»Ko je prišel drugi otrok, sem bil na robu ločitve.«
Stand up komik Ranko Babić o novi predstavi, katere osrednja tema bo kriza srednjih let, stand upu, Slovencih in družinskem življenju.
Menda ste se na dopustu, ki je ravno za vami, kar precej »matrali« … Je bilo res tako naporno?
(smeh) Ja in ne. Saj veste, kaj pomeni dopust, ko imate majhne otroke. Nenehno pihanje blazin, vse je treba vleči na plažo, sprašuješ se, kaj bodo zjutraj in popoldan jedli, tu je še animacija, skrbeti moraš za ženo. V glavnem, zvečer se uležeš in si utrujen, pa ne od kopanja ali poležavanja, ampak ker so ves čas neke aktivnosti ... A načeloma sem se spočil. (smeh)
Ali se vam kdaj zgodi, da vas ljudje ne jemljejo resno, ker toliko nastopate v komedijah?
Neprestano imam težave s tem. Ko kam pridem, se ljudje, predvsem starejši moški, želijo pošaliti. Ženske niti ne, so le zelo prijazne. V naši trgovini se mi je pred mesecem dni zgodilo, da sem kot vedno naročil koruzni kruh. Ni ga bilo in rekel sem, naj mi dajo jelenovega. Odgovor na to pa je bil: »Si prepričan, da želiš vzeti jelenovega, ali boš raje poklical ženo, da ti pove?«
Kako vi to prenašate?
To sprejemam kot nekaj normalnega. Pa saj tega ni toliko. Slovenija je zelo prijazna država do znanih ljudi, za zdaj nisem imel slabih izkušenj.
Kako to, da ste kariero povsem posvetili komediji?
Ker nimam drugih ponudb. (smeh) Saj bi igral tudi kaj resnega. O tem sem razmišljal, in če bi lahko igral, bi izbral nasprotje komedije, igral bi psihopata.
To ni mogoče?
Veste, na našem trgu so stvari kar postavljene. Režiserji te »zapakirajo«, češ, on je stand up komik in dela to, neki drugi pa resen dramski igralec, ki sploh nima komičnih vlog. Čeprav se prej zgodi, da resni igralci dobijo komične vloge, kot obratno.
Ste izbirčni pri tem, s kom sodelujete?
Ne. Izbiram po občutku. Na primer, dobil sem nekaj ponudb, da bi šel v resničnostni šov, da bi vodil oddaje in podobne stvari, ampak jaz delam po občutku.
V kateri šov so vas povabili?
Ne smem povedati.
Boste šli v šov?
Ne, ne bom šel v šov.
Zakaj ne?
Nočem delati tega, ne počutim se dobro. Način, kako mora biti narejeno, mi ni všeč. Saj veste, če se bomo imeli v šovu vsi lepo, ne bo gledano, torej se moramo prepirati, delati neko sranje. Nisem človek za resničnostni šov. Nikoli me niso zanimali, edina stvar, ki sem jo gledal, je skrita kamera. Pogledal sem prvi Bar in Big Brother, potem pa sem s tem končal. Zdaj sem gledal Tino Gorenjak, ker sva prijatelja in sva sodelovala v predstavi. Hotel sem videti, kako pleše, ker vem, da je res dobra.
Spremljate, kaj delajo vaši nekdanji sodelavci?
Ja. Imamo stike. S Tino pa sva res dobra prijatelja. Obe s Tanjo Žagar sta bili v šovu zelo dobri. Pustimo zdaj druge in kako so bili izbrani – veste, mene že ta koncept ne pritegne. Zanimajo me igrane stvari.
Ali z vsemi ljudmi, s katerimi sodelujete, navežete prijateljske odnose?
Da.
Vam in Ani Dolinar so pripisovali celo več kot prijateljstvo …
Seveda, če sva dve leti in pol igrala zaljubljenca v seriji, ki je imela 300 delov, in sva se neprestano objemala, poljubljala. Pa še ona ima »razburkano« preteklost.
Kako gledate vi na takšne medijske race? Jih sprejmete kot nujno zlo?
