krokar Svet24.si

Morilski krokarji jima koljejo gosi in teleta, ...

trump-with-sons Svet24.si

Trump nima dovolj denarja

1680173506-fgrsghes-45-1680173482221 Necenzurirano

Nova afera na UKC: to je podjetje, ki naj bi mu ...

damjanic setinc pasek Reporter.si

Strokovni sodelavci poslanke Mojce Šetinc Pašek:...

nika prevc Ekipa24.si

Poglejte to! Kako se je kalil veliki kristalni ...

Kate Middleton je dobesedno pogrešana! Odkrito.si

Spletne spletke - Je s Kate nekaj hudo narobe?!!

doncic Ekipa24.si

Uau! To je ta nora Dončićeva trojka, ki je ...

Mario Galunič iskreno o televiziji in življenju

Alesh Maatko, 25.05.2020 12:40:42

★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★

Delite na:
Mario Galunič iskreno o televiziji in življenju
Mario nam je zaupal, da zelo rad bere, večinoma sodobne romane in življenjske zgodbe. Adrian Pregelj / RTV SLO

Mario Galunič je eden izmed tistih znanih obrazov, ki ga pozna vsa Slovenija, vse generacije. O priljubljenem voditelju, ki ga na nacionalni televiziji spremljamo v oddaji Joker, je bilo prelitega že mnogo črnila. A ker se z leti spreminjamo ljudje in ker se s tem spreminja tudi naše življenje, nama zgodb za tokratni prijeten in iskren pogovor ni zmanjkalo, ne nazadnje pa je življenje vseh nas trenutno na takšni preizkušnji, kot še nikoli do zdaj.

Če začneva pri televiziji, kjer vas spremljamo v zabavni oddaji Joker ... Kot da bi slutili, ste tik pred izbruhom epidemije posneli kar precej oddaj vnaprej. Do kdaj vas bomo spremljali to pomlad?

Ja, to je bila res sreča in prijazno naključje. Zadnji vikend, ko se je še lahko snemalo, smo posneli šest oddaj. Ob izbruhu epidemije smo prilagodili program in ukinili naše torkove oddaje, saj bi sicer hitro končali sezono. Tako pa imamo dovolj oddaj do začetka junija. Zdaj smo na sporedu ob sobotah in zelo smo veseli, da smo najbolje gledana redna oddaja naše televizije, kar pomeni, da ljudje v teh časih še kako potrebujejo razvedrilo.

Kaj pa potem? Imate kakšen dodaten joker v rokavu?

Junija se bo sezona končala, kot bi se v vsakem primeru. Upamo, res močno upamo, da bomo lahko junija že snemali nove oddaje za jesensko sezono. Tak je načrt. Težava pri Jokerju je, da bomo težko snemali oddajo brez občinstva, a če ne bo šlo drugače, smo pripravljeni tudi na to možnost. Pomembno je, da začnemo snemati, ko televizijsko kolesje stoji, je to žalosten prizor, verjemite.

Kako sicer poteka snemanje Jokerja? Pridete v studio, preberete vprašanja in pomahate v slovo, kot marsikdo misli? Verjetno tako preprosto vendarle ni …

Seveda ne. Tako bi bilo, če bi živel v kakšni veliki in bogati državi. Pri nas je vse zelo drugače. Jaz sem tudi vodja ekipe, sem urednik oddaje in tudi voditelj. V ekipi nas ni veliko, ožji sodelavci so trije, štirje. Na dan snemanja je še najmanj dela. Takrat moram biti dobre volje in jo prenesti na tekmovalca. Ni tako preprosto posneti šestih oddaj v enem vikendu. Vsak tekmovalec je svoja zgodba. Nekateri vzamejo več energije, drugi ti jo dajo. Snemanje ene oddaje traja kakšno uro in pol. Potem se preoblečem in gremo naprej. Publika pa v tem času malo potelovadi.

Mario Galunič
Priljubljenega voditelja lahko spremljamo na TV Slovenija, v oddaji Joker.
Žiga Culiberg

Kaj pa vaša nedeljska druženja, ko je skoraj vsa Slovenija spremljala nedeljske večere z vami? Kaj pogrešate tiste čase?

To je preteklost, ki se je ne da vrniti. Ne vem, ali jih ravno pogrešam, ne bi rad znova živel tako stresno življenje brez enega prostega dneva. To je bilo lepo, nepozabno obdobje, a naj pri tem ostane. Nisem ravno človek, ki se z veseljem prepušča nostalgiji, je treba živeti in gledati naprej. Še veliko dela me čaka, preden se bom lahko prepustil spominom.

Kaj pa oboževalci in gledalci? Po navadi so voditeljem pisali pisma. Ali danes to še obstaja ali je vse digitalno, prek elektronskih sporočil in družbenih omrežij?

