»Ko slišim, kaj se zdaj posluša, lahko rečem le: noro!«
Dragan Bulič (70) uživa v pokoju, se naokoli prevaža s kolesom, posluša kakovostno glasbo in svoje obširno znanje rad deli s preostalimi znanja željnimi ljudmi. Ob njegovi 70-letnici smo z njim razpravljali o njemu najljubši temi – glasbi.
Preprosto ne moremo prezreti dejstva, da vam odgovorni na RTV Slovenija niso omogočili izvesti koncerta ob vašem okroglem jubileju. Vas je ta odločitev RTV Slovenija prizadela?
Preprosto bom pljunil čez hišo RTV Slovenija. Prizadelo me je, da mi niso omogočili izvesti koncerta ob 40. obletnici moje oddaje v letošnjem aprilu. Iskreno sem upal, da bo do tega prišlo. To, da so me po vseh teh letih dela, po vseh prejetih nagradah, prejetem viktorju za življenjsko delo prezrli … Če pomislim, da imajo Prifarski muzikanti – pa jih ne želim kritizirati – že deset let vsako leto koncert v Cankarjevem domu, ki ga vsako leto televizija posname in čez mesec dni predvaja, mi je vse skupaj preprosto čudno.
Menite, da odgovorni na RTV Slovenija ne cenijo dovolj vašega dela, vašega prispevka v vseh teh letih delovanja?
Še dandanes me ljudje na ulici ustavljajo in mi govorijo, da pogrešajo tovrstno oddajo, da si želijo, da bi jo ponovno uvrstili v program. Tudi sam ob poslušanju programa slišim, da se je precej pomladil. Starejših izvajalcev ne slišiš več, kar me žalosti.
Kako gledate na aktualne radijske glasbene urednike, ki odločajo o tem, kakšna glasba naj se predvaja?
Ko sem še delal na radiu in so ljudje klicali za glasbene želje, sem vedno v šali vprašal, ali plačujejo RTV naročnino, in ko so mi odgovorili, da jo plačujejo, sem jim odvrnil: »No, potem vam jo bomo pa izpolnili.« Vsakega klicatelja sem tudi povprašal, koliko je star, saj so šefi vedno hoteli pomladiti program. Komu bodo pomlajevali program, če je najmlajši poslušalec prvega programa star 50 let?!
Mislite, da se glasbeni uredniki preveč držijo udobja svojih pisarn in premalokrat obiščejo koncertno dogajanje v živo?
Zavedati se je treba, da je med menoj in zdajšnjimi mlajšimi glasbenimi uredniki na radijskih postajah precejšnja razlika v letih. Sam vedno pravim, da sem imel to srečo, da sem vse, kar se je zgodilo v glasbi, tudi doživel. Pustimo zdaj prvi del rock 'n' rolla, a tam nekje od Beatlov sem vse osebno doživel in slišal. Drugače je govoriti in predstavljati izvajalca, če si ga slišal in videl v živo. Velika večina radijskih urednikov ne hodi na koncerte. Eno je slišati posnetek, ki je že studijsko obdelan, drugo pa je slišati izvajalca v živo na odru in spoznati njegovo resnično glasbeno moč.
Ste bili na katerem izmed številnih koncertov, ki ste jih obiskali, še posebno razočarani?
Eden najslabših koncertov, ki sem jih slišal v življenju, je bil koncert Julia Iglesiasa v Hali Tivoli. Prodal je na milijone plošč, a kaj tako grozljivega še nisem slišal. Po vseh letih življenja v Ameriki ima še vedno močan španski naglas, ne govori angleško …
Velikokrat je na koncertnih dogajanjih opaziti prekomerno opitost nekaterih obiskovalcev in posledično nejevoljo pri preostalih. Kako vi gledate na to?
Velika večina ljudi, ki hodijo na koncerte, popije štiri, pet piv ali česarkoli drugega, vse skupaj vzamejo za zabavo in jim je posledično vse lepo in prav. Sam grem na koncert, ker hočem slišati popolnost, ne bom šel na koncert nekoga, ki me ne zanima. Čeprav pravim, da »stare garde« ne bom šel več poslušat, ker sem jih že slišal ali pa ker so preprosto prestari in glasovno niso več sposobni odpeti kot, denimo, pred 20 leti, moram priznati, da sem se prekršil in šel poslušat Boba Dylana, ko je bil v Ljubljani. Priznam, da bi bilo popolnoma vseeno, če ne bi šel, ker je bilo grozno. Poslušat sem šel celo Lady Gaga na Dunaj in Bruna Marsa. Slednji me je malo razočaral, saj sem imel občutek, da je nekaj posneto.
Kateri koncert ste nazadnje obiskali?
Nazadnje sem obiskal koncert Toma Jonesa. Prvič sem ga gledal pred leti na Dunaju, nato pred devetimi leti v Puli in zdaj tukaj, v Ljubljani. Sam glasovni razpon ima še vedno izjemen. Kar me je zmotilo na njegovem koncertu, je bilo to, da je ob prvem obisku naše države popolnoma spremenil pesmi, ker se jih je verjetno že naveličal. Starejši ljudje, ki pridejo na koncert, pričakujejo pesmi, kot jih je odpel v izvirniku. Ne nazadnje je bila to glasba, s katero so rastli. Ker je pesmim spremenil aranžma in jim dal hitrejši ritem, to ni bilo tisto, kar so ljudje pričakovali. Najbolj smešno mi je bilo, ko je pri svojih 79 letih zapel svojo Sexbomb, ki sem jo jaz preimenoval v Exbomb. Sicer je ves popravljen, a se mu leta kljub temu poznajo. Tudi po odru se je že malo težje premikal.
Bi si upali napovedati, kakšna glasbena prihodnost nas čaka?
Kot je videti zdaj, je vedno večji vpliv z juga. Najbolj poslušane postaje so tiste, ki predvajajo največ hrvaških ali srbskih izvajalcev. Ne govorim o tistih izvajalcih, ki jih cenim in dojemam kot kakovostne. Bolj je komercialno, boljše je in bolj se predvaja. Če se zgodi, da imamo Aktualov koncert, ki je že tri mesece prej razprodan, in sicer z enim ali dvema slovenskima izvajalcema, vsi drugi so z juga, je to neverjetno. Ko pozneje na televiziji vidiš, kako občinstvo na tem koncertu pozna vsa besedila … Ne vem, noro! Čeprav je res, da sta bili v času mojega dela na Radiu Študent slovenska in jugoslovanska glasba malo odrinjeni. Tudi sam sem šele pozneje, ko sem prišel na Radio Ljubljana, ko sem se bil »prisiljen« spoprijeti s slovensko glasbo, spoznal njeno kakovost. V svoji glasbeni zbirki imam najrazličnejšo glasbo, a ko slišim, kaj se zdaj predvaja in posluša, lahko rečem le: noro!