Tu je najbolj pomembna žena – govoriva o mojem primeru –, razčistiti sem moral doma. Žena je poznala Ano, družini sta se družili, srečevali smo se na rojstnih dnevih. Dosti žensk reče, da ne bi mogle prenesti, da se njen moški poljublja z drugo žensko. Ona pa je bila pomirjena, ni bila ljubosumna, kar me je malo presenetilo. Ampak če stvari »štimajo«, ne analiziram.
Potem imate odlično ženo.
Saj je tudi ljubosumna. (smeh) Je pa res, da je vedela, da je bila to moja priložnost in da bo vse potekalo na profesionalni ravni.
Sicer se doma pogosto šalite?
Pravijo, da sem zabaven, ampak da rad zafrkavam, da izzivam, da se prevečkrat norčujem. Druga plat pa je, da znam biti nedružaben, otopel, žena bi rekla, da tudi tečen. Stvari me lahko hitro iztirijo. Veliko preklinjam. Saj sem prijazen, ampak nekatere stvari me razjezijo.
Se vam zdi, da ste tipičen Slovenec?
Moji starši so iz Bosne, rojen pa sem v Sloveniji. Pogosto se zafrkavam, da ne morem biti Bosanec, saj sem rojen v Sloveniji in sem se šolal v Sloveniji, zato sem bosanski Slovenec. Malo skupnega imam s tem, kaj šele moj otrok. Z Bosno nima ničesar. Jaz sem hodil tja na počitnice, moj otrok ne bo.
Sprašujem, ker Balkanci slovijo po odličnem humorju, Slovenci pa naj bi bili bolj »zategnjeni«. Je to res?
Mogoče, ampak tisti hodijo v gledališče. Za ljudi, ki se pridejo smejat na mojo predstavo, ne morem reči, da so zategnjeni. O 115 tisoč ljudeh, ki so pogledali Moško copato, imam le dobro mnenje. Seveda obstaja tudi druga stran, ampak teh ljudi ne srečujem. Morda lahko rečem, da so Slovenci bolj zaprti. Ampak morate vedeti, da tudi vsi Bosanci niso odprti. Če pogledam svojo družino v Bosni, moraš tudi iz njih vleči stvari. Zame Bosna pomeni precej nekega jamranja, sprte družine, drame, govorjenja o tem, kdo je kaj rekel ...
Je težje delati stand up v Sloveniji ali na Balkanu?
Če pogledava Slovenijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško in Srbijo: kateri stand up komik pa polni dvorane v Bosni in Srbiji? Pa pustiva zdaj Beograd. Noben hrvaški komik ne dela po sto ponovitev kot jaz, Avdić, Valič, Perica in podobni komiki. Slovenija se ne more primerjati z nobeno balkansko državo. Najdite mi stand up komika, ki je s svojo monokomedijo naredil sto ponovitev. Ali pa Bosna: morda tam ni tako tudi zaradi tega, ker se zdi Bosancem smešno, da bi za nekoga takšnega plačevali. Nimam bosanskega občinstva, gledajo me Slovenci. Veste, vsaka bosanska družba ima dva, tri norce, ki »pribijajo« šale. Zakaj bi torej plačevali mene? Ne hodijo v gledališče. Govorim o generaciji svojih staršev. Ni tako, da če bosta nastopila Ranko Babić in Denis Avdić, naju bo prišlo podpret teh 250 Bosancev.
Ali je stand up že doživel svoj vrhunec?
Te stvari lahko le matematično določiva, če pogledava statistiko.
Nekaj pa so tudi izkušnje.
Zdaj stand up dela tisti, ki zna dobro delati in je dober. Ne morem reči, da je v vzponu, saj mislim, da je po 15 letih v Sloveniji že vse doživel. Ima pa stalno občinstvo.
Kmalu boste na festivalu Panč predstavili del svoje nove predstave. O čem govori?
O krizi srednjih let.
Vi že imate krizo srednjih let?
