Kraška lepa Vida
Dokumentarno-igrani film o svetovljanki Karmeli Kosovel, sestri pesnika Srečka Kosovela
Karmela Kosovel (1899–1990), sestra pesnika Srečka Kosovela, je bila uspešna pianistka, velika svetovljanka in ljubiteljica umetnosti. Očarala je nekatere vidne predstavnike tedanje slovenske kulturne srenje, na primer akademika Josipa Vidmarja in slikarja Avgusta Černigoja, a se je nato v razmahu nacizma poročila z nemškim slikarjem Alfonzom Graberjem in prekinila svojo umetniško pot. Kdo je bila ta zanimiva ženska, nam razkriva Marko Sosič, avtor dokumentarno-igranega filma Karmela, ki ga bo TV Slovenija predvajala v nedeljo ob 22.20 na prvem programu.
Zakaj ste se tako »zaljubili« v Karmelo, da ste želeli povedati njeno zgodbo?
Ker je bila lepa in nadarjena, ker je bila svetovljanka v časih, ko za žensko ni bilo lahko živeti tako »široko«, in ker je imela rada Avgusta Černigoja, čeprav je tej ljubezni nasprotovala vsa družina Kosovel. Zanimali sta me njena življenjska zgodba in poklicna pot. S prevajalcem in pisateljem Alešem Bergerjem ter pesnikom Ludwigom Hartingerjem, ki sta bila moja strokovna sodelavca in akterja v filmu, nas je izjemno zanimala usoda te kraške lepe Vide.
Kako dolgo ste raziskovali, preden ste se lotili snemanja?
Pred samim snemanjem sem bil »oborožen« z nekaterimi bolj ali manj splošno znanimi podatki, predvsem pa z zaupanjem v Bergerja in Hartingerja, ki sta velika poznavalca Kosovelovih. Vedel sem, da bom preostale podatke dobil od ljudi, ki so jo poznali, toda pozneje se je zgodilo nekaj nepričakovanega: ravno med snemanjem je prišla zapuščina Karmelinih pisem v roke mag. Marijanu Rupertu, razsvetljenemu vodji rokopisnega oddelka v NUK-u, ki nam je pomagal spoznati neslutene razsežnosti Karmeline osebnosti. Skoraj vse poletje sem prebiral ta pisma, podoživljal njeno življenjsko pot, odkrival stvari, ki jih sicer nikoli ne bi spoznali. Nepozaben čas tudi zato, ker sem pogosto sedel v družbi gospoda Miklavža Komelja, ki je ravno takrat h koncu peljal svoje velikansko delo, ki ga je opravil s izbiranjem, zbiranjem in osmišljanjem še neobjavljenih besedil Srečka Kosovela.
Karmela je bila zelo zanimiva in za tisti čas napredna ženska, a jo v Sloveniji pravzaprav poznajo le redki. Zakaj je tako spregledana?
Morda je res ne pozna veliko ljudi, toda literarni, glasbeni in likovni svet srednje in starejše generacije jo zagotovo nosi v zavesti. Karmela prebiva v kolektivni zavesti in podzavesti mnogo umetnikov, saj je s svojimi življenjskimi izbirami dobila na neki način skorajda mitsko razsežnost muze, umetnice, očarljive ženske. Za svoje čase je bila izjemno napredna, hlastala je po življenju in znanju, ustvarjala je stike med ljudmi in jih veliko očarala. Svetovljanka, ki je ljubila umetnost in umetnike, duhovno se je hranila z njimi. Čeprav je skoraj 50 let preživela v odročni vasici na Tirolskem, je gojila materni jezik, da so njena pisma včasih videti kot prave jezikovne umetnine. No, sicer pa je pri nas veliko ljudi spregledanih; pogosteje bi se morali vprašati, kakšen je v resnici naš zgodovinski spomin in ali nismo nekoliko preveč samozadostni.
Zakaj ste se v filmu odločili za večplastno sliko?
Z Zlatjanom Čučkovom, ki po mojem mnenju ni zgolj mojster montaže, temveč pravi pesnik, sva imenitno sodelovala. Prvih nekaj dni, ko sva se šele spoznavala, sem razmišljal o možnosti dvojnih ali večsplastnih slik, in še preden bi to zares ubesedil, se je ob njegovem znanju, sedmem čutu in hitrosti nenadoma odprla pot v ustvarjanje tega, kar je zdaj končni izdelek. Za osebnost, kakršna je bila Karmela, se je najina izbira izkazala za zelo zanimivo, saj smo s slednjo podprli neulovljivost Karmeline osebnosti, njenega življenja in notranjega nemira, ob tem pa dali gledalcu možnost, da si na neki način sam ustvarja njeno zgodbo, saj je v tem primeru dojemanje (ali izbira podobe) lahko še bolj osebno in lastno.
Zakaj ste se odločili za igrane vložke in zakaj za Špelo Horvat?
Od samega začetka sem vedel, da moramo imeti za vlogo Karmele predvsem pianistko in ne igralko, saj je med igralkami težje najti tako, ki bi v filmu suvereno obvladala inštrument. Imel sem srečo, da nam je pianist Bojan Gorišek predlagal Špelo, ki v filmu deluje neverjetno suvereno in pristno, ki je Karmeli celo podobna. Z igranimi prizori sem želel nakazati ozračje in čas, v katerem je živela in delovala Karmela, in pripovedno ter vizualno obogatiti zapis o tej očarljivi ženski.
