dveh tednih dirkanja telo odzvalo.

Dotakniva se še vaše druge ljubezni, bonsajev. Zdi se mi, da je nekaj podobnosti s kolesarstvom, na primer vztrajnost in taktika?

Bonsaji so poseben svet. So nasprotje športnemu adrenalinu, res pa te naučijo vztrajnosti in potrpežljivosti in ti dajo življenjsko lekcijo, da ima vsak poseg, akcija reakcijo, posledico. Zato moraš vedeti, kaj in zakaj to počneš, da dosežeš želene posledice. Poduhovljen svet bonsajizma me potegne v svoj veliko bolj počasen svet, v katerem zelo uživam.

Ali ljudje zdaj že vedo, da se ukvarjate s tem, ali še vedno kdo presenečeno pogleda?

So se kar navadili. A jaz o tem z mediji zelo nerad govorim, ker se mi zdi, da ljudje to sprejemajo kot neko vrtičkarstvo ali nekaj, kar kupiš v trgovini in se igračkaš z rastlinami. Jaz se z bonsajizmom ukvarjam resno, česar večina ne razume in se do tega obnaša omalovažujoče ali ponižujoče. Meni bonsaji pomenijo ogromno, so velik del mojega življenja. To je visoka umetnost na zelo visoki, omikani ravni, ki ima zelo dolgo zgodovino. Za njo je ekstremna filozofija z izjemno sporočilnostjo, ki te ogromno nauči in ti v življenju veliko da.

Dirka se slej ko prej konča, delo z bonsajem nikoli?

Ne, nikoli se ne konča, to umetnino je treba vzdrževati, ker je drevo živo in se razvija. Če ga zanemariš, bo znova postal grm. Bonsajizem je stremljenje k popolnosti, ki je nikoli ne dosežeš, tu velja konfucijski pristop, da je pomembna pot, ne cilj. To je res drug svet kot novinarstvo.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop št. 27, 4.7.2019