klemen boštjančič Svet24.si

Svoboda ima še tretjega podpredsednika, nimajo pa...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija portugalska ronaldo 3 Ekipa24.si

Jaaaa!!! Norišnica v Stožicah, Slovenija na ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

peter prevc Ekipa24.si

Največji hit! Pojavil se je posnetek enega od ...

Grace Jones je ženska z jajci!

M. I., 15.07.2018 18:00:54

Pogovor s Sophie Fiennes, režiserko dokumentarca Grace Jones: Bloodlight and bami.

Delite na:
Grace Jones je ženska z jajci!
Seventh Row

Sestra filmskih zvezdnikov Ralpha in Josepha Fiennesa je ustvarila osupljiv portret pop ikone Grace Jones. Neobičajen pristop k zgodbi – ta ni kronološko biografska ali vezana z intervjuji, temveč je Fiennesova zvezdnico s kamero v roki spremljala več let – ponuja odkrit pogled na različne obraze karizmatične ženske, ki je v mnogo pogledih opredelila glamur osemdesetih in jo Lady Gaga vsakič omenja kot najmočnejši vpliv na njeno javno podobo. Grace Jones: Bloodlight and Bami si lahko te dni ogledate v ljubljanskem Kinodvoru.

 Pri filmu mi je všeč, kako pokaže različne osebnosti Grace Jones, a za to ne potrebuje intervjujev.

Pokaže širši pogled na njeno osebnost. Če bi posnela podoben dokumentarec o vas in vas povsod spremljala s kamero, v službi, pri športu, s prijatelji ali s starši, bi zagotovo dobila podoben portret. Verjetno bi bili presenečeni, ko bi se videli s tega vidika.


Grace nekje v zaodrju rahlo razdraženo pripomni: »Mi smo vizualni umetniki in vemo, kako morajo biti stvari videti.« Nikoli v filmu ne pove, da je glasbenica. Se tudi vi kot ženska filma bolj vidite kot vizualna umetnica in manj kot pripovedovalka zgodb?
Sebe vidim kot pripovedovalko zgodb, saj je film takšen medij. Obstaja razlika med zgodbo in zapletom. Zgodba se »odpakira« skozi različne plasti in pelje gledalca iz enega kraja v drugega. No, sem vizualna pripovedovalka zgodb. (smeh)

Projekt vam je predlagala Grace, ko sta se naključno spoznali. Ste bili takrat dobro seznanjeni z njeno kariero?

Grace je v zgodnjih osemdesetih posnela nekaj albumov in nastopila v nekaj odmevnih filmih, nato pa izginila z oči širše javnosti. Album Hurricane je njena prva plošča po 19 letih. Vsa ta leta je nastopala le na korporacijskih dogodkih, koncertov za odprto javnost pa ni imela. V svoji domišljiji sem jo dojemala kot ikono tistega časa. Popolnoma me je očarala s takratno pojavo, kot ženska nisem mogla spregledati njene skrivnostne podobe. Spomnim se, kako sem večkrat strmela v naslovnico plošče Island Life in se spraševala, kdo to je. Kako lahko deluje tako močno? Skozi skrbno zgrajeno podobo je delovala kot sila narave. Nato je v nekem trenutku izginila.

Grace Jones
grace jones 2
kinodvor

Kam?

Kot sem že dejala, je pred vrnitvijo z novo ploščo (Hurricane, 2008, op. a.) nastopala izključno na korporacijskih dogodkih in zasebnih zabavah. Tam sem jo prvič gledala in iz nje sta sevali samozavest in prevlada. Bila je neustrašna.

Njen koncertni nastop v filmu je mojstrsko posnet s prevladujočim osrednjim širokim kadrom, ki gledalca prestavi v dvorano.

Namerno sem izhajala iz osnovnega kadra, na katerem temelji celotni posnetek, saj hitro preklapljanje s kadra v kader gledalca zmede. Pop videospoti so narejeni tako. S kinetičnim kadriranjem izgubite potreben prostor in jaz sem želela ostati v kinematografskem okolju njenega nastopa. Ne vem, ali ste videli koncertni film Talking Heads, naslovljen Stop Making Sense; poskušala sem ujeti podoben občutek. Porabili smo precej časa in denarja, da smo lahko uprizorili tisti koncert, ki je namensko pripravljen za potrebe filma. Šov smo pripravili iz ničle, jaz sem izbrala repertoar, k zadevi smo pristopili z gledališčnega vidika in vtkali fantazijske dele. Grace obožuje gledališče.

Celotni projekt je vzel deset let; predvidevam, da je bilo veliko preveč posnetega gradiva.

Snemala sem jo pet let, vse do prvega pogovora po dolgih letih z Jeanom-Paulom Goudejem, nekdanjim partnerjem, ki je močno zaznamoval njeno kariero, do rojstva vnukinje; dejstvo, da je Grace Jones postala babica, se mi je zdelo nekaj, česar se ne da preseči. Zdaj so nam manjkali le posnetki koncertnega nastopa.

Ste vse kadre razen koncertnih posneli sami, brez drugega snemalca ali tehnika?

Ja, vse intimne posnetke, kot sta, denimo, večerja pri družini ali večerno kopanje v jezeru na Jamajki, sem posnela sama. Intima bi se izgubila, če bi nas bilo več.

Ste jo s kamero samo spremljali ali sta imeli kakšen »ohlapen« scenarij?

