Hrvaška zvezdnica, poročena s slovenskim filmarjem
Judita Franković, glavna junakinja pretresljive slovenske drame Izbrisana
Izbrisana, film Mihe Mazzinija, je pretresljiva zgodba o novopečeni mamici, ki v porodnišnici ugotovi, da uradno ne obstaja – ne le, da je ostala brez papirjev, vzamejo ji tudi otroka. Njen boj, nemoč in obup odlično utelesi Judita Franković, cenjena hrvaška igralka, ki ji slovenščina ni prav tuja, saj je poročena z Markom Brdarjem, z nagrado Prešernovega sklada nagrajenim direktorjem fotografije.
Rekli ste mi, da se težko gledate na filmu. Zakaj?
Zame je to najmanj prijetna izkušnja v celotnem filmskem procesu. Pomembna se mi zdita priprava in snemanje, naprej pa stvari niso več odvisne od mene. Moja prijateljica režiserka lepo pravi: »Vsakič ko snemam film, pravzaprav naredim tri: enega napišem, drugega posnamem in tretjega zmontiram.« Nastajanje filma je živ proces in nikoli ne veš, kako bo na koncu videti. Res se težko gledam, projekcij z ljudmi se izogibam, pogledam pa seveda vse svoje filme, a raje na samem. Iz gledanja se veliko naučiš, film je tehnični medij in pomembno je, da veš, kako deluje. Najpomembnejše pa je, da zaupaš režiserju. Jaz mu vedno. To morda ni najboljša odločitev, ampak drugače ne gre.
Je za igralce težko prepustiti vajeti nekomu drugemu? Pri predstavi so namreč stvari v vaših rokah, film pa, ko je enkrat narejen, živi svoje življenje.
Ugotovila sem, da v teatru ostane le ideja o predstavi. Kar malce jezna sem, ko pomislim, da sem na začetku kariere imela odlične predstave, od njih pa je danes ostal le občutek. Ko posnameš film, pa ta ostane, morda ga gledalci takrat ne bodo razumeli, a bo ostal in si ga lahko ogledaš čez deset let. Ampak rada imam gledališče, zadnja leta sem več snemala in sem si zdaj prav zaželela spet stati na odrskih deskah. Saj pri nas na Hrvaškem, pa tudi pri vas, vsi igralci delamo oboje, kar je super. Pravzaprav je teater primaren, če imaš srečo, kot jo imam jaz, pa snemaš tudi filme. Težko je, ker filmov ni veliko in dolgo traja, preden se realizirajo.
To se pozna tudi pri Izbrisani, tema ni več ravno najbolj sveža. Ste poznali to zgodbo o izbrisanih?
Ne, spoznala sem jo s pripravami na film. Srhljivo! Imate prav, da o temi govorimo malce pozno, a tudi danes se dogajajo podobne stvari z begunci. Zato nikoli ni pozno, če zgodba uspe v ljudeh nekaj premakniti, če bo kdo po ogledu filma bolj razumel, kako je ljudem, ki postanejo izbrisani, ki ne obstajajo.
Mislite, da ima film oziroma umetnost nasploh moč, da kaj dejansko spremeni?
(premišljuje) Odlično vprašanje, na katero pa je težko odgovoriti. Upam, da imamo umetniki vsaj majhno možnost – ne toliko za spremembe, ker sprememba ne pride kar tako –, da nekaj pokažemo in si vzamemo pravico, da o stvareh govorimo in nanje opozarjamo – in to brez cenzure, to je pomembno.
Torej umetnost bolj nastavlja ogledalo kot spreminja?
Nekaj vmes. Zagotovo nastavlja ogledalo, ampak če ostane samo pri tem, nismo še nič naredili. Nikoli ne veš, kako bodo na film ali predstavo reagirali ljudje, a če le ena oseba nekaj začuti, je to to. Verjamem namreč, da posameznik lahko kaj spremeni, če se le tako odloči. Na tak način torej deluje umetnost, da spodbudi posameznike.