Mislim, da pride prej kot pri 50 letih. Kolikor vidim okoli sebe, je vsak 40-letnik ločen, vsi so nezadovoljni, sprašujejo se, kako biti srečen, hodijo na seminarje. 50-letniki in starejši ne hodijo poslušat, kako bodo spremenili svoje življenje. Pravzaprav to sploh ni kriza, ampak le točka v življenju, ko se začneš spraševati, ali je to to. Je to ta strast, služba, bo še kaj vzburjenja, bom še kdaj seksal z ženo sredi restavracije … Težava je, ker so zaradi medijev ljudje, ki imajo težko življenje, bolj zanimivi kot tisti, ki ga nimajo. Sam sem dostikrat dobil očitek, da sem preveč normalen. Nimam nobenih škandalov in težko je napisati zgodbo. Res? Če bi se ločeval in če bi delal težave, pa bi napisali? S predstavo želim povedati, da vsi doživljamo spremembe, in poskušal jih bom predstaviti na smešen način. Veste, največja težava je zaprtost družbe, najbolj prodajana stvar v lekarni pa so antidepresivi. Ogromno ljudi ima psihične težave, a o tem drugi ničesar ne vedo. Imaš prijateljico in ne veš, da je »na tabletah«. Saj to ni nič takšnega, prav je, da jih jemlješ, če jih moraš. Če deset let nekaj držiš v sebi, poleg tega so tu še hormoni, so lahko tablete edina rešitev. Pravijo, da se lahko sam pozdraviš, ampak potem moraš odrezati vse svoje življenje in iti drugam. Ne moreš se pozdraviti, če te, ko se dvigneš, spet nekaj butne, si nezadovoljen v zakonu, imaš težave s starši, z otrokom …
Lahko stand up pomaga proti depresiji?
Trajati bi moral ves čas, ne le dve uri, saj greš po predstavi domov, jutri imaš druge stvari. Če bi vprašali mojo ženo, bi rekla, da pogosto padem v depresijo. Takrat nisem žalosten, le tečen. Na primer: z avtom stojim na semaforju in se jezim na nekoga, ki gre počasi čez cesto. Zelo opazujem ljudi in vidim, kako je. Vsi ljudje smo enaki – imamo težave in se delamo, da je z nami vse v redu. Tisti, ki ima težave, pa misli, da je edini. Jaz hočem, da ko si ljudje ogledajo mojo predstavo, rečejo, da so čutili iskrenost. Pravijo, da obnašanje do ljudi, ki so pod tabo, pove, kakšen si. Jaz se do vsakega obnašam spoštljivo, tako sem vzgojen. Živeli smo na 35 kvadratnih metrih, mama je bila delavka. Rdeča nit naše vzgoje sta bila poštenost in lepo obnašanje – mogoče tudi zato dobro poznam ljudi. Z njimi se tudi rad pogovarjam. Zadnjič sem srečal nekoga, ki mi je pripovedoval, da je bil vojak in kako se hodijo streljat, da imajo laserje. 40 minut sva se pogovarjala. Žena mi je rekla, da se zafrkavam, ker sem se 40 minut pogovarjal o nečem, kar me sploh ne zanima. Ampak ne. Mene je to zanimalo. Vse me zanima in ljudje čutijo mojo iskrenost.
Kako se vam sploh uspe pripravljati na predstavo pri dveh majhnih otrocih?
Zelo težko. Žena je šla zdaj nazaj delat, zato imam obe do septembra. Ta konec tedna bom prvič preživel sam, saj drugače nimam miru. Če smo iskreni, so vsi pevci, pevke, igralci, komiki, voditelji največ naredili, preden so dobili otroke. Pride prvi otrok in za nekaj časa izgine, pride drugi – konec! Tudi pri moškijh je tako, imaš neke obveznosti, ne moreš biti neodziven, ko gre za družino, in je zelo težko. Tudi leta naredijo svoje. Imam to srečo, da tisto, kar mi je težko, uporabim za snov pri predstavi. Ko je prišel prvi otrok, sem se ves čas prepiral, ko je prišel drugi, sem bil na robu ločitve, jebela. (smeh) Ampak ja, tako to je.
