Matej Recer - multitalent, ki pa za nobeno ceno ne bi bil režiser
Mateja širša javnost pozna kot voditelja televizijskih oddaj Moj film, Kuharski dvoboj in Zmorem ter po igri v nadaljevankah in filmih, kot so: Triptih Agate Schwarzkobler, Brezno in Nikogaršnja zemlja.
Svojo kariero je začel v mednarodno uveljavljeni gledališko-plesni skupini Betontanc, leta 1999 pa se je pridružil ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), ki mu je zvest še dandanes. Trenutno v njem navdušuje v predstavah Rokova modrina, Še ni naslova, Hitchcock, Naše nasilje in vaše nasilje, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, poleg tega pa se pripravlja na uprizoritev Baala v režiji Vita Tauferja, ki bo premiero doživela februarja. 52-letnik sicer poleg svoje profesije obvlada še ogromno drugih stvari: je vodič kajaka, učitelj smučanja, strokovnjak za računalništvo, igra klavir, kitaro in harmoniko, tudi pri zidanju bi se znašel, tako da mu izbire, kaj bi počel, če bi se kdaj odločil igro obesiti na klin, ne manjka. Upamo seveda, da do tega nikoli ne bo prišlo, saj bi bila to res velika izguba.
Član SMG ste že skoraj 20 let. Kaj je razlog, da mu ostajate zvesti?
Tradicionalno gledališče me ne zanima. Nikoli me ni. V Sloveniji me res zanima samo off-scena in Mladin'c. Če bi se zgodilo, da bi moral iti iz Mladin'ca ali pa da bi moral iti Mladin'c iz mene, nisem čisto prepričan, da bi še delal kot igralec v kakšni instituciji. Najbrž ne bi.
Kaj pa bi počeli, če bi igralstvo obesili na klin?
Kaj pa vem, vse sorte sem razmišljal. Saj zdaj zadnja leta ne več, ko sem bil mlajši, pa se mi je – če mi je bilo kdaj slabo od teatra, ki sem ga delal, ker mi ni bil všeč – zdelo, da bi bilo dobro iti na Novo Zelandijo in tam biti taksist. To je bila ena takšna ideja. Če bi ostal tu, pa ne vem, kaj bi delal – verjetno bi popravljal računalnike in delal računalniške mreže – to me zelo zanima in to tudi kar delam ponoči.
Ste zadovoljni z razmerjem prostega časa in dela?
Pod črto zagotovo sem. Je pa tako, da pridejo čudni časi, ko v teatru preživiš dva meseca in doma nobenega ne vidiš, potem pa pride tisti 10, 15. julij, ko te mesec in pol noben ne povoha, pa si rečeš: 'Ok' – se malo poplača.
Kako pomemben pa vam je pri tem kolektiv?
Kolektiv je pol, usmeritev teatra pa pol.
Med kolegi veljate za zelo prijetnega sodelavca, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč in je zmeraj dobre volje. Ste sploh kdaj slabe?
Ja, seveda sem, mogoče pa res malo manjkrat kot drugi ali pa drugi več govorijo o tem, da so slabe volje, pa se potem zdi, da so večkrat slabe volje, ne vem, tega nisem nikoli čisto dobro razgonetil. Ampak veliko ljudi hodi po teatru slabe volje. Ko sem bil mlad, pa sem bil kar siten – predvsem do staršev. Bil sem precej težak pubertetnik. Nisem sicer nič kaj zelo ekstremnega počel, standardne stvari: malo preveč sem pil in kadil, nič zelo hudega – v zaporu nisem nikoli končal.
Ste pa zato zelo ekstremni v predstavah – mislim na vse igralce v SMG. Golota je pri vas nekaj običajnega, poljubljanje vsepovprek tudi, v predstavi Kompleks Ristić celo urinirate. Kako se igralec pripravi na uriniranje pred občinstvom?
Psihično ni noben problem. Bolj je fizično. Mislim, da je tehnologijo do potankosti izpilil Uroš Kaurin. To je videti tako, da dve uri pred predstavo začneš piti in moraš spiti do pol ure pred predstavo vsaj liter in pol vode. Mi imamo ta prizor 10 minut po začetku predstave in takrat te ravno fino tišči, da lahko greš. Priporočljivo je, da prej spraviš vse ven, tako da je to res voda, ne pa, da na tisti zemljevid spuščaš še kakšne ostanke včerajšnjega popivanja. Je bilo pa parkrat – predvsem v južnih republikah, kjer radi zamujajo s predstavami – zelo hudo. Vsi smo imeli že rumene oči. Ker ti imaš dve ali tri minute razpona, potem te pa raznese. Je bilo kar naporno. Smo že kričali: 'Začnimo, začnimo!' ker nismo mogli več zdržati, pa vedeli smo, da imamo še 10 minut do olajšanja. Pred tem pa še precej skačemo.
