Voditeljica na TV Slovenija: Ne maram dnevnega žurnalizma
Oddaja Opus praznuje 25. rojstni dan. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z njeno avtorico Darjo Korez Korenčan.
Opus, monotematska oddaja, posvečena resni glasbi, baletu in operi, je na sporedu že 25 let. »Nisem presenečena,« ob jubileju pravi njena avtorica Darja Korez Korenčan. »To je edina takšna redna mesečna oddaja na slovenskih televizijah in poslanstvo nacionalne televizije je, da ima v svojih programih vsaj eno takšno oddajo, ki jo je stroka večkrat nagradila.«
Darja oddajo pripravlja že od njenega začetka. »Sem jo pa vsakih pet let vsebinsko spreminjala in nadgrajevala, ker se nikakor ne želim ponavljati in odzivati zgolj na sprotne dogodke, ampak pripravljati tudi oddaje z dokumentarno vsebino, kjer lahko glasbo umestim v širši družbenozgodovinski kontekst in tako dalje.«
Opus ni le oddaja o klasični glasbi, kot mnogi radi rečejo. Kaj vse zajema?
Klasična glasba je zelo širok pojem, zajema tako inštrumentalno, vokalno kot operno glasbo, segam tudi v polje filmske glasbe, operete, muzikala, a ne le z beleženjem dogodkov, ampak s predstavljanjem tovrstnih fenomenov nekoč in danes.
Je oddaja primerna tudi za gledalce brez glasbenega predznanja?
TV-oddaja mora biti, kljub specifični kulturno-umetniški vsebini, vedno primerna za širši krog gledalcev, tako z vidika razumljivega besednjaka kot slike, saj je naše poslanstvo, da gledalce tudi vzgajamo. V oddaji se nikoli ne spuščam v ozka muzikološka razčlenjevanja, držim se načela, da na prvi pogled težko, zahtevno vsebino predstavim tako, da je vsem razumljiva, kar ni vedno preprosto.
Kako izberete teme?
Teme izbiram povsem samostojno, pri scenaristični zasnovi oddaje nimam pomočnikov, zato mi pregledovanje arhivskega gradiva, poslušanje glasbenih del, urejanje pravic in podobno vzame veliko časa, a zame je to poseben izziv, saj ne maram dnevnega žurnalizma, kjer je zaradi naglice opaziti precej površnosti.
Katere največje zvezde ste že gostili v oddaji?
Vrhunskih umetnikov je bilo v Sloveniji zelo veliko, nekaj sem jih srečala tudi v tujini, nekateri so imeli čas za daljši pogovor, drugi ne, vsekakor pa so bili najbolj odmevni intervjuji s slovitimi osebnostmi našega časa, kot so Mstislav Rostropovič, Zubin Mehta, Riccardo Muti, Montserrat Caballé, Lalo Schifrin, Mischa Maisky, Ivo Pogorelić, Placido Domingo, Midori Goto, pa Igor Ozim, Janez Lotrič, Marjana Lipovšek, Irena Grafenauer, Marko Letonja …
Klasične glasbe se drži »sloves«, da jo posluša le manjšina. Bi se strinjali?
Nikakor je ne posluša le manjšina, morda le tisto glasbo, ki je izrazito modernistična, sicer pa je na rednih abonmajskih koncertih v dvoranah vedno veliko občinstva. Tudi železni operni repertoar z znanimi stvaritvami Verdija in Puccinija še vedno polni operne hiše po vsem svetu. Poglejte dunajske novoletne koncerte, denimo, ki so razprodani za več let vnaprej, dinastija Strauss je s svojimi večnimi melodijami še vedno avstrijski paradni konj. Verjamem, da tja ne pridejo samo snobi, ki bi si želeli pokazati svoje večerne obleke in zlate ure, ampak tudi pravi ljubitelji tovrstne glasbe.
Več v reviji Vklop št. 48, 29. 11. 2018.
