Gadi - Omejitve jih ne omejujejo

Začetki skupine Gadi segajo v leto 2005, vendar člani štejejo, da delujejo od leta 2008, saj so takrat začeli sodelovati na festivalih in gostovati v televizijskih oddajah. V prvih letih je šlo bolj za raziskovanje in nadgrajevanje znanja, rodile pa so se tudi zamisli za prve pesmi. Vse te ideje so bile posnete na različne snemalne medije, prva pesem, ki je bila posneta v pravem snemalnem studiu, pa je bila Iskrica ljubezni. Pred desetimi leti se je zamenjal basist in skupini se je pridružil Primož Ilovar, ki si je tokrat z veseljem vzel čas za prijeten pogovor.

Najprej ne moreva mimo vaše nove skladbe Nor. Kaj je bila najbolj nora stvar v življenju, ki se vam je zgodila kot skupini?
Hm, nora stvar? Več jih je bilo, težko bi izbral eno. Se nam pa zdi noro, da nam je kot skupini uspelo to, kar nam je, ker si tega na začetku nikakor nismo predstavljali, smo si pa po tihem seveda želeli.

Kateri od vas treh je sicer najbolj »nor«?
To vlogo si kar podajamo, tako da smo nori vsi, včasih bolj eden, včasih drugi, včasih pa tretji. (smeh)

Kaj norega pa si še želite ušpičiti?
Kaj pa vem. Vemo samo to, da želimo narediti čim več pesmi in spotov, ki jih bodo ljudje vzeli tako za svoje, kot so vzeli našo skladbo Malo malo še. Če bi nam uspelo narediti še kakih deset tako uspešnih pesmi, potem bi bilo to zagotovo noro dobro. (smeh)

Kake ste sploh nastali Gadi in od kod ime, da malce osvežimo spomin.
Gadi so nastali iz mladostne radovednosti, prijateljstva in ljubezni do glasbe. Ime skupine so si fantje nadeli po likih fantov iz kultnega slovenskega filma To so gadi! V tretji osebi pa govorim zato, ker me na začetku še ni bilo zraven. Skupini sem se pridružil na začetku leta 2010.

Gadi obljubljate, da bomo v tem letu od vas dobili še obilo dobre glasbe! Kaj vse pripravljate, glede na to, da velja kup omejitev zaradi koronavirusa?
Res je. V delu imamo kar nekaj skladb, za katere menimo, da bi jih poslušalci lahko dobro sprejeli, in zanje imamo tudi že kar nekaj dobrih zamisli za videospote. Omejitve zaradi koronavirusa nas pri ustvarjanju ne omejujejo, bolj nas omejujejo pri javnem izvajanju, saj so nam od samega začetka virusa pa vse do danes odpadli prav vsi javni nastopi in kar ni videti konca. Upamo, da bo čim prej spet vse normalno in da se kmalu vrnemo na velike odre.

Mnogo glasbenikov se vse bolj predstavlja v duetih z drugimi glasbeniki. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi od vas?
Do zdaj smo se tega nekako izogibali oziroma nismo iskali nobenih takih zgodb. Nas je pa ravno pred koronakrizo k sodelovanju povabila Manca Špik in vabilu smo se seveda z veseljem odzvali. Manco namreč poznamo že dolgo in z njo se dobro ujamemo, tako da se lahko v kratkem pričakuje prvi duet, predstavili vam bomo nekaj nežnega, več pa naj za zdaj ostane skrivnost. (smeh)

Pred desetimi leti ste na festivalih narodno-zabavne glasbe pobirali nagrade kot za šalo. Danes pa vas, če se ne motimo, bolj redko vidimo na festivalih ...
Res je. Na začetku smo kar veliko nastopali na festivalih, kar nam je seveda dalo dodaten veter v jadra. To nam je odprlo vrata v marsikatero televizijsko oddajo in nam prineslo tudi večjo prepoznavnost. Na festivale se ne prijavljamo več, ker menimo, da je treba tudi novejšim in manj uveljavljenim zasedbam pustiti možnost, da si odrežejo svoj kos pogače. Smo pa lani nastopili v revijalnem delu na festivalu Vurberk in s tem obudili spomine na naš tekmovalni nastop iz leta 2011, ko smo tam prejeli prvo nagrado strokovne komisije za izvedbo za skladbe Draga povej.

Katera nagrada ali pa priznanje pa vam osebno največ pomeni?
Največja nagrada in priznanje to, da so nas ljudje vzeli za svoje, da je naša glasba postala prepoznavna, da imamo svoj zven in da si nas ljudje želijo. Večje nagrade si kot glasbeniki ne bi mogli želeti.

Kdaj in kje vas bomo torej videli na odrih, veselicah, dogodkih v prihodnjih tednih?
To je žal vprašanje, na katero še sami nimamo odgovora.

Več preberite v

★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★