Danes klasičnih pisem skoraj ni več. Tu in tam še pride na mojo mizo kakšna kartica ali pismo gledalcev, ki jim e-pošta ni blizu. Sicer pa vse uredimo prek družbenih omrežij ali e-pošte. Tako so stiki bistveno hitrejši. Seveda govorim o tistih gledalcih, ki se podpišejo z imenom in priimkom, sicer pa nekateri raje pišejo varuhinji pravic gledalcev, predvsem takrat, ko jih kaj zmoti. Veliko pa jih raje kaj napiše na kak forum, tam so anonimni in lahko pišejo, kar jim pride na misel. Skratka, gledalci imajo ogromno možnosti za izražanje svojih mnenj.

Se morda spomnite, katera je bila tista oddaja, s katero ste začeli na TV Slovenija? Meni se zdi, da so bili tu kratki kvizi, črke in številke …

Čisto prva stvar, ki sem jo počel, je bila oddaja RPL, regionalni program Ljubljana, to je bilo še na informativnem programu. A to ni dolgo trajalo, hitro sem prišel na razvedrilo, in sicer na TV-igrico Besede, besede, besede. Tam sem pomagal Evi Longyka pri razlagi besed. Bil sem še študent. Na srečo nobena oddaja ni ohranjena.

Bili ste tudi odgovorni urednik razvedrilnega programa. Vas še mika to odgovorno delo, ali je bilo dovolj za štiri leta?

Ja, štiri leta sem bil odgovorni urednik. Zelo posebna izkušnja, bolj, kot sem pričakoval. Seveda na nekatere reči nisem bil pripravljen, nekaterih nisem mogel spremeniti, četudi sem si želel. Vsak urednik hitro ugotovi, da je razvedrilni program samo en člen zelo zapletene strukture naše javne televizije, kjer je stvari bistveno težje spremeniti, kot je videti od daleč. A moraš ostati optimističen, sicer bolje, da se tega ne greš. Prepričan sem, da sem delo opravljal zavzeto, da smo naredili ogromno uspešnih reči, da sem štiri leta iskreno živel za ta projekt, da sem se ogromno tudi naučil, o televiziji, o kolegih, o sebi. In prepričan sem tudi, da je bilo za zdaj dovolj.

Mario Galunič
Za zdaj imajo posnetih kar nekaj oddaj, tako da bomo zabavni kviz spremljali do začetka junija.
Žiga Culiberg

Če pustiva televizijo ob strani, kako preživljate čas, ko ni stikov in dotikov?

Ko nas je doletela ta kuga, smo ravno posneli paket oddaj in čakala nas je postprodukcija. Zato sem bil še skoraj tri tedne v službi. Potem sem lahko še nekaj dni delal od doma. Kaj bi brez tehnologije in razmišljam, ali ne bi bilo mogoče tudi v prihodnje več delati od doma, povezave niso problem in o tem bo treba razmisliti. Zdaj sem na dopustu, živim v hiški na vasi, stran od Ljubljane. Tukaj je lepo, narava je krasna, zdaj ko se prebuja in pogled na to svežo zeleno barvo me vsako jutro začara. Seveda je tukaj tudi moj kuža Rudi, ki se prav nič ne pritožuje, da smo v karanteni. Seveda tudi veliko razmišljam, kaj pride, ko bo zdravstvene krize konec, a za temne misli in težke čase bo še dovolj priložnosti kdaj drugič.

Znani ste tudi po tem, da radi berete. Kaj vse ste prebrali v zadnjem času?

Zelo rad berem, večinoma sodobne romane, življenjske zgodbe. Zato sem še toliko bolj slabe volje, kadar ne berem dovolj. Tudi zdaj sem bolj v serijah kot v knjigah. To seveda ne pomeni, da nič ne berem, a če ne preberem ene knjige v dveh tednih, imam občutek, da sem popustil. Trenutno sem na začetku romana Kronika ptiča navijalca. Vidim, da me čaka veliko dela, knjiga je tako debela, da jo komaj držim v rokah, a ne dvomim, da bo odlična. Do zdaj sem vse zgodbe Harukija Murakamija dobesedno požrl. Kakšen talent!

Kaj pa televizija doma, jo spremljate? So to v glavnem filmi, dokumentarne serije ali kaj tretjega?

Televizijo gledam še preveč. Po eni strani so to serije, ves čas je katera v igri. Gledam tudi po tri, štiri dele na dan. Pri filmih sem bolj površen, pogledam samo tiste, ki se »morajo videti«, prav zelo pa se ne izobražujem v tem smislu. Glede dokumentarcev lahko morda povem, da skrbi kot urednik za ponedeljkov večerni termin popotniških dokumentarcev. Vsak ponedeljek ob osmih na drugem. In to počnem z veseljem, gledalci so se navadili na ta termin in praviloma je gledanost fenomenalna. Zdaj že nekaj tednov predvajamo popotovanja Levisona Wooda, prej po Srednji Ameriki, zdaj po Arabiji. In tudi sam najraje gledam dokumentarce o življenju v drugih delih sveta.