Ne ne, ni bilo scenarija. Sem se pa ves čas z njo pogovarjala za kamero, a nikoli ni šlo za vprašanja in odgovore. Prepustili sva se toku. Ves čas se je zdelo, da ve, kaj želi, da se zabeleži s kamero – predvsem stvari, ki jih prej ni nihče posnel. Zato me je povabila na družinski obisk na Jamajko, nato v Moskvo, Barcelono in Pariz. Seveda deloma tudi zaradi družbe. To je dalo posnetkom »organski« občutek, saj ni nič narejeno na silo. Vmes jo je zagrabila panika, kako bom vse to sestavila.

Dva dela sta name naredila močan vtis: prvi je bližnji posnetek iz garderobe med nanašanjem ličila, drugi je obisk nočnega kluba, ki deluje kot halucinacija.

(smeh) Ona temu pravi »coco loco« (noro življenje, op. a.). Tisti kader je iz gejevskega kluba v Moskvi in lahko si predstavljate, kako divje so zabave v tako homoseksualno represivnem mestu, kot je prestolnica Rusije. Večkrat jo naslavljajo kot ikono, a se s to opazko ne poistoveti. Sama rada pove: »Ljudje me postavljajo na piedestal, jaz pa sem iz podzemlja.« Ti posnetki so zame ključ celotnega filma. Po eni strani jo predstavljajo kot bitje noči, po drugi kot slovo od življenja, po tretji kot duhovno odvezo pred smrtjo. Meni se je to vedno zdelo kot nasprotje skrajnega in nežnega, ki ga pooseblja.

Grace Jones

Verjetno je to njen »apel« pri občinstvu; ob sceni, ko se po koncertu sreča z oboževalci, nisem mogel določiti, kdo natančno je njeno občinstvo. Ste vi to ugotovili?

Zanimivo vprašanje. Njeno občinstvo je nedoločljivo. V Ameriki so to Afroameričani, geji, pripadniki LGBT-skupnosti, ženskam je osupljiva in zanimiva ne glede na barvo kože in socialni status. Hetero moški, ki imajo radi glasbo, imajo radi njen glasbeni izraz; običajno okamenijo, ko jo srečajo, saj jim razburka domišljijo: kakšen bi bil seks z njo, kaj bi jim naredila, kaj bi oni počeli z njo in podobne fantazije. Pooseblja neznano, in to moške obnori. Nekoč sva se znašli na žuru z Brianom Enom, in ko smo se poslavljali, ga je objela, on pa je imel hecen izraz na obrazu. Pogledala ga je v oči in vprašala: »A imaš erekcijo?« Začutila je otrdlino v njegovih hlačah. Grace nima zadržkov.

Kako sta prišli do končne različice filma? Je bilo z njene strani veliko »cenzure«?

Ne. Pokazala sem ji grobe osnutke. Med montažo sva se se veliko posvetovali, a nikoli ni dvomila, da pri končni podobi filma ne bo obveljala moja. Na koncu sva šli obe na Jamajko, vzeli sva tudi kopijo končne različice. Na novoletni večer si je v družbi fanta končno ogledala film in nato še dvakrat v dveh dneh. Ni zahtevala, da se kakšen kader umakne, ker je v njem videti čudno, le smejala se je.

Dobivate zdaj veliko ponudb, da bi naredili podoben projekt za koga drugega?

Pred kratkim je k meni prišla založba Universal, da bi naredila dokumentarec o Johnu Lennonu in Yoko Ono ob štiridesetletnici albuma Imagine. Menda je na voljo še veliko neobjavljenega videogradiva, a sem jih zavrnila, ker so imeli toliko omejitev. V osnovi so želeli film, ki bi prodajal stare albume. Jaz pa sem želela neko novo resnico – in smo se razšli. Malo je tako svobodnih glasbenikov, kot je Grace Jones. Tudi Mick Jagger, Nick Cave in mnogi drugi imajo vedno v pogodbi drobni tisk, ki jim omogoča zadnjo besedo pri tovrstnih projektih, torej imaš zares zvezane roke. Vedno te držijo za »jajca«. Grace pa ima sama jajca, zato tega ne potrebuje. (smeh)

S Slavojem Žižkom ste posneli dva dokumentarca: Perverznežev vodnik po filmih (2006) in Perverznežev vodnik po ideologiji (2011), v katerih razčlenjuje nekatere ključne scene znanih filmov. Kako sta »spočela« to idejo?

Ko sem prebrala knjigo Everything You Always Wanted to Know about Lacan (but Were Afraid to Ask Hitchcock), sem šla do njega z zamislijo, da bi njegova osupljiva opažanja zlila v neko celoto. Tako sva se večkrat srečala med njegovim gostovanjem na ameriški univerzi in v nekem trenutku se mi je utrnilo, kaj bi bilo, če bi Slavoj sedel ob Morfeju iz Matrice, kaj bi se pogovarjala. Iz tega je prišla zamisel, da zgradimo enake kulise, kot so v teh filmih, da bi v filmu govoril o drugem filmu. Prvega si je ogledala tudi Grace in me poklicala po telefonu (oponaša globok glas, op. p.): »Končno nekdo o filmih razglablja smiselno.«

Vaš prihodnji projekt?

Tretji del »vodiča« s Slavojem Žižkom!

Preberite tudi: Slovo igralske legende Štefke Drolc. Kliknite TUKAJ!