Invazija zombijev na Hrvaškem
Hrvaška zombi komedija, v kateri imajo ključno vlogo tako Srbi na Hrvaškem kot Slovenci.
Hrvaško je napadel virus, ki ljudi spreminja v krvoločne zombije, zato je skupnost narodov državo ogradila z bodečo žico in razmišlja o detoniranju bombe, ki z območja izniči le ljudi, vso preostalo naravo in živali pa pusti nedotaknjene. To je okvirna zgodba prve hrvaške zombi komedije Poslednji Srb na Hrvaškem.
V tem kaotičnem času se skupinica (še neugriznjenih, torej neokuženih) ljudi bori za preživetje. Zagrebški plejboj Miča (Kresimir Mikić), Franka (Hristina Popović), zvezdnica filmov o superjunakinji Hrvojki Horvat, skrivnostna Slovenka Vesna (Tihana Lazović) in skinhead Maks (Dado Ćosić) se skušajo prebiti do meje, saj virus menda pustoši samo po Hrvaški. Zabavna satira, ki vključuje pravzaprav vse narode nekdanje Jugoslavije, je delo scenarista in režiserja Predraga Ličine, ki nam je povedal več o projektu.
Zakaj zombi komedija?
Ker se mi zdi, da v kinematografijah manjših držav kronično primanjkuje zvrstnih filmov. Poleg tega je v kinodvoranah močno opazno pomanjkanje občinstva domačih filmov, zato sem vključil še komedijo.
Kakšne so posebnosti te zvrsti, s čim ste imeli največ težav?
Značilnost te zvrsti je, da mora biti film smešen, ko bi pravzaprav moral biti strašen, in obratno – ko bi moral biti grozljiv, mora biti smešen. Največ težav so nam pravzaprav povzročale kontaktne leče, ki so jih morali nositi igralci zombijev oziroma statisti, ker se vsako oko ne odziva dobro na lečo.
Ste ljubitelj zombi filmov? Kateri so vaši najljubši in kateri so vplivali na Poslednjega Srba na Hrvaškem?
Sem ljubitelj zvrstnih filmov nasploh. Najraje imam znanstveno fantastiko, takoj za njo pa grozljivke. Rad gledam zombi filme, mislim, da ni šel še nobeden mimo mene. Težko bi omenil le enega, ki je najbolj vplival name. Lahko bi rekel, da so kot podzvrst prav vsi vplivali na moj film, kot na sam fenomen zombijev. Če me že silite, da izberem, bi morda omenil norveški Krvavi sneg, v katerem skupino izletnikov napadejo zombi nacisti iz druge svetovne vojne. Tudi v mojem filmu sobivajo Hrvati, srbske manjšine na Hrvaškem in zombiji. Seveda s pomembno vlogo Slovencev in malce manjšo Bosancev.
Strokovnjaki različno predstavljajo simbol zombija v filmih. Kaj zombi predstavlja vam?
V stroki obstajajo številne teorije o zombijih, čeprav sam na to gledam preprosteje oziroma se ne spuščam v takšna globoka pojasnila. Mnogi trdijo, da je Romerov film Zora živih mrtvecev kritika potrošniške družbe, saj se glavni junaki pred napadom zombijev zatečejo v nakupovalno središče. Jaz pa si to razlagam povsem drugače: film so snemali v nakupovalnem središču, ker produkcija ni imela denarja za več različnih prizorišč, zato je scenarij napisan tako, da se zgodba dogaja samo na enem mestu. Seveda tudi moj film prinaša neka sporočila, a se ta bolj nanašajo na ljudi kot na zombije.
Na Hrvaškem (in v Sloveniji) se filmarji zvrstnih filmov redko lotevajo. Zakaj?
Majhne kinematografije se zvrstnih filmov izogibajo zaradi zelo preprostega razloga: ker so majhne. Po logiki in avtomatizmu se takšne kinematografije izogibajo tudi grozljivkam, kaj šele horor komedijam. Zvrstni filmi in njihove podzvrsti so vezani na velike kinematografije, v prvi vrsti na ameriške. Pri grozljivkah, denimo, sta po količini in kakovosti v ospredju Južna Koreja in Japonska, pri kriminalkah pa tradicionalno Francija. Če želite še bolj konkreten odgovor: proračuni, okoli katerih se vrtimo v naši majhni kinematografiji, ne zadostujejo niti za čopič in barvo, kaj šele za kakšno bolj resno masko in posebne učinke. Pogosto slišimo za španske grozljivke, francoske kriminalke, britanske trilerje ali rusko znanstveno fantastiko, zelo redko pa za estonsko grozljivko, bosanski znanstvenofantastični film, portugalsko romantično komedijo ali gruzijski muzikal.
Kolikšen je bil proračun vašega filma in kako ste zbrali vsa sredstva?
