Kalvarija Lucije Ćirović
Lucija Ćirović o zapletih, ki jih je doživela na poti iz ZDA, in ventrilokvistični konferenci. »Česa takšnega še nisem doživela,« je priznala edina ventrilokvistka v Sloveniji.
Pravkar ste se vrnili iz ZDA. Ko sva se dogovarjali za intervju, ste omenili težave z leti. Kaj vas je pri letalskih prevozih najbolj spravljalo ob pamet?
To, da letališča požrejo ogromno časa. Najprej traja, da prideš do njega, potem, da te pregledajo s prtljago vred, potem sledi čakanje – na letališčih je pogosto treba biti tri ure prej. Potem se začne vkrcavanje na letalo, kar spet traja. Ampak to so običajni postopki. Dodatno zoprno pa je, ko se kaj zakomplicira – ko na primer zamuja letalo. Če je to direktno letalo na končno destinacijo, pomeni poznejši prihod, če pa je to povezovalni let za naslednje letalo, se lahko začne veselica.
V mojem primeru sta zamujali dve letali. Najprej iz New Yorka v Atlanto, zato sem zamudila let v Benetke. Zadevo so rešili tako, da so me posadili na prvi možni naslednji let, v Pariz. Pozitivno je bilo to, da sem pristala v poslovnem razredu, čeprav sem imela navadno vozovnico, minus pa, da je tudi to letalo zamujalo in sem znova zamudila naslednji let proti Benetkam. Morala sem počakati naslednjega, kar je prineslo še dodatnih šest ur čakanja. V Benetke sem namesto ob 9.15 prispela malo pred polnočjo. A kalvarije še ni bilo konec: zamudila sem avtobusni prevoz do Ljubljane, naslednji pa je bil na sporedu šele ob 7.35 zjutraj. Zagato je rešila prijateljica, ki naju je s kolegom prišla iskat v Benetke. Sem že povedala, da se je to dogajalo 1. avgusta, ko vsi Italijani naenkrat krenejo na počitnice? Zato se je tudi vožnja po cesti podaljšala za eno uro. Doma, v postelji, sem bila ob 4.00. In tako se je pot domov, ki bi morala trajati 18, razvlekla na celih 36 ur!
Ali ste imeli tudi kaj težav z ameriško carino?
Ameriških carinikov sem se skoraj bala, saj so mi vsi razlagali, da so zoprni. Prav tako sem imela tremo zaradi lutke, ki sem jo nesla s seboj v Ameriko. Res, da je narejena iz pene in blaga, ampak kremplji oz. prsti so iz kovinskih vzmeti.
Ves čas sem se spraševala, ali bi to lahko bila težava. Na koncu pa se je izkazalo, da so strogi in strašno resni, a če jim nisi sumljiv, pa četudi imaš lutko piščanca s seboj, te ekspresno poslikajo, pregledajo, prežarčijo, zabeležijo. In si skozi. Počasi se navadiš, ker se podoben postopek ponovi v vseh muzejih, obleganih turističnih točkah in celo v nekaterih hotelih.
Zakaj ste se sploh odločili, da obiščete ventrilokvistično konferenco?
Kot edina ventrilokvistka v Sloveniji se občasno počutim malce osamljeno. Še posebej, ko pride do krize; ko mi nekaj ne gre, ko se naveličam vaj, ko izgubim voljo … Zato sem si želela spoznati še koga, ki bi se ukvarjal s to veščino. Tako me je moje raziskovanje pripeljalo do ventrilokvistične konference Vent Haven Convention v Cincinnatiju, ki je edina tako velika in množična na svetu, dogaja pa se vsakega julija, že 43 let. Takoj me je zagrabilo, da bi šla, vendar ni bilo tako preprosto.
V juliju že 12 let snemamo otroško serijo Ribič Pepe, tega pa ne morem in tudi ne želim zamujati. Zato sem se z odhodom na ventrilokvistično konferenco ukvarjala več kot dve leti, kombinirala datume, se dogovarjala za termine za snemanje. V letu 2019 sem našla čas in odšla v Cincinnati. Bilo je odlično.
Nad čim ste bili na konferenci najbolj presenečeni?
