Mucek Čarli Odkrito.si

Ali vaša mačka pogosto leži na vašem trebuhu?

11otrok1 Svet24.si

Kar enajst otrok hlača po njihovi hiši

vesolje Svet24.si

Tedenski horoskop: poleg utečenih smeri tudi ...

tovornjak, izanka, avtodom Svet24.si

FOTO: Drama na Ižanki! Pogumni voznik tovornjaka ...

archie Svet24.si

Princ William vrača udarec bratu Harryu

filip-pesek_pl Njena.si

Sin Rosvite Pesek je zaročen

gasper kramar Njena.si

Izgubil 95 kilogramov in osvojil nov cilj!

Luka Novak: Kamera vse zazna …

Sonja Javornik, 20.07.2019 14:00:00

To leto se je za Luka Novaka začelo res dobro. V Franciji je izšla njegova druga knjiga, ki je zdaj v slovenskem prevodu na voljo tudi domačim bralcem pod naslovom Polje gastronomije. Francoska država ga je za dolgoletno kulturno posredništvo med državama nagradilo z viteškim odlikovanjem. Na TVS pa ga lahko gledamo v oddaji 50 knjig, ki so nas napisale, kjer zanimivo in duhovito predstavlja temeljna dela domače literature. Vsekakor veliko razlogov, da smo ga povabili na pogovor.

Delite na:
Luka Novak: Kamera vse zazna …
/ Goran Antlej / M24.si

Najprej čestitke za zanimivo knjigo Polje gastronomije. Seveda ne morem mimo tega, da je bila najprej napisala in izdana v francoskem jeziku!

Hvala za čestitke! To je zdaj moja druga knjiga v francoščini, prva je bila prevod knjige Metro kot urbano nezavedno, ki je v izvirniku izšla v slovenščini in govori o tem, kako predstavlja metro nekakšno podzavest mesta in kako njegov ustroj kroji značaj velikih mest, obenem pa mi sami skozi njegovo besedišče in sintakso (metrojske postaje in prestopanja) izrekamo urbane povedi. Knjiga govori tudi o tem, da široko zastavljen, učinkovit javni prevoz daje mestom odprtost, raznovrstnost in demokratičnost, pri čemer metropole določa prav tirni prevoz, bodisi pod ali nad zemljo, ki ni podvržen naključnemu vijuganju avtobusov, in tako daje mestom varnost in dinamiko, ki sta potrebni za razvoj urbanih centrov. Takšen prevoz bo morala Ljubljana še zgraditi, če se hoče iz srčkane srednjeevropske prestolnice razviti v resnično metropolo 21. stoletja. Knjiga o metroju je bila v francoskih medijih lepo sprejeta in pojavile so se številne recenzije v osrednjih medijih. Metro je izrazito pariški fenomen, četudi ga poznajo tudi druga mesta, zato je bilo nekako logično, da po njem obdelam še eno francosko strast: gastronomijo.

Pisanje v tujem jeziku je gotovo velik izziv. Kako ste se spopadli s tem?

Del otroštva sem preživel tudi v Parizu, kjer je bil oče v 70. letih dopisnik Dela, in tako sem se pisati pravzaprav naučil v francoščini, romanistiko sem pozneje, poleg komparativistike, tudi študiral in tako mi je francoščina vedno ostala kot drugi primarni jezik, v katerem tekoče govorim in pišem.

Kako dolgo ste iskali založbo?

V Franciji imam dobro in znano založbo (Éditions Léo Scheer), za katero pravijo, da je zelo »pariška« in v trendu, saj izdaja samo izbrano literaturo in esejistiko, ustanovil pa jo je nekdanji televizijec Léo Scheer, ki ima dobre stike v medijih in z intelektualci. Glavna urednica je idejo Fenomenologije majoneze, kot se knjiga imenuje v francoščini in v kateri se ukvarjam s fenomenom sodobne obsesije s prehrano in z vplivom gastronomije na družbo, glede na odmevnost knjige o metroju takoj sprejela in tako sem knjigo napisal kar v francoščini, tako da sta to, kar smo dobili zdaj v slovenščini, pravzaprav prevod in priredba za slovensko bralstvo.