Kot ste že omenili, ste trenutno na vikendu, kjer imate tudi, kakor vemo, vrt. Kaj vse gojite? Morda celo kakšno rastlino ali karkoli drugega, kar ste prinesli s kakšnega potovanja?

Na vikendu imam vrt, a na njem ni nič za pojesti, samo rože, grmovje, trave. Izključno trajnice. Ko se človek zaljubi v ta hobi, mu dela ne zmanjka. Trajnic je na stotine, vsako sezono se naučim česa novega, nekaj dela je z obrezovanjem, presajanjem, izbiro novih rastlin. Vsako zimo katera ne preživi, pa jo je treba zamenjati. Nikoli ni dolgčas. In poleti, ko vse to zacveti, je res veselje videti moj vrt, zdaj je še bolj klavrno vse skupaj. S potovanj pa rastlin ne nosim. Najbrž se tudi ne sme, sploh pa večinoma potujem po krajih, kjer rastlinam naša alpska klima nikakor ne bi ustrezala.

Fotografija osebe Revija Vklop Stop spored.

Je med omenjenimi tudi katera rastlina, ki vam nekako ne uspe in ne uspe?

Najde se kakšna roža, ki ji pri nas nekako ne paše. Nekaj let sem se trudil s pahljačastim javorjem, tistim lepim živo rdečim drevesom. Vsako leto ga je pobralo, preprosto nisem vedel, kaj naj še storim, pa sem se mu kar odpovedal. Najbolj se jezim, kadar se kakšna rastlina kar naenkrat »upre«, da ne bo več rastla, prej pa je nekaj let pridno cvetela. V naravi je pač tako kot v življenju, vse se spreminja, nič ni za vedno.

Torej nekoč, ko se boste upokojili, boste zapustili Ljubljano in živeli na podeželju? Je možen takšen scenarij?

Seveda, že zdaj preživim večino časa na deželi in v Ljubljano se vračam samo v službo in prespim samo, če je nujno. Življenje na podeželju je mnogo kakovostnejše, o tem ni dvoma. Se pa še nisem pripravljen odpovedati stanovanju v Ljubljani. To življenje na dveh koncih ima svojo ceno, o tem pogosto razmišljam, a odločitve še ni. Morda, ko se upokojim, kot pravite.

Ko že govoriva o potovanjih, ki so vaša velika ljubezen, kaj vse vam je padlo v vodo zaradi nastale situacije po svetu? Kam vse ste si želeli letos oziroma kje ste bili nazadnje?

Ja, to je kar stresna zgodba. Čez mesec dni bi moral odpotovati v Južno Korejo, imel sem karte, vse rezervirano, od letalskih povezav in vseh hotelov. To je bilo treba odpovedati, nekako sem uredil, letalska družba mi je dala vavčer, tako da bom z njimi pač potoval enkrat v prihodnosti. Tik pred izbruhom epidemije sem bil med zimskimi počitnicami v Dubaju in Omanu, to potovanje sem nekako ujel za rep, a ni bilo več sproščeno. Povsod pregledi, maske, razkužila ... Čeprav se še sploh ni nič zgodilo. Za poletje sem vse načrte nekako zamrznil, vesel bom, če bom lahko šel na morje, a nič ne de, tudi to je za kaj dobro.

Kaj vse počnete v teh dneh, ko smo kar veliko doma? Opazili smo, da se igrate družabne igre, med njimi je tudi catan. Nam lahko zaupate malce več o tej in drugih igrah?

Družabne igre doživljajo razcvet, zdaj med epidemijo pa sploh. Najprej sem bil zelo vnet igralec rummikuba, to je nemška igra za vso družino, podobna remiju pri kartah. Kdor to začne igrati, ne more nehati. Jaz sem že doktoriral. Catan pa je ena od novodobnih strateških iger, ki ti vzame več časa. Kakšne tri ure že potrebuješ, da se prebiješ čez vse naloge. Gradiš naselja, mesta, ceste, odkupuješ tuje imetje, nagajaš nasprotnikom. Na prvi pogled zapletena, a ko začneš igrati, zares kratkočasna igra. Menda moram nabaviti dixit, to mi priporočajo tisti, ki so še bolj navdušeni nad tem kot jaz. Priporočam.

mario4
Rudi je zdaj bolj podoben medvedu kot šnavcerju, pravi Mario.
Osebni album

Seveda ne moreva mimo vašega kužka Rudija, o katerem ste nekaj že povedali. Kako sta sicer navezana drug na drugega?