Včasih ste bili dosti bolj na očeh javnosti – bili ste voditelj številnih televizijskih oddaj, nastopali ste v nadaljevankah in filmih, igrali ste tudi v komercialnih gledališčih ...
Res je, včasih sem kar veliko delal – od televizijskih oddaj do Špasteatra in Đurovega teatra 55, a sem v enem trenutku postal zelo utrujen od tega, ker ponoči vadiš tam, podnevi snemaš tu, vmes imaš vaje v teatru in sem imel prav eno tako anksiozno izkušnjo. Takrat sem si rekel: 'Konec! To je preveč. Ne potrebujem tega.' V bistvu je na koncu to res samo denar in sem veliko raje zjutraj normalen, kot da imam 2000 evrov več v žepu.
Mnogo igralcev se želi preizkusiti tudi v režiji. Ste tudi vi med njimi?
Ne. Če koga zanima, mu povem svoje mnenje, kako bi jaz to naredil, da bi pa sam rekel: 'Zdaj bom pa jaz izbral ekipo, pa bomo naredili eno predstavo,' pa nikoli, res, raje si nogo odrežem. Ne da se mi s temi zoprnimi igralci delati. (smeh)
Kdaj ste vi prvič pomislili, da je igralstvo to, kar želite početi?
Mislim, da se to vidi že čisto od majhnega – ali rad nastopaš ali pa ne. Že v osnovni šoli si v nekih krožkih pa nekaj govoriš in nastopaš. V srednji šoli smo imeli pa en res dober dramski krožek, kar je zelo zanimivo, ker je bila to srednja gradbena šola in ne bi rekel, da bo tam tak hud krožek – ampak je bil. Naš režiser je bil Jaša Jamnik, v njem pa so bili tudi Tomaž Štrucl, Urška Hlebec in Aljoša Rebolj – pa še drugi ljudje, ki so šli potem malo drugam, ampak v bistvu nas je kar nekaj ostalo v svetu teatra, kar je zelo zanimivo za eno generacijo s srednje gradbene šole. Imeli smo se res super in potem ti pač nekako pride, da bi to delal – ugotoviš, da je to nekaj, kar rad delaš in – saj se sliši smešno – kar ti je lahko, da se ne matraš. Potem sicer tako malo zidealiziraš, kako bo tvoje življenje izgledalo, ampak če imaš tak občutek, je ta odločitev zagotovo prava.
Vseeno pa ste se po srednji šoli najprej vpisali na fakulteto za gradbeništvo …
Ja, to so bili čudni časi. To so bila štiri leta usmerjenega izobraževanja. Gimnazije so ukinili, in ker sem šel na srednjo gradbeno šolo, je bilo treba za katerokoli humanistično fakulteto delati diferencialne izpite. In sem si rekel: 'Ma, ja, ne bom, grem na fakulteto za gradbeništvo,' in sem šel. Nekje po treh tednih pa sem ugotovil, da je nekaj zelo narobe – da sem jaz prebutast za to fakulteto ali pa da je fakulteta prebutasta zame, in sem si rekel, da to ne bo šlo. Potem sem šel na sprejemne izpite na AGRFT, jih naredil in to je bilo to.
Kako pa so to doma sprejeli?
Načeloma je bilo vse v redu, sta bila v redu starša. Oče je imel sicer neke pripombe z nekimi stereotipi o igralcih in igralkah, da samo pijemo, seksamo in kadimo, ampak potem je bil zmeraj, ko je šel gledat predstave, tako ponosen in vesel. Ampak, saj veste, včasih so starši težko rekli, da je kaj v redu ali pa da te imajo radi. To jim ni šlo zmeraj tako lahko iz ust kot danes.
Tudi vi ste starš. Z ženo Natašo imata hčerko Nežo Ru. Bo šla tudi ona po vaši poti?