Vaša knjiga je hibrid, torej ne gre za neko klasično formo … Mislite, da je ta knjiga lahko po prodaji konkurenčna kuharicam, ki sta jih izdajala z ženo?

Knjiga je res drugačna, je hkrati zgodba o razvoju kulinarike skozi stoletja in premislek o nastanku sodobnih jedi, o prevladi avokada in azijskih jedi na spletu, je esej o tem, kako hrana vpliva na družbo in kako družba vpliva nanjo, kako nas gastronomija določa na načine, na katere morda ne bi niti pomislili. Gre za nekakšen rahlo ironičen sežetek mojih dolgoletnih izkušenj s kulinariko, bodisi skozi kuharske knjige bodisi televizijske oddaje. Tu so potem še številna potovanja in raziskovanja svetovnih kulinaričnih scen in hkrati ukvarjanje z družboslovjem, filozofijo in literaturo. Tako je nastala dinamična pripoved o tem, kako smo iz toge družbe 19. stoletja, ko je bilo prehranjevanje v glavnem stvar domačega ognjišča, restavracije pa domena elit, prešli v potrošniško družbo, ki je prehrano v 20. stoletju približala množicam in jo v 2010 ponesla v polje zabave in globalnega komuniciranja. Bralci pravijo, da knjigo preberejo na dušek in veliko izvejo, pri tem pa se še zabavajo, tako da upam, da se bo to poznalo tudi pri prodaji.

»Z vso to prehransko obsedenostjo smo pozabili, da nas ne napiše samo hrana, temveč predvsem knjige, ki v sebi nosijo duha in koncepte, s katerimi smo se razvili v narod, kakršen smo.« »Del otroštva sem preživel tudi v Parizu, kjer je bil oče v letih 1970 dopisnik Dela, in tako sem se pisati pravzaprav naučil v francoščini …«

1207f73847852e399f943f0152ce7826.jpeg
/
Gourmet Cup Ljubljana

V zadnjem času vas lahko gledamo na TVS v oddaji 50 knjig, ki so nas napisale. Ste se za ta izziv odločili, ker ste pogrešali kamere?

Projekt smo razvili predvsem zato, ker se nam je zdelo, da ga kot skupnost in družba potrebujemo. Z vso to prehransko obsedenostjo smo pozabili, da nas ne napiše samo hrana, temveč predvsem knjige, ki v sebi nosijo duha in koncepte, s katerimi smo se razvili v narod, kakršen smo. Seveda so med njimi tudi neliterarna dela, denimo Slovenska kuharica ali Vegov Logaritmovnik, vendar pa je pri vseh oddajah skupno to, da se ne osredotočajo na avtorja, temveč na samo delo, zato tudi pri knjigah še živih avtorjev avtor sam nikoli ne nastopa, vedno o njegovem delu govorijo drugi. S tem se do knjige ustvari distanca, ki je potrebna za predstavitev tako temeljnih del.

Kako se razlikujejo snemanja zdaj v primerjavi s kuharskimi oddajami?

Snemanja so vedno naporna in zahtevajo ogromno koncentracije. Vedno moraš biti maksimalno spočit in pripravljen, prisoten in poln energije. Če nisi, kamera vse zazna. Pri kuharskih oddajah, ki so bile daljše, se je breme porazdelilo, ne nazadnje sva bila z Valentino skupaj in sva si zadeve dobesedno podajala, zdaj pa je ekipa sicer ravno tako velika, skupaj nas je približno deset, a sem pred kamero z gosti sam. Vsako snemanje je zahtevno, je pa vsekakor lažje toliko, da s seboj ne tovorimo vse kuharske opreme in loncev, kar je naporno tudi fizično, tempo snemanj pa je vedno zelo intenziven, saj v enem snemalnem dnevu snemamo tudi sekvence šestih različnih oddaj, tako da se pripravim recimo za Vidmarja, Cicibana, Desetega brata, Kosovela, Vodnika in Antigono hkrati.

