Maja Šugman: Najhuje je, če otrok umre pred staršem

Pozneje sta se zelo razumela, a njen brat je umrl že pri 27 letih. Njegova izguba je vse zelo pretresla, v njeno srce pa prinesla grenko spoznanje, da je smrt nekaj najbolj dokončnega. Spomni se tudi 11. aprila leta 1941, ko so Nemci zaprli njenega očeta Karla Druškoviča, trgovca z mešanim blagom. V njihovi hiši so si Nemci takoj uredili štab, očeta pa na srečo niso ubili, pač pa so ga, ker je bil zaveden Slovenec, s celo družino izgnali v Srbijo. »Mlajšega bratca sta starša zaupala teti Ani, ki je živela v vasici Guštanj blizu Raven na Koroškem. Mene, ki sem imela tedaj že pet let, pa so vzeli s seboj,« je začela igralka Maja Šugman, ki se je rodila na Ljubnem ob Savinji in ima tam zdaj počitniško hišo oziroma svoje zatočišče.

Na vrtu na Ljubnem ob Savinji, na Majini domačiji, z Leo in Jernejem pobirajo krompir. Jernej ga je imel zelo rad.

Osebni arhiv

Upokojena igralka Maja Šugman je bila žena legendarnega igralca Zlatka Šugmana, nosilca Borštnikovega prstana, in mama prav tako legendarnega igralca Jerneja Šugmana, prvaka ljubljanske Drame. Oba sta, žal, že pokojna. »Moj mož je umrl leta 2008, in ko sem si za silo opomogla od izgube, se je lani na smučišču mrtev zgrudil še moj ljubi sin. Oba je izdalo srce,« nadaljuje s solzami v očeh in pove, da je najhuje, če otrok umre pred starši. »Trpljenje je še močnejše, če umre oseba, ki je od vseh ljubljena.« Zdi se ji, da smrt med sprtimi ljudmi ne kosi tako silovito kot med tistimi, ki se dobro razumejo. Zato meni, da v življenju nista vse le igra in praznik. »So tudi solze, žalost in trpljenje.«

Preberite tudi: Čudovito popotovanje utripa srca. Kliknite TUKAJ!

Ko je družina Druškovič prispela v srbske Užice, so bili prijetno presenečeni, saj so jih, čeprav so bili begunci, lačni in brez strehe nad glavo, lepo sprejeli. »Nahranili so nas, nas vzeli k sebi, da smo se naspali, umili in spočili.« Šele potem so jih pustili, da so šli v Beograd s trebuhom za kruhom. Kruha pa je bilo med 2. svetovno vojno za vse, domačine in begunce, malo. »V Beogradu je moj oče najel trgovino, ki se je imenovala Bakalnica.« Prodajali so orehe, papriko, suhe slive itd., ki so jih odkupovali od kmetov … »Vse to smo doma tehtali in dajali v vrečke.« To so delali predvsem tisti, ki niso imeli službe in tudi Maja je pomagala. Stanovali so blizu centra v najetem dvosobnem stanovanju. »Pa nismo bili sami. Skupaj z nami so izgnali še očetovega bratranca, sestrično in brata. Skupaj smo stanovali in se trudili dostojno preživeti.« In so. V Srbiji je Maja začela hoditi v osnovno šolo. »Na začetku sem imela težave z jezikom, pozneje pa ne več, saj so mlade glavice vedno odprte za nova znanja in spoznanja.«

Ena zadnjih skupnih fotografij Zlatka in Maje Šugman.

Osebni arhiv

Spominja se tudi bombardiranja Beograda spomladi in jeseni leta 1944 in tega, da so bile mnoge stavbe, ki so jih zadele bombe, porušene. »Porušeni so bili tudi vsi mostovi na Savi in Donavi, življenje pa je izgubilo skoraj 1200 ljudi.« Oni so med bombardiranjem sedeli v kleti in si želeli, da jih ne bi zadeli.

Spominja se tudi, kako zelo so vsi pogrešali bratca Draga, on pa staršem do svoje prezgodnje smrti ni odpustil, da sta ga, čeprav zaradi varnosti, pustila pri teti.

