Kdo Lari Komar pomaga namestiti umetni trebušček?
Ob začetku nove sezone priljubljene serije smo poklepetali s kostumografko Nadjo Bedjanič, ki pravi, da kostume prispevajo tudi igralci sami.
V ponedeljek se je na Pop TV začela tretja sezona priljubljene serije Reka ljubezni. Mi smo pokukali v garderobo igralcev in igralk, za katero skrbi kostumografka Nadja Bedjanič. Ta nam je razkrila številne podrobnosti iz zakulisja o oblačenju zvezdnikov, ki v vaš dom prihajajo vsak delovnik.
Nadja je študirala oblikovanje oblačil, potem je delala v gledališču, nekaj časa je pomagala Alanu Hranitelju. Nato jo je potegnilo v film in serije. V okviru Perfa je za Pop TV skrbela za kostumografijo pri serijah Mamin dan in Usodno vino, zdaj pa oblači zvezdnike Reke ljubezni. Če ji ostane kaj časa, naredi še kakšen oglas.
Kako zasnujete garderobo nekega lika?
Najprej preberem scenarij in si izpišem like. Dobimo tudi kratek opis likov: kakšno je njegovo ozadje, kaj je študiral oziroma kaj je po poklicu, kakšen je njegov ekonomski položaj … Meni to zelo pomaga. Potem se z režiserjem usedeva. Nato se lotim brskanja, navdih iščem tudi na spletu in ob opazovanju mimoidočih na ulici. Naredim »mood board«, kako si jaz predstavljam, da naj bi bil ta lik videti. Včasih se zgodi, da za kakšen lik nimamo veliko opisa, zato si ga sama zamislim. Tako je bilo na primer pri Mojci (Nina Ivanič). Nina je bila namreč tudi v Usodnem vinu, zato smo jo morali v Reki ljubezni narediti povsem drugačno. V Usodnem vinu je bila urejena, v kostimih, za Reko ljubezni pa sem si zamislila, da je po poklicu frizerka, ki se oblači svojim letom neprimerno, tako da nosi bolj kičasta oblačila, kot so ozke kavbojke s kakšnimi perlicami, in pastelne barve. Ko imam »mood board«, se še enkrat dobiva z režiserjem in vse pregledava, ko dorečeva stvari, pa naberem kostume in se z igralci dogovorim za pomerjanje. Z nekaterimi delam že dalj časa in jih dobro poznam – vem tudi, česa ne bi nosili. Če to ni moteče za lik, jim poskušam ustreči, ker je prav, da se igralec dobro počuti v kostumu. Ker imamo pomerjanja kostumov, še preden začnejo delati na svojem liku, mi igralci pogosto povejo, da jim to zelo pomaga pri postavitvi lika.
Koliko časa pred snemanjem so kostumi pripravljeni?
Kakšna dva meseca prej počasi začnemo s kostumi, ker je veliko igralcev in ima vsak veliko kostumov. Oni imajo več garderobe kot marsikateri običajen človek. Imajo vse: od perila do čevljev in pižam.
Lahko igralec, če mu je kakšen kostum močno všeč, tega kupi?
Mi toliko časa snemamo, oblačila pa se v različnih kombinacijah ves čas uporabljajo, zato bi bilo to mogoče zgolj na koncu, ko se serija konča. A potem tudi oni to že toliko časa nosijo, da se malce naveličajo, čeprav jim je na začetku oblačilo zelo všeč in bi ga zelo radi imeli.
Imajo igralci glede garderobe kakšne zvezdniške muhe?
Ne, vsi igralci so super. Včasih celo kdo prinese kaj od doma. Marijana Brecelj mi je, denimo, prinesla svojo bolniško haljo, Angelca (Teja Glažar) pa mi je prinesla deset parov uhanov. Ima namreč uhane »na klipsne«, zdaj pa bomo imeli prizor, v katerem se uredi. Sama sem take uhane iskala po vsej Ljubljani, a jih je zelo težko dobiti, pa mi je ona rekla: »Veš, v Gorici jih imajo po en evro, bom šla jaz kupit.« In jih je.
Koliko oblačil približno morate pripraviti za dan snemanja?
Imamo 30 kombinacij za različne igralce. Eni imajo sicer samo en kostum, nekateri pa po šest, sedem preoblek na dan, odvisno od dneva. Ko dobimo scenarije za naslednji blok, si naredim razdelavo, nato sodelavka, ki skrbi za »kontinuiteto« (serija se namreč ne snema v sosledju), naredi še za vsak lik po filmskih dnevih svoje papirje, potem pa jaz za cel blok naprej pripravim za vsakega stvari za posamezen filmski dan. Vedno pa kaj novega potrebujemo ali česa zmanjka. Ves čas je kaj.
S čim ste imeli do zdaj največ dela?
Z »masovnimi« scenami. Zdaj smo imeli veselico. Snemanja so bila ponoči, delali smo dva, tri dni. Na veselici so bili vsi igralci, kar jih je, obleči, jim urediti pričeske in naličiti pa smo jih morali v uri in pol, zato smo imeli takrat okrepitev. Bilo je tudi veliko statistov. Teh sicer ne oblačimo: pridejo s kovčki, mi pregledamo oblačila in naredimo ustrezno kombinacijo. Imamo pa za vsak primer še kaj s sabo, če pride kdo v kakšni nemogoči kombinaciji. Statisti namreč ne smejo biti moteči, ne smejo zasenčiti igralcev.