Velikokrat igrate borke za pravico – Izbrisana, Dom, serija Počivali u miru. Ste tudi v resnici borka?
Imela sem res srečo, da sem dobila takšne vloge. Zakaj mi je igra tako všeč? Ker lahko skozi takšne like izrazim svoja stališča, za katera sicer morda niti ne vem, kako bi jih artikulirala. Ti liki mi na neki način dajo pravico, da brskam po temah in o njih nekaj povem. Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo, da ni treba vedno imeti svojega mnenja in ga na glas povedati, zdaj pa verjamem, da je to zelo pomembno. Sem pa zagotovo malo glasnejša skozi svoje like kot sicer zasebno. A če dobro pomislim, imam tega ovna v sebi, da če si nekaj zamislim, grem z vsem proti cilju, a to na bolj mikro ravni, za majhne vsakodnevne stvari ali svoje ideale. Lahko je imeti ideale, kadar nimaš težav, a ko je težko, moraš v sebi najti veliko moči, da jih ohraniš.
Vas vloge bork najdejo ali jih aktivno iščete?
Saj veste, da ni veliko filmov in vloge težko izbiraš, ampak se mi vseeno zdi, da si vzamem pravico izbire, da ne vzamem dela samo zato, da ga imam – tu so ti ideali. (smeh) Skušam izbirati projekte tako, da lahko igralsko rastem.
Bi si morda bolj želeli kakšnih lahkotnejših vlog?
Z veseljem bi igrala v kakšni komediji! V gledališču sem igrala veliko komičnih likov, filmov s komično tematiko pa ni ravno veliko. Sem pa snemala tudi že komedije, na primer Sonja in bik (2012), to je bil v kinih velik hit. Seveda si želim tudi lahkotnejših vlog, predvsem pa si želim, da bi film imel več denarja, da bi lahko snemali ne samo komedije, ampak tudi žanrske filme. No, dobro, zdaj je na Hrvaškem film Poslednji Srb na Hrvaškem, ki je mešanica žanrov, od zombijev, akcije, komedije, drame … A na koncu pri filmu vedno pridemo do tega, da ni dovolj denarja. Prepričana sem, da je tako v Sloveniji kot na Hrvaškem ogromno filmskih tem, tudi takih za kostumske drame – imamo cel kup zanimivih umetnic, pisateljic … Vsaka igralka bi z veseljem igrala v takšnem projektu, pa tudi publika bi ga zagotovo dobro sprejela.
In kaj narediti, da se to spremeni?
Ne vem, nekako bo treba pridobiti več denarja za film. (smeh) Zagotovo je en korak k temu, da smo se začeli povezovati – skoraj vsak film danes je koprodukcija. (premišljuje)
Vidim, da imate tudi plesne predstave?
Ja, ples me zelo zanima, obiskovala sem različne plesne delavnice. Naredila sem nekaj plesnih predstav, nasploh me že od nekdaj zanima fizični teater, ker se mi zdi, da je fizičnost integralni del lika, zanima pa me tudi, kako popolnoma fizično povedati zgodbo – orodje je pri tem popolnoma drugačno. Ples je super! Veliko lahko poveš skozi ples in gib.
Veliko pove tudi film Izbrisani. Kako ste se pripravili na vlogo Ane, poleg seznanjanja s problematiko izbrisanih, seveda?
Mesec in pol pred snemanjem smo začeli z vajami, predelali smo vse glavne oziroma velike prizore. In veliko sem delala z učiteljico slovenščine, saj se mi je zdelo pomembno, da sem v jeziku tako suverena, da se z njim med snemanjem ne obremenjujem. In ko smo začeli snemati, sem res imela občutek, da mi je jezik domač. Drugače pa tudi veliko delam po intuiciji. V resnici ne vem, kako reagira nekdo, ki se mu je v življenju vse podrlo, tako kot se je Ani. Klišejsko bi bilo, da ves čas joka, a ravno tega nismo želeli. Po eni strani gre v filmu za vprašanje njene identitete, a za Ano je to bolj vojna za otroka, in to je bila ideja, ki me je peljala skozi lik.