To nas zdaj vse zanima. Zdaj je namreč v četrtem letniku srednje šole in najbrž tako kot 99 odstotkov mladih v njenih letih ne ve, kaj bi, bi pa vse. Za zdaj smo zožili izbiro na medicino, veterino, psihologijo, igro, oblikovanje tekstila … to je ožji izbor. (smeh) Absolutno jo zanima gledališče, od nekdaj jo je, že ko je bila čisto majhna, je blazno rada hodila gledat predstave, tudi te čudno krvave, in to po večkrat. To ji je bilo zelo všeč, je tudi igrala – v filmih, reklamah in v gledališču, tudi režirala je ene svoje filmčke. V srednji šoli je pa to nekako nehala delati, ampak se mi zdi, da bolj zaradi tega, ker ima občutek, da mora biti zelo dobra in popolna v šoli, in potem ni časa za te stvari. Zdaj, ko se je treba odločiti, pa seveda vse te stvari prihajajo nazaj, kaj jaz rad delam, kaj bi rad počel … tako da ne vem, sanja se mi ne. Če bo šla na sprejemne, super, ji bom pomagal, kolikor ji bom lahko, če bo šla kam drugam, super, če si bo vzela prosto leto, naj si ga vzame – mislim, kar si želi. Je super otrok, je lepa duša in sem zelo srečen, da jo imam.
Vam veliko pomeni, da žena in hči obiskujeta vaše predstave?
Seveda. Če nobenemu drugemu nisi všeč, si njima po 'defaultu'. (smeh)
Vam je kaj drugače igrati, kadar sta v publiki?
Meni se zdi, da ne, ampak zagotovo ni res. Ti veš, da te gleda nekdo drag in … saj ne nastopaš zanj, ampak ti si drugačen. Zagotovo je tvoje izhodišče drugačno. Zelo pozoren gledališki opazovalec bi zagotovo to lahko videl, jaz pri sebi pa ne opazim tega, ampak zagotovo je, to je zagotovo faktor.
V prostem času je za vas velik faktor motor, s katerim se z ženo vsako poletje podajata raziskovat svet ...
Ja, z motorjem moram nujno vsako leto narediti kak izlet. Letos sva sicer z Natašo šla malo manj daleč kot običajno, samo malo po Umbriji in po Korziki, po navadi pa greva kam dlje.
Si kam še posebno želite iti?
Tu imava z Natašo zelo različne želje, nisva čisto usklajena. Nataša bi šla zelo rada v Maroko, jaz bi šel pa po Karpatih – do Romunije pa potem malo čez Ukrajino, Slovaško in Poljsko. To se mi zdi še ena taka dosti neskomercializirana pot. Ker po Alpah se moraš že kar precej truditi, da najdeš trenutek, ko ceste niso polne avtomobilov in motorjev.
Kaj še radi počnete med prostim časom?
Zelo rad hodim s turnimi smučmi, če mi to dopušča čas. Včasih sem bil veliko v kajaku na divjih vodah. Zdaj za to ni več časa in sem tudi veliko slabši, tako da mi je že kar nerodno iti na Sočo, me je že strah, kaj bo, na Krko grem pa recimo še rad. Tam imam enega zelo dobrega prijatelja, Boruta Javornika, ki ima zelo dobre kajakaške izlete – včasih sem bil pri njem vodič. Včasih kakšne ljudi iz teatra pripeljem tja, malo pojemo pri njih v restavraciji, pa gremo dol – to mi je top. Saj za kaj drugega pa ni več časa. Poskušam se sicer malo potruditi, da bi vsak dan šel na hrib malo potelovadit, in če najdem to luknjo v dnevu, mi je top.
Se trudite tudi zdravo jesti?
Se, seveda se. Samo velikokrat ne gre. No, v bistvu gre, kar dokazujejo mlade igralke med odmorom za kosilo med našo deseturno predstavo Še ni naslova. Mi starejši namreč ven vzamemo sendviče, dekleta pa odprejo svoje solatke s kalčki in avokadom. To je ta generacijski prepad – se pozna. (smeh)
Se ob upokojitvi še vedno vidite v pokljuških gozdovih?
Ja, tam je super. Pozimi je sneg, lahko turno hodiš, poleti ni vroče … lepo je. To so neke sanje, lahko pa končaš v stanovanju v kakšnem ljubljanskem naselju pa je ravno tako dobro. Pokljuški gozdovi pa so nek ideal. Ko si zelo utrujen, si želiš, da bi bil tam.
Imate še kakšne neuresničene sanje?
Se mi zdi, da se ti z leti toliko stvari uresniči, da ti te neuresničene postanejo malo manj pomembne. Ko si mlad, se ti recimo zdi nekaj zelo pomembnega, da boš posnel film, naredil hišo, dobil Borštnikovo nagrado in imel dober avto. Potem pa sproti nekaj od tega narediš in vidiš, da v bistvu to ni bilo nekaj posebno pomembnega, ampak da je stokrat bolj pomembno, kako si ti zjutraj, ko se zbudiš. Tako da si želim samo to, da bi se še čim večkrat zjutraj zbudil dobre volje in brez bolečin.
