Iskanje Vinetouja
Kanadski dokumentarec, ki raziskuje nemško obsedenost z Indijanci.
V zanimivem kanadskem dokumentarcu Iskanje Vinetouja pisatelj in humorist Drew Hayden Taylor, ki ima severnoameriške staroselske korenine, razišče neverjetno strast tisoče Nemcev, ki, navdahnjeni z Vinetoujem, iščejo resnične Indijance.
Pisatelj Karl May je s svojimi vestern romani o Indijancu Vinetouju iz plemena Apačev in njegovem krvnem bratu, inženirju Old Shatterhandu, v Nemčiji sprožil pravo evforijo, še posebno ko so v 60. letih prejšnjega stoletja zaživeli na filmskem platnu oziroma televizijskem ekranu. Filme o Vinetouju, v katerih sta glavni vlogi odigrala Pierre Brice in Lex Barker, so snemali v tedanji Jugoslaviji (Paklenica, Plitvička jezera, Velebit …), zato ni čudno, da so bili strašno priljubljeni tudi pri nas in so ob njih odraščale cele generacije.
Knjige in filmi o Vinetouju še danes navdušujejo Nemce, ki se na potovanjih, posebnih taborih, uprizoritvah in srečanjih preoblačijo v Indijance, posnemajo domnevno staroselske plese in običaje, izdelujejo tomahavke in perjanice … To je za nekatere industrija zabave, za druge pa celo način življenja.
Kanadski pisatelj in humorist Drew Hayden Taylor, ki ima tudi sam indijanske korenine, je leta in leta opazoval nemške turiste, ki so v Kanadi iskali »pristno indijansko izkušnjo«, ob tem pa zamaknjeno pripovedovali o svojem heroju, apaškem bojevniku Vinetouju. Ta fenomen je Taylorja tako zanimal, da se je odločil o njem posneti dokumentarec, zato je odšel v Nemčijo, da bi odkril korenine te več kot stoletne obsedenosti z izmišljenim Indijancem, ki se je seveda rodil v knjigah slavnega nemškega pisatelja Karla Maya, ki pravega Divjega Zahoda v resnici ni nikoli videl. »Nisem pričakoval, da bom videl na tisoče Nemcev, ki se oblačijo v tradicionalne indijanske obleke.
Niti tega, da bom ugotovil, da je bil celo sam Hitler obseden z ljudmi iz ameriškega domorodnega plemena Lakota, ki jim je podelil status častnih Arijcev,« je bil presenečen Taylor, ki je svoj dokumentarec opisal kot »um izzivajoče potovanje skoti zgodovino, umetnost, politiko in kontroverznosti ter zanimivo raziskovanje odnosa med cenjenjem in prisvajanjem kulture. O kulturnem prisvajanju govorimo, ko brez dovoljenja vzamemo neko stvar iz druge kulture in njeno zgodovino, umetnost in rituale zminimaliziramo zgolj na modo ali igračo.« Nemci so namreč še vedno obremenjeni z (napačnimi) stereotipi o Indijancih. »Če želijo opogumiti svoje otroke, jim rečejo: saj veš, da Indijanci ne poznajo bolečine,« pojasnjuje režiser. »Čutim se dolžnega, da jih razočaram z resnico: Indijanci ne živimo v tipijih, ne lovimo bizonov, ne jezdimo konjev. Indijanci smo v resnici številna različna ljudstva, vsako s svojim načinom življenja in običaji.« A na srečo je mlajša generacija dojemljivejša (čeprav pozna vse te stereotipe) in se zanima tudi za probleme, ki pestijo domorodna plemena – vprašanje njihove zemlje, kulturno erozijo, socialne in politične težave …
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 31, 1. 8. 2019