Ana res ne reagira klišejsko, precej je mirna in preudarna. Ste tudi vi takšni?
Jaz bi verjetno v nekaterih situacijah reagirala drugače, verjetno bi bolj norela. Ana me bolj spominja na mojo mamo, ki je lahko zelo preudarna, tudi če so v igri čustva.
Snemali ste tri tedne in ves ta čas ste morali biti v Aninem grozljivem čustvenem stanju. Je bilo naporno?
Res je bilo zelo intenzivno in zelo čustveno naporno. Spomnim se, kako sem po kakšnem snemalnem dnevu prišla domov in takoj zaspala. In včasih sem imela občutek, da se ne bom več zbudila. Seveda takšna zgodba, kot so izbrisani, vpliva nate, še zdaj ne morem verjeti, da se je to res dogajalo. In se še danes dogaja! Poglejte begunce: morda so bili doma zdravniki, za nas pa so samo nekdo z ulice, nadloga, ljudje brez identitete.
Po snemanju ste bili verjetno popolnoma izčrpani?
Po snemanjih sem vedno izčrpana. Ko nekaj časa tako intenzivno delaš, potem pa se nenadoma vse neha, potrebuješ nekaj časa, da se ustaviš, ker sta telo in psiha vajena vsakodnevnega pogona. Jaz po snemanjih ponavadi zbolim – to je klasika! Očitno telo potrebuje počitek. Je bilo pa pri Izbrisani res še huje. Če dobro pomislim, nikoli v življenju delo ni tako vplivalo name – tudi zasebno. Ta ideja, da ti nekdo reče, da ne obstajaš …
Zakaj vam je všeč vloga Ane?
To so izzivi, ki jih kot igralka iščem. Rada raziskujem in se učim novih stvari. To je lik, kakršnega si vsaka igralka želi odigrati vsaj enkrat v življenju. Neverjetno sem srečna in hvaležna za to priložnost, sploh ker imate v Sloveniji odlične igralke, in da sem spoznala kup slovenskih igralcev. Tudi da sem delala z Jernejem Šugmanom. Spomnim se, ko sem ga pred leti prvič videla v predstavi v Drami, sem si mislila: kakšen igralec! Ko smo kasneje snemali drugo sezono (hrvaške) serije Naj počivajo v miru, sem predlagala, naj ga povabijo, in na koncu je odigral neko vlogo. Jaz si želim slovenskih igralcev v hrvaškem filmu in na splošno mislim, da bi se morali 'balkanski' igralci več 'mešati'. Jaz na to ne gledam kot na negativno konkurenco, ampak kot na pozitiven izziv.
Slovenščine ste se naučili posebej za Izbrisano, a ker je vaš mož Slovenec, direktor fotografije Marko Brdar, vam je jezik verjetno blizu?
Veste, z možem se pogovarjava v hrvaščini, tako sva se navadila, tako da z njim žal ne vadim slovenščine. Se mi je pa že od začetka zdelo čisto logično, da se naučim tudi njegovega jezika, tako da sem začela brati knjige in gledati vaše programe – vse slovenske šove sem si ogledala! (smeh) Za jezik je to super. Intenzivno pa sem se začela učiti slovenščine za Izbrisano, seveda pa mi še veliko manjka. Naša jezika imata podoben sistem, to je res, vendar sem hitro ugotovila, da nekatere besede, ki zvenijo podobno, pomenijo nekaj čisto drugega, kot sem mislila. (smeh) Zelo pa mi je všeč vaša dvojina – morate jo ohraniti!
In kje je zdaj vaš dom, v Sloveniji ali na Hrvaškem?
Zdaj sem morda več na Hrvaškem, tam živim, tam imam več dela in poznam več ljudi. Ampak ne vem, kako bo v prihodnosti. Treba je biti odprt za vse možnosti, in ker sem samostojna umetnica, lahko grem, kamor hočem.
Slišala sem, da si po vsakem velikem projektu spremenite pričesko. Je to res?
(smeh) Tako je. Pa tudi zelo rada si jo spremenim za like, torej pred snemanjem.
