Jokali s Sebastianom Cavazzo
Celovečerni prvenec Alena Drljevića sooča veterane iz vojne v nekdanji Jugoslaviji in leči njihove travme.
Čeprav si ob novem filmu, ki obravnava vojno na območju nekdanje Jugoslavije, marsikdo reče, kaj filmov na to temo ni bilo že dovolj, uspeh filma Moški ne jočejo kaže, da ni tako. Koprodukcija Bosne in Hercegovine, Slovenije, Hrvaške in Nemčije, ki jo je režiral bosansko-hercegovski režiser Alen Drljević, je bila z aplavzi in solzami sprejeta po vsej nekdanji Jugoslaviji, da filmov na to temo ni in jih še dolgo ne bo preveč, pa meni tudi Drljević sam.
Filmar, ki ga je vojna zaznamovala tudi osebno, saj je bil takrat sam pripadnik bosanske vojske, pravi, da nikoli ne bo nehal razmišljati o njej, dolgo pa je tudi vedel, da bo o njej posnel film. Gre za njegov prvi celovečerec, na katerega je čakal 12 let, saj je idejo zanj dobil, ko se je udeležil delavnice, na kateri je reševal svoje travme iz vojne in se jih, kolikor je bilo mogoče, tudi očistil. Sprva je Drljević o tem hotel posneti dokumentarni film, nato pa je ideja prerasla v igrano formo, ki ni dosti drugačna od resnice. Delavnico, na kateri je v svojem filmu soočil vojne veterane iz treh nekdanjih jugoslovanskih držav, je postavil na Jahorino, v zimsko zdravilišče v Bosni, kjer pod okriljem mirovne organizacije v družbi svojih nekdanjih sovražnikov in zaveznikov ter pod nadzorom slovenskega psihoterapevta po dvajsetih letih molka izpovedujejo svoje izkušnje in se poskušajo otresti krivde. Spori so neizbežni, prav tako pa tudi solze.
En film ni dovolj
Da bi tematiko obdelal čim bolj realistično, je Drljević v film, ki ga je posnel v pičlih treh tednih, vključil tako prave vojne veterane kot igralce, igralska zasedba pa je tako kot liki pobrana s celotnega območja nekdanje Jugoslavije. Poleg Sebastiana Cavazze, ki igra psihoterapevta, in Primoža Petkovška, ki igra hrvaškega vojnega veterana, v njem igrajo Boris Isaković, izjemna Leon Lučev in Emir Hadžihafizbegović, poleg njih pa še Ermin Bravo, Boris Ler, Ivo Gregurević, Izudin Bajrović, Jasna Đuričić in Miralem Zubčević. Igralci so na Jahorini prehajali iz realnosti v fikcijo, saj so tam bivali in se družili tudi zasebno, hkrati pa verjetno, tako kot Lučev, ki je bil v vojni tudi sam, razmišljali o svojih vojnih travmah. Isaković, ki v filmu igra veterana, ki poskuša pozabiti, kako je po ukazu polkovnika moral streljati ujetnike, po drugi strani v vojni ni sodeloval, je pa zato toliko več igral v filmih na to tematiko.
Moški ne jočejo je bil pri nas prikazan tako na Festivalu slovenskega filma kot na Liffu, na obeh pa je bil tudi nagrajen. Njegova pot po slovenskih kinematografih se šele začenja, vredno pa si ga je pogledati, saj se, kot je v intervjuju za Vklop pred nedavnim povedal tudi Leon Lučev, »vse travme ne bodo zakrpale z enim filmom, ima pa ta film pogum, moč, da je prekinil retoriko manipulacije«.
Nagrada za nagrado
Moški ne jočejo je prejel posebno nagrado žirije in nagrado Europa Cinemas Label v Karlovih Varih, nagrado FIPRESCI na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu, vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo na Festivalu slovenskega filma, nagrado mladega občinstva vSarajevu, nagrado za najboljši igrani film na Zagrebškem filmskem festivalu, v Bratislavi in na rimskem MedFilmu, v Göteborgu pa nagrado za najboljši mednarodni film.