Kot sem že povedal, Rudi neskončno uživa, ko je ves čas ob meni. Pokušam ga ne razvaditi, kar je poseben napor. Saj veste, psi potrebujejo odločnost in red in disciplino. V teoriji. On ne občuti nobenih slabih časov, njega zanima, kdaj bo hrana, kdaj se bo igral in kdaj gre lulat. Vmes pa veliko spi in laja na vsakogar, ki pride. Svojo vlogo psa čuvaja jemlje zelo resno.

Kako pa skrbite za nego psa, ko so pasji saloni zaprti?

Šnavcerji potrebujejo vsake toliko frizerja in na srečo se maja ta pasji frizeraj odpira, Rudi je zdaj bolj podoben medvedu kot šnavcerju. Sicer pa je še najpomembnejše, da ima dobrega veterinarja, jaz gospe Iris rečem kar pediatrinja, Rudi je kar dostikrat pri njej. Vedno kakšna malenkost, a na srečo nič resnega.

Kaj vse ste se naučili od dneva, ko je v vaš dom prišel nov štirinožni prijatelj?

To je povsem drugo življenje. Ne bom ravno trdil, da se mi čisto vedno ljubi ven, ko je treba. Še posebej, ko močno dežuje, na primer. A ker nimam izbire, to sprejmem. Naučil sem se malo razmišljati »po pasje«, to je ključ do uspeha. Nikakor ne smete obravnavati svojega psa kot otroka, potem ste pogrnili. Zelo ganljive so njegova pripadnost in naklonjenost, zvestoba, nekateri bi rekli ljubezen. Povsem je odvisen od mene, to je velika odgovornost, je čuteče bitje, ki ima svoje potrebe, in rad bi, da bi bil v tem svojem pasjem svetu zadovoljen. In s tem imam veliko dela. In sem zelo zadovoljen, da ga imam.

Ste imeli tudi prej oziroma doma na Štajerskem kakšne domače živali?

Ja, vedno. Doma so vedno bile živali, največkrat mačke. Mama jih ima zelo rada, tudi zdaj ima enega krasnega mačka, ime mu je Džeki. Z Rudijem se nikakor ne razumeta, zato imam logistični problem, ko pridem na obisk.

Mario Galunič
Galunič veliko razmišlja tudi o tem, kaj vse se bo še zgodilo, ko bo zdravstvene krize konec.
Adrian Pregelj

Dobro se razumete tudi s sosedi, ki vam pripravijo celo »brezstično« kavo? Kakšno kavo sicer najraje pijete oziroma pripravite?

Na vasi je dober odnos s sosedi vreden zlata, čisto zares. Zelo sem vesel, da mi je to uspelo, in zadnjič mi je soseda na ograji pustila kavo, ki jo naredi v svoji mašinci in je izjemna, najboljša kava daleč naokrog. Sicer pijem kar veliko kave, morda preveč, pet, šest na dan. Nikoli brez mleka, morda tudi s smetano. Pitje kave je moj obred, trenutek, ko sem lahko sam s seboj, ko v miru premislim stvari. Ne maram piti kave in ob tem početi še sto drugih reči.

Kaj pa Mario in kuhinja? Kako blizu ste si s tem? Radi eksperimentirate v kuhinji ali prisega na tradicionalno kuhinjo?

Tukaj pa vas moram razočarati, v kuhinji sem bolj »švoh«. Nekako nisem podedoval izjemnega smisla za kuhanje od svoje mame. Rad dobro jem, za dobro kosilo sem se pripravljen peljati na drug konec države. Ampak sam ne znam skuhati bogve kaj. Preprosti jedi še nekako, sicer pa raje pustim, da to naredijo drugi. Še najraje se lotim sladic. Preprostih, ki so videti zapleteno. Na televiziji imam sodelavko Zvonko, ki mi vsake toliko pošlje kak recept. In vsi so uspešni.

Za konec ne moreva mimo stikov in potovanj, ki jih zdaj praktično ni. Kakšen bo svet po epidemiji? Bomo hitro, kot se še hitreje vrti svet, vse skupaj čez noč pozabili in se normalno vrnili v naš vsakdan? Ali pa bo vendarle kaj drugače?

Seveda bo drugače in seveda ne bo hitro vse tako, kot je bilo nekoč. Žal je tako. Veliko stvarem se bomo morali odpovedati, padel bo naš standard, nekaj časa bomo gotovo živeli drugače. A to ne pomeni manj kakovostno, to je odvisno od nas. Ne bom jamral, če nekaj časa ne bom letel po svetu, pomembneje je, da smo zdravi, da imamo kaj početi. Jaz lahko, na primer, s svojimi oddajami razvedrim nekaj sto tisoč gledalcev v enem večeru. Če to ni privilegij …

★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★