Iz prve roke o najzabavnejši knjigi tega poletja
Diagnoza blondinka je vsekakor ena od bolj zabavnih knjig, njena avtorica Karolina Vrtačnik pa je že dobila vzdevek »slovenska Bridget Jones«. Ne le da prešteva kilogramčke, da ji vsakdanjik popestrijo različne nezgode, da rada pogleda privlačnega moškega … predvsem je vsaj tako zabavna. Karolina je v delovnem času uspešna poslovna ženska, v prostem pa mama štirih otrok in ne nazadnje zapisovalka različnih zgodb.
Se imate blondinke res bolj fajn?
Uf, to je pa težko vprašanje. In že kar za začetek! Bodite, prosim, malo bolj prizanesljivi; saj veste, da sem blond in posledično bolj počasi dojemam.
Zdaj sem se spomnila neke situacije. Lani je prijateljico, ki nadvse rada pleše, mož okaral, da naj se obnaša letom primerno. Menda se je preveč razživela. Pa mu je odvrnila, da res ne ve, kako naj se obnaša letom primerno, ko pa še nikoli ni bila stara toliko, kot je zdaj. A je treba sploh poudariti, da ga je v paketu še načevljala?
No, tako tudi jaz nimam pojma, ali se imam res bolj fajn, saj sem, odkar pomnim, blond. Vmes je sicer bilo nekaj ponesrečenih frizerskih ekscesov na barvni lestvici, ampak so se vsi končali precej tragično. Takrat se ob pogledu v ogledalo nisem imela niti najmanj fajn, tako da, kar se mene tiče, se imam blond res bolj fajn. Že v študentskem domu so mi moji cimri na vrata dali nalepko »Blond, aber gut«. Saj so dodali še eno večjo, na kateri je pisalo »Silikon frei Zone«. Še danes ugibam, kaj so mi hoteli s tem povedati.
Če je nekdo znan, slaven, po navadi pravim, da je to že diagnoza, vi pa v naslovu knjige pravite Diagnoza: blondinka. Kakšna diagnoza je to? Verjetno ne smrtonosna …
Tega o slavnih pa nisem vedela. Čeprav, če dobro pomislim, imate kar prav. Seveda imajo skoraj vsi slavni, ki jih poznam, kakšno diagnozo s seznama tistih, ki jih navadno diagnosticirajo v Polju ...
Da bom nekoč slavna, sem upala že od mladih nog. Nekaj časa sem imela celo osebni moto »Ko bom velika, slavna, suha in bogata«. Nekdanji mož je enkrat pripomnil, da bom še bogata prej kot suha. Mogoče je pa tudi zato bivši?
Ah, smrtonosna ta moja diagnoza gotovo ni, je pa zato kronična in neozdravljiva. Vsaj v mojem primeru. Za mojo okolico je to zagotovo tudi zabavna diagnoza. Pa včasih malo naporna. Ampak tisti, ki bi si mi upal to povedati v obraz, bi moral biti res korajžen!
Podnevi ste direktorica, zvečer pa očitno pišete, kako to?
Zdaj ste me pa našli! Ne vem, ali sem že zadosti slavna, (smeh) da lahko povem po pravici. Ampak glede na to, da sem že v knjigi povedala vse, kar vem o sebi, pač po načelu, da če se opravljam sama, ne morem o sebi izvedeti nič novega od drugih, naj bo:sem ločena in imam štiri šolajoče otroke.
Torej toliko delate, ker morate preživeti vse otroke?
Nekoč, pred davnimi časi, ko sem še verjela v pravljice, sem si želela živeti izključno od pisanja in imeti pet otrok.Ker so nebesa, pa tudi njihov šef, relativno daleč in visoko, so me tam gori (u)slišali malo po svoje. Vsaka ločenka mi bo rade volje pritrdila, da se čisto nič ne zlažem, če rečem, da sem imela poleg otrok, ki sem jih rodila, še enega, ki sem ga omožila.
In ker moja otročad nikakor noče živeti samo od moje ljubezni, mora malo tudi od moje diagnoze. Pišem za dušo, pisanje je zame kot kruh, brez njega ne morem. Ker pa ne morem niti brez denarja, poskušam svoj hobi vnovčiti. Pravzaprav sem v to prisiljena, saj je na mojem proračunu pet ljudi (od tega štiri blondinke), dva hišna ljubljenčka in ena banka. Sploh ne nujno v tem vrstnem redu, kajti hiša, v kateri živimo, je skoraj toliko od banke kot moja. In zdaj strašno upam, da se bo Diagnoza blondinka čim bolje prodajala. Sicer bi bil naslov naslednje knjige po sili razmer Blondinka v bankrotu.