Kje dobite oblačila?
Vse je iz trgovin. Zdaj že vem, v katero zaviti za kakšen lik. Najtežje je dobiti oblačila za Terezo in Angelco, ker imata bolj »vintage« obleke. Nekaj pletov je prinesla Angelca sama, ki jih je še njena mama nakvačkala, nekaj jih je od moje babice, nekaj pa mi jih je prinesla scenografka Maša, ko je kupovala za scenografijo, pa je potem po vasi, ko sem ji povedala, kaj potrebujem, še zame zbirala stvari. Je pa vse kupljeno, ker vse potrebujemo za eno ali celo za dve leti. V glavnem se vse dobi pri nas v trgovinah, razen na primer za duhovnika smo črn plašč šivali.
Kaj naredite z oblekami, ko jih ne potrebujete več?
Damo jih v »fundus«. V njem so tudi oblačila iz Usodnega vina. Potem te stvari uporabim za statiste ali za kakšne manjše vloge, ki pridejo. Kostume za medicinske sestre in zdravnika, ki jih zdaj potrebujemo, imam, denimo, iz Usodnega vina. Kosov, ki so bili zelo prepoznavni za kakšen lik, pa ne dajem našim likom, ampak prej kakšnim statistom.
Kaj se zgodi, če se komu strga ali si umaže oblačilo?
Strgalo se za zdaj – trkam – še ni. Bolj se umažejo. Včasih se po beli srajci polije kakšna kava. Obiskal nas je tudi ptič – v zelo nepravem času. (smeh) A »ptiča« smo obrisali in se niti videlo ni, če je kava na beli srajci, pa hitro operemo in posušimo. Pogosto moramo namerno umazati oblačila, če so na primer kakšni pretepi. Za to imamo posebne »patinaže«, ki se sperejo. Razmišljati moramo tudi o tem, kako in kam bo padel igralec, da umažemo pravo mesto in s pravo barvo. Se je že zgodilo, da smo mislili, da bo padel na travo, in smo mesto malo »pozelenili«, potem pa je padel na beton. (smeh)
Je bilo treba pred novo sezono komu od igralcev širiti ali ožati obleke?
Ne ne, so kar pridni. Kakšnim puncam še rečem, da bi bilo dobro, če bi kaj pojedle, da bodo hlače bolj polne. (smeh). Zdaj imamo nosečo Ireno (Lara Komar), tako da sem morala kupovati malce drugačno vrsto oblek, da gre trebuh noter. Nova sezona se začne, ko je ona že osem mesecev noseča. Naročili smo zelo pristne nosečniške trebuhe. So silikonski, težki, imajo popek. Pomembno je, da so težki, ker potem drugače hodiš. So pa zelo vroči in zahtevajo veliko montaže. Podložiti ji moramo tudi prsi, da je sorazmerno. Malo več časa potrebujemo, da se preobleče, ker ima spodaj dva bodija, da zdržita nedrček, prsa in trebuh. Še posebno naporno je, če jo v enem dnevu čakajo tako prizori s trebuhom kot brez njega in z dojenčkom. Kar velik zalogaj so tudi oblačila za Valentinino (Ana Urbanc) hčerkico. Heleno igrata dvojčici. Kar precej staneta, ker sta dve, ki igrata eno, zato da če ena joka, »vskoči« druga. Tako morata biti vedno obe oblečeni, kar pomeni, da moram vedno kupovati po dva kostuma, poleg tega pa še zelo hitro rasteta. Pripelje ju mamica, ki je še na porodniškem dopustu, vedno pa pride z njo še kdo, da ji pomaga. Ona jih obleče, mi jima samo damo oblekice.
Tadej Pišek
»Tretja sezona Reke ljubezni prinaša spremembe. Kljub temu dobra energija in zabava na snemanju ostajata. V enem od prizorov tretje sezone Irena in Rok skupaj zaplešeta. Prizor plesa smo snemali v poznih nočnih urah in po celodnevnem snemanju sva bila z Laro že zelo utrujena. A ko sva začela plesati, sva nekako zbrala energijo in se začela neizmerno zabavati. Ko je režiser ustavil prizor, sva bila prepričana, da bo zadovoljen z najino energijo in plesom. Potem naju je poklical h kameri, nama zavrtel posnetek in rekel, da pleševa preveč divje (preveč 'odpičeno'). Ker naju je po tem seveda premagoval smeh, so bili ponovni poskusi plesa precej težki.«
Lara Komar
»Irena tretjo sezono začne s trebuhom, visoko noseča. To pomeni: z veliiikim trebuhom! Kostumografski oddelek me vsako jutro čaka s hudomušnim nasmehom: 'Gremo te namontirat!' Spretne roke mi nastavijo kar dva velika in težka silikonska trebuha, stisnejo me v tesen bodi, v najhujši poletni vročini! Nerodno se sprehodim do prizorišča snemanja in ekipa se mi nasmiha, a ko sedim na postelji v Rokovi sobi in pobožam svoj novi trebuh, vsakič odplavam in porodijo se občutki, ki sem jih doživljala, ko sem bila noseča, srečna in blažena. Veliko Lare je v Ireninem doživljanju tako globokih trenutkov. Brezskrbna nosečnost, aktivna in dinamična. Kot jaz je tudi Irena v nosečnosti obdržala igrivost in poskočno doživljanje vsakdana, kljub dvomom in težavam veselo nosi trebuh v supergah in z rdečo šminko na nasmejanih ustnicah.«