O tem, da je na konferenci Vent Haven tako prijetno družinsko vzdušje, da se vsi počutijo popolnoma domače in sprejeto, četudi so prvič tam, sem sicer že brala in spremljala novice. Ampak ko sem prispela, se je to kazalo povsod, od prvega trenutka. Česa takega še nisem doživela in to me je prijetno presenetilo. Tudi število sodelujočih na konferenci se mi je zdelo neverjetno.
Bilo nas je 533 iz 15 različnih držav, rekordnih 125 »rdeče pikastih« (red dotters) članov, kakor imenujejo nas, ki smo se konference udeležili prvič. Zelo prijetno presenečenje je bilo tudi, ko sem ugotovila, kako veliko nas je iz Evrope – Albanija, Italija, Nemčija, Poljska … Ravno za temi sem namreč prišla poizvedovat, da si zgradim podporno ventrilokvistično mrežo, ki ni tako daleč stran kot Amerika. Presenečena pa sem bila tudi nad virtuoznostjo, ki jo obvladajo ventrilokvisti. Večina jih javnosti sploh ni znana, so pa gotovo tako dobri kot svetovne zvezde.
Kako to, da ste za nastope izbrali ravno lutko petelina?
V ventrilokvističnem, na kratko: vent, nastopu je treba združevati kar nekaj različnih veščin: govorjenje brez premikanja ustnic, animacijo lutke, usklajenost z lutko, komunikacijo z lutko …, če naštejem najpomembnejše. Ker v predstavi Poklic coprnice Mice v Gledališču iz desnega žepka animiram lutko krokarja Alfreda, v seriji Ribič Pepe pa papagaja Kakaduduja, sem že izurjena za gibanje ptičev. Animiram ju lahko, ne da na to mislim. Lahko počnem nekaj čisto drugega, Alfred bo sedel na moji rami, in tudi če bo govoril, bo ves čas prisoten. To je za prepričljivost nastopa zelo pomembno. Zato sem se odločila, da bo tudi vent lutka ptič. In tako je padla ideja za petelinčka.
Ali lutka vedno potuje z vami?
Do potovanja v Ameriko lutke nisem jemala s seboj, razen če sem šla nastopat. Zdaj pa bo vedno en kovček namenjen lutki oz. lutkam, ker jih bo kmalu še več.
Kaj vas tako navdušuje pri ventrilokvizmu, da ste ga izbrali za svoje umetniško izražanje?
Kot prvo, ventrilokvizem združuje in nadgrajuje, kar počnem – animiram lutke in nastopam s stand up komedijo. Kot drugo, ker gre za iluzijo, da govori nekdo drug, in ne jaz, je v njem nekaj magičnega. Predvsem pa mi daje ogromno veselja in otroške navdušenosti. Prav tako so zaradi ventrilokvizma nastopi še bolj posebni, zanimivi in zabavni.
Nad vašimi predstavami se navdušujejo predvsem otroci. So zahtevno občinstvo?
Otroci obožujejo otroške predstave Gledališča iz desnega žepka, kjer s prijateljem in kolegom Boštjanom Štormanom ustvarjava in nastopava že več kot 15 let. So pa otroci specifično občinstvo. Znajo biti zahtevni, ker če jim je dolgčas, nihče ne bo v miru in tišini počakal, da bo konec. To navadno naredimo odrasli. Otroci so glasni, hitro nemirni in nepotrpežljivi. Veliko animacije potrebujejo, čarobnosti, raznovrstnosti. Vedno pa ti vrnejo energijo in zadovoljstvo, če jim je predstava všeč.
Poleg Cincinnatija ste sicer obiskali tudi nekatera druga mesta v ZDA, kajne?
Najprej sem odšla v Las Vegas. Najprej zato, ker sem si hotela ogledati šov enega izmed treh najboljših in najbolj znanih ventrilokvistov na svetu Terryja Fatorja. Imela sem ga čast spoznati tudi v živo, kar je bilo še posebej navdihujoče doživetje. Nato pa sem okoli tega dogodka zorganizirala še druge dejavnosti: obisk Velikega kanjona (ocena: navdušena!), obisk vseh atrakcij mesta, hotelov in igralnic (ocena: slikovito, ampak me igralnice in ves ta blišč ne ganejo kaj prida, tako da bi rekla, zanimivo za videti, ampak ne bi šla še enkrat tja). Potem je sledil Cincinnati, kjer sem bila pet dni ves čas v hotelu na konferenci in si mesta sploh nisem pogledala. Pot sem nadaljevala v glavno mesto Amerike, Washington DC – ta DC je treba dodati, ko se pogovarjaš z Američani, ker drugače ne vedo, ali greš v glavno mesto ali v zvezno državo z istim imenom (neverjetno, ampak mesto Washington ni v državi Washington, tako kot mesto New York ni v državi New York, pa še nekaj takih primerov je).