Prva sezona se predvaja, ampak vi že pripravljate drugo. Kaj bomo torej gledali v prihodnje?

Predvaja se prvi del celotne serije, torej prvih 25 knjig, ki so bile posnete lani, zdaj pa snemamo še drugih 25. Zdaj gledamo recimo Kekca, Jančarjev Severni sij, Šalamunov Poker in Butalce, prihajajo pa še Visoška kronika, po mojem mnenju eden od najboljših romanov, kar jih premoremo, Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku, Gregorčič … Prebiti se skozi 50 knjig ni malo, vse je treba znova prebrati, preštudirati sekundarno literaturo, se domisliti, kako jih zabavno in privlačnopredstaviti, kaj povedati v infografikah, kaj v »offih«, koga povabiti kot gosta, pa vedno nekoga, ki problematiko osvetli z malo bolj nenavadnega vidika, recimo vremenar Branko Gregorčič o vremenu v romanu Mire Mihelič April, Jonas Žnidaršič o pokru pri Šalamunu … vse to v osmih minutah, kolikor trajajo oddaje. Hkrati poteka ozaveščevalna akcija s pogovori v živo po različnih slovenskih mestih, vse skupaj je mogoče slediti na spletu, po družabnih omrežjih, oddaje so na voljo tudi na spletni strani 50knjig.si. Akcija ponuja torej res široko paleto možnosti, da se seznanimo z našo knjižno tradicijo ali obnovimo znanje o naših temeljnih knjigah in vrednotah.

Kako ste sploh dobili idejo, da izberete 50 knjig! Je bilo težko, glede na to, da ste prebrali res veliko različnih del?

Knjige smo izbirali s posvetovalnim telesom, ki je sestavljeno iz literarnih in družboslovnih znanstvenikov, je pa kanon slovenske literature precej jasen in skozi maturitetne sezname tudi že precej izkristaliziran, tako da velikih dilem ni bilo. Je pa vedno vprašanje, ali naj bo več otroške literature – no, Maček Muri, Muca Copatarica in Ciciban seveda ne manjkajo – ali več ženske, četudi nas žal ni tako močno napisala kot moška (tu sta vsekakor Zofka Kvedrova in Mira Mihelič), in koliko naj bo neliterarnih del: na seznam smo tako uvrstili tudi Krautov strojniški priročnik, ki je nas Slovence močno zaznamoval kot narod strojnikov, in Krekov Socializem, kjer ugotovimo, da smo Slovenci še celo socializem dobili iz krščanske misli.

Tudi pri tej oddaji sodelujeta z Valentino. Je skupaj lažje?

Valentina je sicer za kamero, saj piše scenarije in dela raziskave, a jo pred kamero kar pogrešam. V dvoje je lažje, saj si energijo nekako podajaš in si jo vlivaš, prav tako sva vajena pred kamerami nastopati skupaj, zato mi je včasih kar malo nenavadno, ko je ne morem nagovoriti, saj stoji zadaj. Sicer vodi tudi oddajo Zadnja beseda, prav tako na nacionalki, kjer prideta do izraza njena zvedavost in razgledanost, predvsem pa intenzivna sposobnost dialoga z različnimi pogledi in značaji. Pred kamero sva skozi kuharijo zrasla skupaj, zdaj pa delava vsak tisto, kar znava najbolje in kar nama je bolj pisano na kožo: oba se sicer pogovarjava z gosti, a jaz govorim o knjigah, ona pa o fenomenih sodobne družbe. Je pa res, da ima Valentina veliko dela s svojimi zahtevnimi založniškimi projekti, ki jih ni malo, pred kratkim je v njeni založbi izšla Nigella Lawson, pričakujemo pa tudi drugo knjigo iz serije Tasty.


Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 28, 11. 7. 2019