Ivo Mojzer: Zaljubil sem se v tujko in drago me je stalo
70-letnik Ivo Mojzer je pred kratkim izdal avtobiografijo.
Ivo Mojzer je stopal po zlatih poteh slovenske popevke. Harmoniko je zamenjal za tolkala in postal eden največjih bobnarjev nekdanje Jugoslavije. A usoda ga je vodila do mikrofona. Uspešnice Polnočni kavboj, Cifra-mož, Deček z ulice in največja Ti si rekla sonce so se v zakladnico glasbe zapisale za vedno.
Biografijo ste naslovili Srečen je, kdor zares živi, enako ime nosi vaša pesem. Ste srečni, da ste zares živeli?
Zelo srečen, predvsem zato ker sta starša hitro ugotovila, da sem rojen za glasbo. Ta poklic, ki mi je bil sicer najprej konjiček, opravljam že vse življenje. Lahko bi počel marsikaj drugega, ampak glasba me osrečuje, v težkih in lepih časih. Večkrat sem padel, a me je glasba takoj spravila na noge. Z ženskami je tako: srečen si, ko ljubiš in si ljubljen, če samo ljubiš in nisi ljubljen, pa si nesrečen. Glasba te nikoli ne razočara.
Pravite, da ste se rodili z glasbo v sebi.
Očeta je bilo vedno strah, da bom lačen, da se z glasbo ne bo dalo preživeti. Mama pa je bila moja hrbtenica, takoj je opazila mojo željo, da bi stal na odru. Iskreno povedano: že kot mladenič sem ob bobnanju padel v »trans«, užival sem, kot bi se ljubil z lepo žensko.
Prva, ki ste jo raztegovali in pritiskali, je bila Silva iz Mengša?
Pri šestih letih sem dobil harmoniko Silvo in moje življenje se je obrnilo na glavo. Gledal sem jo z odprtimi usti, bil sem nepopisno srečen, ne bi je zamenjal za nič na svetu. Po enem mesecu sem že igral sedem, osem melodij in se vpisal v nižjo glasbeno šolo. Pozneje se je sicer pojavila želja, da bi bil pilot, vendar nisem bil sposoben hoditi po ravni črti. Ostala je samo glasba. V srednji glasbeni šoli je nastala težava, saj v učnem načrtu ni bilo harmonike, ker nismo imeli poznanstev, pa mi je tako ostal le fagot. Na začetku je bilo grozno, po urah in urah vadbe pa sem že preigraval Beatlese in Rolling Stonese. Nato pa je prišel dan, ko so na šoli potrebovali bobnarja, poskusil sem, profesor je bil navdušen in usoda je bila odločena.
V svojem glasbenem odraščanju večkrat omenjate legendarno zasedbo The Beatles. Lahko celo rečemo, da so vas glasbeno usmerili na tolkala.
Narodno glasbo zelo spoštujem, harmoniko sem rad igral, vendar je legendarna zasedba odločila moje življenje. Prve udarce sem vadil na loncih in pokrovkah. Usoda je hotela svoje, spoznal sem zasedbo Continental s Čarlijem, Harryjem in Borisom Pikom. Čarli me je na nastopu v Mariboru povabil na oder, prvič sem zaigral v skupini, star sem bil 16 let, vse se je »poklopilo«. Takoj zatem so me medse povabili člani legendarne zasedbe Biseri, oče mi je kupil prve bobne in začeli smo preigravati Beatlese. Ko smo nastopali v Opatiji, so mi predlagali, naj zapojem Green Grass of Home od Toma Jonesa, in tako sem začel peti.
Michaela Jacksona sem pobožal po glavi – še nikoli nisem pobožal tako žametne glave. (smeh)
Že kot najstnik ste lomili ženska srca, zlomili ste posteljo, skrivnostni dami skoraj plačali za usluge. Ob vaših dogodivščinah se človek iskreno nasmeji. So bile ženske vaša šibka točka?
Jaz sem bil njihova šibka točka! (smeh) Nikoli nisem bil lovec, vse je prišlo samo od sebe. Imel sem možnosti, ženske so me imele preprosto rade, še danes me imajo. Mogoče jim manjka le malce kilometrine. (smeh)
Bili ste bobnar Kameleonov, izjemno priljubljene zasedbe tistega časa. Pravite, da so bili zelo samozavestni, kar ste vedno pogrešali pri slovenskih izvajalcih. Še danes?
Še danes. To sem občutil že zelo mlad. Niso bili domišljavi, prevzetni, imeli so le dobro mero samozavesti. To pri Slovencih pogrešam – ne moremo se otresti tega »manjvrednostnega kompleksa«. Preprosto moraš verjeti vase; če imaš dar in pridno vadiš, ti bo uspelo. Kameleoni so bili ena redkih slovenskih skupin, ki se ni ozirala na nikogar, in zato je bila tako uspešna. Odlična slovenska skupina lahko nastopa kjerkoli, tudi v tujini, kjerkoli. Le boljši moraš biti od njih. Če ti v tujini ne uspe, potem je preprosto nekaj narobe.
Ko ste nastopali v Nemčiji, v t. i. ameriškem klubu, ste »naleteli« na koncert skupine The Jackson 5, njihovemu bobnarju ste celo posodili bobne. 13-letni deček je, kot pravite, premogel veliko daru ...