Tam pa se je dinamika potovanja spremenila, ker se mi je pridružil prijatelj Boštjan Štorman. Skupaj sva si ogledala Washington (ocena: dokaj dolgočasno mesto, ki pa ponuja prost vstop v vse muzeje, kar je super), sledila je Philadelphia (ocena: največje presenečenje potovanja! Pričakovala nisem nič kaj dosti, zato sva si za obisk mesta vzela samo dan in pol, izkazalo pa se je, da je to slikovito in nadvse prijetno mesto), potovanje pa sva zaokrožila z osmimi dnevi New Yorka. New York je ogromno mesto, pisano, rasno in stilsko tako raznovrstno, da se lahko samo čudiš. Krasni muzikali, najbolj so me navdušili King Kong s štirimetrsko lutko na odru, ki jo fenomenalno animira 10–12 ljudi, muzeji, razgledne točke, lokali. Vsak predel mesta je malce drugačen, povsod se najdejo zanimivi kotički, ljudje, okusi. Vendar sem se na koncu že malce utrudila, pa še vreme nama je nagajalo, tako da mi bo New York ostal v lepem spominu, vendar so me drugi dogodki in doživetja veliko bolj zaznamovali.
Ste sicer potovali sami?
Kot sem že omenila, se mi je nekje na polovici pridružil prijatelj Boštjan. Oba dela potovanja sta imela poseben čar. Ko sem bila sama, sem se prilagajala samo sebi, lahko sem se posvetila dejavnostim in raziskovanju, za kolikor časa sem hotela, brez zunanjih distrakcij. Ko pa sva potovala z Boštjanom, je bilo vse lažje (v New Yorku je že bil in mi tako olajšal prilagajanje na mesto). Sva pa prvič potovala tako daleč in bila skupaj toliko časa. Ugotovila sva, da sva super sopotovalca: imava enake interese, podoben bioritem, rada hodiva, če se skregava, se tudi pomiriva, pustiva si prostor, znava si biti v podporo. Bila sva si super družba!
Omenjeni ste bili tudi v reviji Forbes. Je to za vas uspeh?
Kar malce vlažne oči sem dobila, ko sem naletela na ta članek. Počutila sem se počaščeno. Pozneje sem ugotovila, da je tudi Darci Lynne, glavna zvezda članka, vsa ganjena in počaščena, da je omenjena med takimi zvezdami, kot sta Terry Fator in Jeff Dunham! Zame pa so vsi trije vzorniki. Članek mi je všeč, moja omemba se mi še vedno zdi presenetljiva. Na neki način gre za uspeh, čeprav je samo podatek in nič ne pove o moji kakovosti. Daje mi veljavo, pa tudi določeno odgovornost. Nadaljevanje trdega dela, napredovanje. Predvsem pa se bom vsakič, ko bom imela krizo – ker te vedno pridejo –, ko mi delo in vaje ne bodo šli od rok, spomnila tega članka, ki mi bo dal nov zagon.
Boste katera izmed spoznanj s konference uporabili tudi na prihajajočem festivalu Panč?
Bom, ker je lahko nastop s temi spoznanji samo še boljši in kvalitetnejši. Z malce več samozavesti pa bom predstavila tudi popolnoma novo lutko.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Trening, trening, trening. Govora, gibanja lutk, interakcije ter pisanja tekstov. Nov stand up material, novi štosi s Cocom, izdelati in zvaditi več novih lutk. Potem pa počasi narediti predstavo, ki bo večinsko sestavljena iz ventrilokvističnih točk.
Vas bomo kmalu lahko spet gledali v katerem od TV-šovov?
Trenutno nič ne kaže na to. Se pa te zadeve tako ali tako zgodijo čisto nepričakovano, kot strela iz jasnega, in se z njimi tako ukvarjam šele takrat. Me pa do takrat le pridite kdaj pogledat v živo. Zagotavljam, da bo zabavno!
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 34, 22. 8. 2019