Okvirno vam lahko povem, da je proračun filma primerljiv s ceno produkcije enega resnega oglasa na področju Rusije ali Velike Britanije. »Vsa sredstva« – to zveni precej smešno, saj smo sredstva prejeli samo z dveh naslovov, od HAVC-a (Hrvaški avdio-vizualni center) in FCS-ja (Filmski center Srbija), torej od dveh držav.
Koliko časa je film nastajal (od osnovne ideje do snemanja in postprodukcije)?
Preteklo je kar precej let. Samo zamisel sem dobil pred sedmimi leti, nato sem napisal scenarij, a so od takrat, ko je bil film sprejet na natečaju HAVC-a, do uresničitve pretekla še tri leta. Pri majhnih in siromašnih kinematografijah gre to precej počasi.
Kdo je delal masko in kdo posebne učinke ter s kakšnimi težavami ste se ob tem spoprijemali?
Maske so delo Miroslava Lakobrije, znanega beograjskega strokovnjaka za zombije, vampirje in volkodlake, posebne učinke pa so pričarali fantje iz zagrebško-rovinjskega studia Brojka. Kakšnih večjih težav nismo imeli, razen s preveč na leče občutljivimi statisti/zombiji, kot sem že prej povedal. Seveda je postopek računalniške animacije precej dolgotrajen, saj na podobnih projektih v bogatejših kinematografijah dela 50 ljudi hkrati, pri nas pa jih je bilo samo pet. Postprodukcija je nastajala v Sloveniji: barvni popravki so delo podjetja Teleking oziroma fantov Emila Svetlika, Zorana Mihailovića in Frana Sokolića, obdelavo zvoka pa je delal studio 100 z enim najboljših mojstrov zvoka na tem prostoru, Julijem Zornikom.
Glavna ženska junakinja je junakinja Hrvojka Horvat. Očitno jo je navdahnila Wonder Woman ... Zakaj Hrvaška potrebuje superjunakinjo?
Vsak narod potrebuje superjunakinjo ali junaka; ne vsak narod – vsak človek! Ne poznam nikogar, ki ne bi kdaj sanjaril o tem, da je superjunak, ki se bori proti zlu. Zakaj ženska? Ker je zdaj čas za ženske – pravkar je v kine prišla tudi Stotnica Marvel.
Provokativen je že naslov filma, v zgodbo so vpleteni Hrvati, Slovenci, hrvaški Srbi, Bosanci, Albanci, geji, skinheadi, mednarodne organizacije, zasebne globalne korporacije, (ameriška) vojska … Številne provokacije. Zagotovo ste vedeli, da bo film dvignil veliko prahu, čeprav so provokacije v službi satire ...
Vsi narodi iz filma so jo približno enako »slabo« odnesli, so pa zelo pomemben vezni del filma. Edini, ki so jo dobro odnesli, so pravzaprav Albanci. Tako bo čez kakšnih 300 let najbrž tudi v resnici. Hrvati in Srbi verjetno na teh prostorih takrat ne bodo več živeli in bodo počasi izginili. Nekateri narodi preprosto izginejo, drugi pa zasedejo njihovo območje; tako je bilo vso zgodovino našega planeta in tako bo še naprej. Film je res satira, ampak v vsaki šali je zrno resnice.
Kaj mislite, kako bo film sprejet v Sloveniji? Kako je bil sprejet doma in kako v Srbiji?
Film je bil odlično sprejet tako na Hrvaškem kot v Srbiji, gledalci so se enako smejali tako v Zagrebu, Reki kot Beogradu. Mislim, da bo podobno v Sloveniji, saj so razlike med nami res zanemarljive.
Mislite, da ljudje znamo sprejemati šale na svoj račun?
Po odzivu hrvaškega in srbskega občinstva bi rekel, da se znamo smejati na svoj račun. To je zagotovo bolje, kot da se smejemo na račun drugih. Torej obstaja upanje! Želim si, da bo tako tudi pri vas v Sloveniji, še posebno, ker imate Slovenci v filmu zelo zanimivo vlogo.
V filmu lahko z malo razmisleka vidimo številne navezave na trenutne razmere doma in v svetu. Kakšno sporočilo, upate, bo film predal gledalcem (na kaj opozoril)?
V prvi vrsti opozarjam na to, da smo vsi mi, globalno gledano, zelo majhni in nepomembni narodi, zato smo obsojeni drug na druge. Zato se mi zdi nesmiselno, da se ves čas prepiramo – že jutri lahko iz vesolja priletijo zlobni Nezemljani ali pa kdo na nas spusti kakšen nevaren virus.
Kakšen pa bo vaš novi projekt? Se boste k zombijem še vrnili?
Razmišljam o predfilmu (»prequel«) Poslednjega Srba na Hrvaškem, o prvem delu Hrvojke Horvat, ki iz sedmega stoletja potuje skozi čas v sedanjost. Zvrst ZF-muzikala.