Zakaj?
Zato ker je to najlažje spremeniti. Obleka, videz, način gibanja, govora itd. so karakterne stvari, ki naredijo lik, in frizuro najlažje spremeniš, da se od tega lika oddaljiš.
Se tako simbolno poslovite od lika?
Ja, to ste lepo ugotovili. Verjetno se mi zdi, da je pričeska velik del lika, in se s tem nekako simbolno poslovim od njega.
Študirali ste hrvaščino in književnost. Kako, da ste potem postali igralka?
V igro sem se zaljubila v srednji šoli, želela sem iti na igralsko akademijo, a se mi je zdelo, da ne bom takoj sprejeta, zato sem se pod drugo možnost vpisala še na filozofsko fakulteto, kar me je tudi zanimalo. Res nisem naredila sprejemnih izpitov, a je bila to zame čudovita izkušnja, zato sem mislila poskusiti še enkrat. Začela sem torej študirati hrvaščino, istega leta pa so v nekem teatru v Zagrebu odprli igralsko šolo in sem šla še tja na avdicijo in bila sprejeta. Tam sem se našla in zato nisem več želela na igralsko akademijo. To je bila bolj intuitivna odločitev, nasploh sem v življenju precej intuitivna oseba. Če bi bila bolj racionalna, bi bila verjetno danes drugje. Ko sem torej začela z igralsko šolo, sem malce zanemarila fakulteto, vendar sem jo pred dvema letoma dokončala in magistrirala. Morda pa nekoč naredim še doktorat – vse je odprto.
Ne bi pa bili učiteljica, kar bi s to izobrazbo lahko bili?
Ne! Na fakulteti sem morala imeti prakso in sem en mesec delala v šoli, kjer sem morala tudi predavati. Kako sem bila izčrpana! Sicer mislim, da bi bila dobra profesorica, a bi po enem letu verjetno kar umrla! (smeh) Vse spoštovanje učiteljem!
Mislite, da je treba za vsako ceno slediti svojim sanjam?
(dolg premislek) Hja, ko sem bila mlajša, bi verjetno takoj rekla, da ja, zdaj pa razumem, da je življenje polno vzponov in padcev. Čeprav je zagotovo lažje delati nekaj, kar imaš rad in te izpolnjuje, ker tudi če je težko, ti to da dodatno energijo, da prideš skozi težja obdobja. In tudi delo je pol našega življenja, če te ne veseli, ti to poje toliko energije!
Tudi vi menite, da delo danes ni več cenjeno?
Kvalitetno delo res ni več vrednota, danes je vse preveč 'instant', čez noč lahko postaneš zvezda, vse je zreducirano na to, koliko všečkov imaš. Pomembna je reklama, sploh za nas igralce. Če se danes ne znaš sam prodati, ti morda ne bo uspelo. Za nekatere, predvsem mlajše, to ni taka težava, drugi pa nimamo te prodajne žilice v sebi. Hudo mi je, ker zaradi tega veliko dobrih umetnikov ni tako opaženih, kot bi si morda zaslužili.
Se vi znate prodati?
Jaz sem nekje vmes, borim se s tem, ker ne bi rada postala zgolj blago. Ali reklama: če objaviš svojo fotografijo na družbenem omrežju, moraš zraven napisati, kdo ti je naredil pričesko, čigava je obleka, kdo te je naličil, kdo fotografiral – na koncu si res le reklama.
Kako kot Hrvatica, poročena s Slovencem, gledate na politične spore med Slovenijo in Hrvaško in pregovorno sovraštvo med Slovenci in Hrvati?
To so žal politične igrice, ki obstajajo že od nekdaj in bodo obstajale še naprej. Bi pa rekla, da je to bolj propaganda kot dejanska občutja ljudi. Po drugi strani tematike ne poznam toliko, da bi lahko zares sodila. Je pa ravno to pozitivna stvar naše branže: da sodelujemo, da prestopamo te meje, da se povezujemo … Politika se žal ne bo spremenila, ljudje pa lahko kaj naredimo.