Ko so se po končani vojni vrnili domov, je bil njihov dom porušen, zato so živeli pri babici in dedku na Ljubnem ob Savinji. »Šele, ko sta starša hišo za silo popravila, smo šli zopet živet v svoj dom.«

Lea in Jernej, brat in sestra, sta se zelo dobro razumela.

Osebni arhiv

Kot skoraj vsi ljudje po 2. svetovni vojni so se le s težavo prebijali iz mesca v mesec. »Ker smo imeli socializem, oče ni mogel več odpreti svoje stare trgovine, je pa je postal upravnik zadruge. Mama, učiteljica, pa se je zaposlila na osnovni šoli na Ljubnem ob Savinji.«

Ker so ves denar porabili za življenje in obnovo hiše, Maja nima nobenih slik iz tega obdobja. »Danes, ko ima vsak fotoaparat že na svojem telefonu, je to nepojmljivo. A bili so drugi časi. Časi, ko nismo imeli niti stacionarnih telefonov, hladilnikov, pralnih strojev, gramofonov, radijskih aparatov, kaj šele televizorjev.« Poudari, da so bili vseeno srečni. »Bili smo mladi, polni načrtov, zanosa in zdravi.«

Zaupa nam, da oče in mama nista bila preveč stroga, čeprav sta od nje in brata zahtevala, da se držita dogovorov. »Se pa spominjam, da me je oče po zadnji plati, ko sem na prostost spustila domačega kanarčka in ko sem si drznila kupiti svinčnik, čeprav prej nisem vprašala za dovoljenje.«

Tri Šugmanove ženske: Maja, hčerka Lea in vnukinja Sofija.

Osebni arhiv

S šolo ni imela težav, čeprav ni imela samih petic, saj je veliko brala in še marsikaj jo je zanimalo. Maturirala je leta 1954 na Gimnaziji Ravne na Koroškem. »Oče je hotel, da postanem zdravnica in nikakor ni pristal na to, da bi bila igralka, kar sem si že od nekdaj želela. In sem se, da bi mu ustregla, vpisala na višjo šolo za medicinske sestre, a takoj, ko sem zagledala kri, sem padla v nezavest.« Postalo ji je jasno, da si z zdravljenjem in negovanjem bolnikov ne bo služila za kruh.

Na skrivaj je šla v Ljubljano in na akademiji takoj naredila sprejemne izpite in postala kolegica Aliju Ranerju, Marjanu Hlastecu, Daretu Ulagi, Miri Danilovi itd.

»Tudi svojega moža sem spoznala na akademiji in poročila sva se leta 1960.« Oba z možem sta zaposlitev najprej dobila v celjskem gledališču, bila nekaj let v mariborski Drami, nato pa se ustalila v MGL-u. Maja Šugman se je razvila v karakterno igralko. Še posebej so ji ležale komične in humorne vloge. Igrala je tudi na radiu, v televizijskih nadaljevankah in filmih. Upokojila se je leta 1997, a so jo različni režiserji še dolga leta vabili v svoje predstave.

Družina Jerneja Šugmana. Vsi očka in moža zelo pogrešajo.

Osebni arhiv

Najprej je rodila hčerko Leo in skoraj pet let pozneje še sina Jerneja. »Ko sta bila otroka majhna, smo imeli varuške, saj sva imela z možem čez dan vaje, zvečer pa predstave.« Bila sta starša na obroke. »A zelo ljubeča,« doda. Ponosna sta bila na sina Jerneja, ki je postal eden najbolj priljubljenih in znanih igralcev v SNG Drama in profesor na AGRFT, pa tudi na hčerko Leo Šugman Bohinc, doktorico znanosti in profesorico na Univerzi za socialno delo v Ljubljani.

Maja z vnukom Jašo.

Osebni arhiv

Kot je povedala sogovornica, še vedno spremlja gledališko produkcijo, in ko vidi dobro predstavo, je ponosna tudi nase, da je bila nekoč del gledališkega prostora. »Nazadnje sem nastopila leta 2012 v drami Dušana Jovanovića Razodetja v režiji Janeza Pipana.« Pozneje se je zaradi zdravstvenih težav umaknila, a gledališče vseeno še vedno ljubi.

Več fotografij v spodnji galeriji!