Tomaž Lukač: »Kot komentator nisem in ne smem biti navijač!«
★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
Letošnji zaključek prvenstva UEFA Liga prvakov bo nekoliko drugačen. Kako ga ocenjujete – bo zato bolj zanimivo ali manj?
Sicer imam občutek, da bo tokratni zaključek bolj zanimiv kot prejšnja leta, toda žal smo ostali prikrajšani za lepo število izjemnih tekem na najvišji ravni. Bo pa nekaj posebnega, turnirski sistem ponuja več možnosti za kakšno presenečenje, kar bodo skušala izkoristiti moštva, ki jih nismo uvrščali v najožji krog favoritov za končno zmago.
Nogometni spektakel si lahko ogledate v petek in soboto od 20.30 dalje na Kanalu A!
Ali zaradi opazne vloge slovenskih igralcev pred televizorji obsedi več Slovencev?
Pričakoval bi, da ja, odgovore pa bomo dobili, ko bomo naše ase spet videli na delu. Tudi kar se tega tiče, je letošnja sezona nekaj posebnega, imamo tri Slovence v igri za najprestižnejšo lovoriko in upam, da bodo vsi zdravi.
Si upate napovedati letošnjega prvaka?
Niti slučajno ne upam napovedati zmagovalca, kajti ekipe bodo prišle v sklepne boje z različnimi izhodišči. Nekateri so že dolgo prosti, nekateri so šele sklenili domače sezone, Francozi niso igrali vse od sredine marca. Po vsem, kar smo videli v iztekajoči se sezoni, bi največ možnosti pripisal Bayernu, preseneti lahko Atalanta … Ampak napovedati si pa resnično ne bi upal ničesar.
Ste kot komentator navijač? Kaj vam je bliže, objektivno ali subjektivno komentiranje? Gledalci imajo pri tem zelo deljena mnenja – nekateri raje prisluhnejo navijaškemu komentatorju, spet drugi imajo raje bolj pust objektiven komentar … Kakšen je povprečen slovenski športno-televizijski navijač?
Kot komentator nisem in ne smem biti navijač. Izjeme so tekme, ko igrajo naši klubi na mednarodnem prizorišču, kar se mi ne zdi nič spornega. Kar se sloga komentiranja tiče, pa je tako, da težim k pestrosti prenosov, upam, da nisem pust, če uporabim vaš izraz, ko ne navijam za nikogar …
Predvsem so športno-televizijski navijači pri nas izjemno kritični do vseh in vsega, ko njihovim ekipam ne gre, kot bi si želeli. V nasprotnem primeru je zgodba povsem drugačna. Spomnimo se samo nekaterih reprezentančnih zgodb iz preteklosti, pa tu ne mislim zgolj na nogomet.
Se vam je v teh letih nabralo že veliko sporočil gledalcev? Kakšna?
Sporočila so takšna in drugačna, tudi vulgarna, primitivna. Z njihovimi avtorji se nima smisla bosti, ker bi jim sicer zlahka dokazal, da se motijo, a prepričal jih ne bi. Samo v vednost: gre zvečine za polpismene ljudi, ki živijo v nekem svojem svetu. Ko pa gre za kakšno utemeljeno kritiko, jo z veseljem upoštevam in se nato trudim, da napak ne ponavljam. Seveda slišim tudi pohvale … To sicer godi, a se zaradi njih ne počutim nič boljšega komentatorja. Bolj sem vesel kritike, ki je na mestu, kot pohvale »kar tako«.
Katera sezona vam je bila do zdaj najljubša in zakaj? Po čem se vam je vtisnila v spomin?
O najljubših sezonah je težko govoriti. Pred petimi leti sem prvič komentiral finale Lige prvakov s prizorišča, ta se mi je seveda še posebej vtisnila v spomin. Pa lanska, ko smo doživljali izjemne preobrate, šokantne tekme, res težko ponovljivo. Tudi letošnja je seveda nekaj posebnega. Med najljubše bi jo uvrstil samo zato, ker se bo sploh zaključila. Težko si predstavljate, kako sem pogrešal nogometne spektakle, delo v komentirnici … Končno gremo naprej!
