Adi Smolar: Življenje je kratka stvar …

»Album in pesmi morajo biti všeč predvsem meni, saj želim hoditi pokončno skozi svoj življenjski prostor,« o svežem albumu, že 15. po vrsti, ki na prodajne police prihaja septembra, pravi kantavtor Adi Smolar.

Ponosno pove, da mu je največjo pohvalo novih pesmih dal sin: »Oče, delaš nekaj, na kar bom čez 20 let zelo ponosen.«

Če začneva v svežih vodah: septembra boste na slovenske glasbene odre poslali že 15. studijski album. Kako bi plošček kar najbolje opisali?
V vseh teh letih sem prejel toliko pozornosti in prijetnega odobravanja, ljudje me že tako dobro poznajo, da ni niti malo vprašljivo, ali se bodo te pesmi prijele. Večina se jih bo udomačila, postale bodo uporabne v vsakdanjem življenju ljudi, saj gre za življenjske zgodbe. V svojih pesmih govorim o življenju, nato pa na primerih – hudomušno ali s kančkom grenkobe – to postrežem poslušalstvu. Vedno znova se potrudim, da jih ne bi razočaral. Ko snemam ploščo, imam zelo dober čut za to, kaj ljudem dati. Ostajam zvest samemu sebi, ne iščem trendov, ne begam med idejami, ki bi se komercialno bolj izplačale.

Deset novih pesmi, deset novih zgodb. Kaj jih povezuje?
Rdeča nit sta minljivost in igrivost. Pri svojih letih lahko tematiko verodostojno predstavljam. Kar zadeva glasbeno izvedbo, sem se odločil za drugačen pristop. Prejšnja plošča je bila precej kitarska, zdaj pa so v ospredju pihala, harmonikar, pri eni pesmi celo otroški pevski zbor.

Na albumu se predstavita tudi vaša sinova.
Starejši Jure je pri dveh pesmih zapel spremljevalne vokale, mlajši Jani, ki je končal nižjo glasbeno šolo za tolkala, pa je pri eni igral na tamburin. Kot zanimivost lahko omenim, da bo album oblikovala moja nekdanja žena. Vse skupaj deluje precej družinsko.

Snemali ste v studijskem brlogu nekdanjega »buldožerja«.
V studiu Činč, tam snemam vsa leta, od svojih prvih posnetkov dalje. Borut Činč, nekdanji klaviaturist in komponist zasedbe Buldožer, je snemalec in skupaj z mano producent, pri pesmi Prav zdaj pa je odigral še klaviature.

Sicer pa vas dopolnjujejo Leteči potepuhi.
Dejan Došlo je na kitari, Sergej Jereb na basu, Matjaž Ogrin na bobnih, potem so tukaj še pihala, Domen Gracej na trobenti, Tomaž Zevnik na klarinetu, Žan Tkalec na pozavni, Uroš Polanec pa je raztegoval harmoniko.

Minljivosti ste se dotikali že v mladosti; verjetno vas danes, ko prihajate v šesto desetletje življenja, ljudje jemljejo bolj resno.
Bolj prepričljivo se tematike lotiš takrat, ko si že v letih. Malce bolje dojemaš vse skupaj. Nekdo bi lahko oporekal mlademu Adiju, češ saj ne veš, kaj govoriš. Zdaj, ko sem v 60. letu, se tega bolj zavedam in posledično živim bolj polno življenje. V eni pesmi pojem: »Pusti banalnosti, v glavi imej, kaj še lahko naredim, da bo življenje moje drugim dragocen spomin.«

»Glasbeni poklic ni zabava, ampak pošteno, odgovorno delo.«

Vaš namen ni zgolj zadovoljevati ljudi z nečim, kar že tako ali tako vedo, ampak jim dati kanček več.
Velik del življenja je opisan v mojih pesmih, čeprav moram povedati, da ni vse res, kar pojem. Marsikaj je zraslo na podlagi opazovanj, ne na lastnih izkušnjah. Nekatere teme me dolgočasijo, druge me bolj zanimajo. Ne zgolj mene in mojo generacijo. Verjamem, da bodo tudi mladi prisluhnili in prepoznali modrosti, ki jih je v besedilih precej.