Bil sem v garderobi, tam je bil tudi njegov oče. Michaela Jacksona sem pobožal po glavi – še nikoli nisem pobožal tako žametne glave. (smeh) Bobnarju sem posodil bobne, pokazal mi je nekaj trikov, nato pa je sledil njihov nastop. Spremljal sem jih le streljaj stran. Tako sem gledal tudi Jamesa Browna, Wilsona Picketta, Jimmyja Smitha, Wesa Montgomeryja ... veliko jih je bilo.
Pri rosnih 25 letih vas je Mojmir Sepe povabil, da bi za Radio Slovenija posneli skladbo Polnočni kavboj. Aranžer je bil Milan Ferlič, besedilo je napisal Ivo Štrakl. Kako se spominjate prvega profesionalnega snemanja?
Na nekem banketu opazim Milana, Iva, Mojmirja in Jureta Robežnika. Povabijo me medse, kar je bilo zame tako, kot da bi spoznal Johna Lennona – neizmerno sem jih spoštoval. Sepe mi reče: »Ivo, bi posneli skladbo za Radio Ljubljana? Mi naredimo aranžma in besedilo.« Seveda sem privolil. Pridno vadim, po treh tednih pridem v Ljubljano pripravljen, kolikor sem lahko bil. Vstopim v studio, veliko okno, rdeča luč. Nekako se sam s sabo pogovoriš v smislu: nekaj sem pa že dal čez, samo odpoj in bo, kar bo. Odpojem dvakrat, trikrat in Mario Rijavec reče: »Končano je!« Gremo na kavico, v roku ene ure dobim trak s pesmijo in ga odnesem v Maribor. Naslednje jutro se je pesem že vrtela na Radiu Maribor.
Najtežja in hkrati najlepša stvar v vašem življenju je bil po vaših besedah nastop na Slovenski popevki leta 1974 s pesmijo Cifra-mož.
Pesem je postala najboljša popevka tistega festivala in popevka poletja, jaz pa zlati glas Slovenije. Potem so začela prihajati pisma oboževalk, po 30 na dan. Tisto leto sem posnel še tri skladbe, tudi Dečka z ulice, temu pa sta sledila Opatijski festival in Dan ljubezni.
Dvakrat sem se zaljubil v tujko, obakrat me je drago stalo. Sicer sem s hčerkama Aleksandro in Adriano v odličnih odnosih.
4. januarja 1975 vam je Tadej »Dejvi« Hrušovar iz vokalne zasedbe Pepel in kri za rojstni dan prepeval neko melodijo, osnutek pesmi Dan ljubezni.
Dejvi je v Mariboru služil vojaški rok. Jaz sem igral harmoniko in on je pel – tako sva v duetu prvič zaigrala Dan ljubezni. Pesem mi je bila všeč takoj, ko je dodal besedilo, pa sem vedel, da imamo uspešnico. Postal sem del zasedbe Pepel in kri, s katero smo zastopali Slovenijo na Opatijskem festivalu. Vsi so napovedovali, da bo zmagala Neda Ukraden. Pa mo zmagali mi z Dnevom ljubezni.
S to pesmijo ste nastopili tudi v Stockholmu na Evroviziji in zasedli 13. mesto. Ko sva pri tem: kaj mislite o letošnji slovenski predstavnici za pesem Evrovizije?
To ni nič. Pesem mora imeti melodijo, aranžersko in melodično mora biti bogata. Deset minut po koncu letošnje Eme nisem bil sposoben zapeti niti ene melodije. Tako je že več let. Ne gre za kakovost, gre za aranžma. To niso pesmi, ki ostanejo. Gospodje, ki to delajo, se naj gredo spovedat v cerkev.
Naslov filma Iz Rusije z ljubeznijo velja za vas dobesedno, kajne?
Bila je kratka in jedrnata ljubezen. Poročil sem se in dobil hčerko. Dvakrat sem se zaljubil v tujko, obakrat me je drago stalo. Sicer sem s hčerkama Aleksandro in Adriano v odličnih odnosih.
Kar dvakrat ste ubežali smrti na letalu: najprej na poti iz Kenije, ko vas je rešil pozabljeni boben, naslednjič vas je rešil Oto Lesjak. Ste dogodka pripisali usodi ali le srečnemu naključju?
Usodi. Že mora biti tako. Greš na kavico ob avtocesti, medtem se nekaj zgodi, življenje teče naprej. Nekaj ti reče, pojdi ali ostani.
V 80. letih ste se podali v Nemčijo; človek je dobil občutek, da vam kariera polzi iz rok, postali ste celo »one man band« na klaviaturah. Vas je tja vlekel denar, ki ga v domovini ni bilo?
V Sloveniji se je začela snemati glasba, ki mi ni bila po godu, z nekaj izjemami seveda. Na Bavarskem je bila zasedba, potrebovali so bobnarja, šel naj bi za tri mesece, ostal pa sem pet let. Takrat sem bil že v pokoju. Poleg tega se je ponudila še ena priložnost. Samostojno sem nastopal v hotelu s petimi zvezdicami, počutil sem se kot gospod, preigraval sem »evergreene«. Imel sem veliko časa, pričel sem tudi skladati, »na zalogi« imam okoli 50 pesmi.
Na koncu biografije ste zapisali, da ne boste odšli v miru, če ne napišete svetovne uspešnice. Ivo Mojzer potemtakem še ni rekel zadnje?
Nikakor. Na zalogi imam ogromno pesmi, le čakam na pravega izvajalca.
Kaj počnete te dni, s čim se preživljate?
Predvsem s predstavitvijo biografije, ki je izšla pri založbi Obzorja. Naredili smo tudi videospot, izdali istoimensko zgoščenko. Rad rišem, s svinčnikom. Uživam v delovnem pokoju. (smeh)
