Glasba nad Berlinom
Portret edinega slovenskega člana slovite Berlinske filharmonije
Berlinski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le redki izjemni glasbeniki. Edini Slovenec, ki mu je to uspelo, je rogist Andrej Žust.
Njegovo življenjsko zgodbo, tudi kako je leta 2011 prestal vse avdicije in postal član cenjene Berlinske filharmonije, izpričuje nacionalkin glasbeno-dokumentarni portret Glasba nad Berlinom. Idejni pobudnik filma o Andreju Žustu je Daniel Celarec, ki je scenarij zanj napisal skupaj z Jožetom Bašo, slednji pa je film še režiral in posnel.
V slikovno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo tako lahko spremljamo delo in življenje Andreja Žusta v Berlinu, njegovo zahtevno glasbeno pot, priprave na vajah in koncertiranje, hkrati pa s tem dobimo poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. O Andreju spregovorijo orkestrski kolegi Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber, žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek in Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Povabilo na avdicijo
Da je Logatčan Andrej postal rogist, je pravzaprav kriv njegov oče, ki ga je kot majhnega dečka vprašal, ali bi igral kakšen inštrument. Andrej je sicer izbral klavir (ker ga je igrala njegova sestra), a ker je bil v glasbeni šoli ta predmet že poln, ga je direktor glasbene šole Matjaž Albreht seznanil z rogom. Tako se je začela njegova ljubezen do tega inštrumenta. Že kot študent Akademije za glasbo je navduševal svoje učitelje in starejše kolege ter prejemal številne nagrade, med njimi Prešernovo in Škerjančevo. Leta 2004 je postal vodja sekcije rogov in solist rogist v Orkestru Slovenske filharmonije, leta 2009 pa je prejel dvoletno štipendijo za šolanje na akademiji Herbert von Karajan Berlinskih filharmonikov, namenjeno izjemnim mladim glasbenikom. Prav to je botrovalo temu, da so ga poklicali na avdicijo, ko so iskali novega rogista. »Za moje delovno mesto v orkestru Berlinske filharmonije so člani orkestra kar dolgo iskali novega glasbenika. Imel sem srečo, da so me povabili na avdicijo. V zadnjem krogu sva bila le še dva kandidata, takrat se je orkester odločil zame,« se v filmu spominja Andrej.
Strah pred ženo
Avdicijski postopek, ki se ga lahko udeležiš le na povabilo, je po Andrejevih besedah zelo naporen in zahteven, še posebno ker moraš na njem nastopiti pred celotnim orkestrom, ki sedi v dvorani in te opazuje. Ko si sprejet med člane Berlinske filharmonije, si najprej dve leti na preizkusni dobi, a Andrej je očitno svoje nove kolege tako hitro prepričal, da so ga po sedmih mesecih že sprejeli medse. »To so bile moje sanje: da bi enkrat igral v Berlinski filharmoniji,« prizna. A kljub temu v filmu izvemo, da ženi Brini, flavtistki, ni upal takoj povedati, da je bil sprejet v orkester, saj je to pomenilo, da se bo njuno življenje zaradi njegove selitve v Berlin zelo spremenilo. Sčasoma se je Brina z njuno hčerko Emo Andreju pridružila v Berlinu, kjer zdaj končno prebivajo vsi skupaj ter uživajo v bogatem in raznovrstnem kulturnem življenju, ki ga ponuja ta nemška prestolnica.