Pravite, da se med pisanjem pridno izobražujete – posledično izobražujete tudi poslušalce. Kaj ste se naučili ob pisanju novega albuma ali drugače, kaj želite naučili sodobnega poslušalca?
Združujem vse, zabavo in modrosti. Ljudem želim dati nekaj pozitivnega, kar bi jim pomagalo v življenju, jih opogumljalo, obranilo pred neumnimi in nepomembnimi dejanji, razmišljanji. Življenje je namreč kratka stvar. »Glej ta naš svet, tako je lep kot lepe sanje, življenje imej za prekrasno potovanje.« Ljudje se vse prevečkrat ujamejo v neka pričakovanja, ravnanja, hrepenenja, ki pa jih ne osrečujejo, čeprav jih na koncu uresničijo. Prepoznati je treba resnične vrednote življenja. Tega je na sveži plošči precej.

Ste se s svežimi besedami dotaknili tudi aktualne tematike?
V pesmi Preventiva se dotikam fotografij posledic kajenja na cigaretnih škatlicah. »To je vse lepo in prav, le malce več doslednosti bi pričakoval.« Nato naštevam primere, kje vse bi še lahko bile te slikice. Če se gremo »preventive« v dobrobit zdravja, dobrih odnosov in obvarovanja ljudi, bi se morali lotiti tudi plakatiranja. »V predvolilnem času stranke plakatirajo obraze svojih članov, ki kandidirajo. Naj bodo gor tudi slikice obupanih ljudi in vsa škoda, ki jo človek na položaju lahko naredi.«

»Vse je v redu, vse je lepo in prav. Tud' če bi vnaprej vse vedu, enako bi ravnal,« pojete. Karkoli se že zgodi v življenju, se zgodi z namenom. Je s takim razmišljanjem lahko shajati?
Kakorkoli je moje življenje potekalo, vse je pripeljalo do tega, da imam dva čudovita sinova. Ko ju gledam, si rečem, vse je v redu. Če bi drugače zavil, če bi drugače ravnal, ne bi bilo teh dveh fantov. Človek mora v življenju poiskati stalnice, se zavedati, kakšno srečo ima, da je do tega prišlo. Takšne stvari je treba iskati v življenju, preteklosti se ne da spreminjati. Najlepša leta so tukaj in zdaj.

Težave v življenju nas potemtakem usmerijo?
Star sem bil 32 let, izgubil sem službo, nato pa sem se podal v glasbo. Bil sem zelo samokritičen, vendar sem naredil korak, zdaj pa sem, kar sem. Strah in tesnoba sta bila v redu, saj sem se resnično posvetil temu, kar obvladam. Oče mi je odsvetoval glasbo, bil je v narodno-zabavni glasbi, veliko garanja za malo denarja. Ko pride do težav, imamo izvrstno priložnost, da naredimo kaj izjemnega.

Je bil glasbeni kruh za vas sladek ali grenak?
Vsaka stvar ima svojo ceno. V takšnem poklicu, ko si v službi javnosti, je obojega v obilju. Vedno moraš dati vse od sebe, napake se hitro razvedo, vsa kakovost se pozabi. Najpomembnejše je, da uživaš v tem, kar počneš. Po 37 letih nastopanja bi se zlagal, da čutim kakršnokoli vzhičenje na odru. Je prijetno, vendar ne prekipevam več, sem zadovoljen. Največje zadovoljstvo je, ko vidiš, da so pesmi med ljudmi sprejete, med vsemi generacijami. To pomeni, da delam dobro. Tudi ko me več ne bo, bodo moje pesmi še vedno dale misliti. Če se bodo pozabile, pa tudi v redu, to le pomeni, da nas bodo nadomestili dobri glasbeniki.

Delujete precej samozavestno ...
Gre bolj za odgovornost, da sem dal vse od sebe. Poleg tega moraš seveda verjeti v to, kar delaš. Samozavestni ljudje delajo tudi slabo, pa se tega na žalost ne zavedajo.

So kakšne teme, ki se jih v pesmih ne bi nikoli lotili, v strahu, da bi razdelili svoje poslušalstvo?
To bi bilo precej neumno. Pišem tako, da se ljudje sprejemajo, spoštujejo. Pred nekaj leti sem igral na srečanju lezbijk in gejev, naslednji teden pa na srečanju družin. Izključevanje je grozljivo. S svojimi dejanji in pesmimi sem se izkazal kot razumen človek, ki želi ljudem dobro. Povsod so me lepo sprejeli. V svojem bistvu smo vsi ljudje. Nestrpnost je umetno ustvarjena, privzgojena, odstraniti se jo da z uporabo razuma in obveščenosti. Ko gre za migrante, nekateri ljudje širijo strah, ne zavedajo pa se, da največ žena v Sloveniji ubijejo njihovi partnerji. Zaradi partnerjev pa ne opazim nobenega strahu. Bodimo bolj realni, ne preusmerjajmo strahu v nekaj tujega, zazrimo se  drug v drugega in tukaj rešujmo težave. Ekstremizem je nevaren vsepovsod.

Jabolko ne pade daleč od drevesa: vaš oče je igral v ansamblu Fantje treh dolin, mama je napisala nekaj besedil. Se tudi vaša jabolka kotalijo v glasbeno okolje, jim pomagate?
S šestimi leti sem igral harmoniko, hodil v glasbeno šolo. V sedmem razredu sem se naučil še igranja na klarinet, potem sem deset let pri godbi na pihala, ki jo je vodil moj oče, igral mali boben. Z 19 leti sem se odločil za kitaro. Starejši sin je naredil nižjo glasbeno šolo za klavir, potem pa se je na lastno željo vpisal še na kontrabas in solo petje. Mlajši je naredil nižjo glasbeno šolo za tolkala. To ni bila prisila z moje strani, željo sta izrazila sama. Na srce jima polagam, da te mora glasba malce zasvojiti. Če želiš napredovati, je treba veliko delati, čeprav premoreš ogromno daru. Glasbeni poklic ni zabava, ampak pošteno, odgovorno delo. Delo moraš narediti zlahka, čeprav nikakor ni lahko.

Kako narediti kakovostno pesem, ki se ne utopi v slovenskem povprečju?
Napišite čim več pesmi, ne samo ene, potem pa se polni ciljev podajte v javnost. Naredite jih 40, 50, in ko se boste našli, pojdite na koncert, se prekalite in poiščite svoj obraz, najdite svoj glasbeni slog. Zelo je pomembno pisati o stvareh, ki jih poznaš. Le tako prepričaš. Poznati je treba tudi slovenski jezik. Leta 1981 sem imel prvi samostojni koncert, prvo kaseto pa sem posnel leta 1989. Ko ti že uspe, je veliko lažje. Ne hitite zaradi prepoznavnosti. Za sveži album sem imel več kot sto idej, pesmi pa je deset. No, ena ideja je še iz leta 1989. Me prav zanima, ali jo bodo ljudje prepoznali.

Razmišljate o glasbeni »penziji«?
Seveda. Dobil sem izračun, kakšna pokojnina me čaka, ko bom star 65 let. Takrat se bom lahko posvetil ustvarjanju, ne bo več treba toliko nastopati. Rad bi več pisateljeval. Veliko zamisli imam za knjige.

»Vsi smo dovzetni za pohvale,« je nekoč zapisal Abraham Lincoln. Se mogoče spomnite najlepšega vetriča, ki je zapihal na vašo dušo?
Moj oče je bil zelo v dvomih glede tega, kar delam, in mi dolgo ni dal priznanja. Ko sem posnel prvo kaseto, sem jo dal očetu dokaj plaho. Poslušal je v dnevni sobi, nato pa se je s kaseto odpravil v avto, jo dal v kasetofon in dal zelo na glas. Rekel je, da jo bo na poti vedno poslušal. To mi je ogromno pomenilo. Še taki uspehi, še taka naklonjenost občinstva, če doma ne doživiš priznanja, ostane grenak priokus. »Od kod jih jemlješ, pubec?« mi je rekel. Nagrade so pomembne, priznanje očeta pa je bilo najpomembnejše.