FOTO: Bili smo na koncertu Rogersa Watersa v Zagrebu!
Roger Waters je v Zagrebu dal marsikomu misliti.
»Veste, v Zagrebu sem bil večkrat. Prijatelj iz Anglije je leta 1951 k vam prišel na poročno potovanje. Vedno smo se na te konce pripeljali iz Celovca,« je 16 tisoč obiskovalcem dejal z odra. »Tako se je tudi on izgubil, zato je spraševal, ali je na pravi cesti. Neki možakar mu je odgovoril: ‘V Jugoslaviji obstaja samo ena cesta.’ Zato si zapomnimo, da obstaja samo ena cesta in po njej lahko potujemo samo enkrat.«
Turneja US + THEM je skrbno pripravljena predstava o vezeh med ljudmi ter jezni ugriz v politike in gospodarstvenike, ki nam samovoljno krojijo življenja. Watersa, nekdanjega basista, sovokalista in avtorja vseh besedil skupine Pink Floyd med letoma 1969 in 1983, je od nekdaj odlikoval smisel za predstavitve idej na veličastni ravni. Če koncerti kitarista in sovokalista Davida Gilmourja temeljijo samo na glasbi, je pri Watersu obratno: produkcijsko še vedno sledi tehnološkim novostim in z bohotno scenografijo jemlje dih obiskovalcem.
Končal z veličastno Comfortably Numb
Za odrom je tokrat stal velik ekran za projekcije, na katerem se po Breathe ob uvodu v Time zakotalijo znamenite ure. Dolgoletna spremljevalna skupina je nekoliko pomlajena: na pomožnih vokalih sta svetlolasi Jess Wolfe in Holly Laessig iz skupine Lucius, njuna pojava – delujeta kot barski pevki iz kakšnega filma Davida Lyncha – pa pleni pozornost. Tu je še nov kitarist Jonathan Wilson, v zasedbi pa sta med drugim ostala drugi kitarist Dave Kilminster in klaviaturist Jon Carin, dolgoletni spremljevalec godbe Pink Floyd (edini glasbenik, ki je oddelal dve turneji skupine Pink Floyd brez Watersa in hkrati igral tako v Gilmourjevi zasedbi kot v Watersovi). Prva polovica nastopa je minila z dvema skladbama z aktualne plošče Is This the Life We Really Want in klasikami sedemdesetih brez najzgodnejšega psihadeličnega obdobja: od One of These Days (najstarejše v repertoaru) do obvezne Another Brick in the Wall in huronske Welcome to the Machine, ki je bila enako navdušujoča kot strašljiva.
Za primerjavo: če je na zadnji turneji The Wall poustvaril zvočno sliko albuma, je ta zdaj mestoma drugačna, pri omenjeni skladi so znameniti analogni sintetizatorji zveneli kot izpod prstov Ricka Wrighta, stopnjevanje sosledja not v kitarskem motivu pa povsem drugače. Po 20-minutnem odmoru je sledil drugi, osrednji del: od odra do konca parterja se je spustil dolg ekran (tako kot pri U2 na turenji iNNOCENCE + eXPERIENCE) in ustvaril tesnobno scenografijo z znamenite naslovnice albuma Animals, skupaj s kadečimi dimniki londonske elektrarne Battersea Station. Waters je moderno družbo takrat po orwellovsko razdelil v tri kaste v treh pesmih: Dogs (Psi), Pigs (Prašiči) in Sheep (Ovce). Če slednjih nismo slišali, je Pigs ponudil osupljivo gledanje: pod pop art podobami Donalda Trumpa kot prašiča je Waters že pri Dogs mahal s transparentom »Ne! Uprite se prascem!«, zdaj pa je znamenita svinja vzletela in zloveščešče zaokorožila po dvorani. Ena najstrupenejših skladb skupine Pink Floyd se je končevala z Trumpovimi citati, ki so zadnji dve leti plenili pozornost medijev. Dodatni ekran se je pod dobrih 40 minutah dvignil, sledil mu je nabor z albuma The Dark Side of the Moon z vrinjeno novo The Last Refugee, končalo pa se je z Eclipse, med katero se je »izrisala« laserska piramida z naslovnice znamenitega albuma. Po govoru o »eni cesti, ki jo prepotujemo le enkrat« je dodatek vključeval Mother, med katero se je ob besedilu »Mati, a naj verjamem vladi?« v hrvaščini izpisalo »Nema je*ne šanse«, in veličastno Comfortably Numb, med katero sta se skozi skladbo roki približevali ena drugi, medtem ko je v ozadju divjala vojna. Med sklepnim deževjem konfetkov se je orosilo marsikatero oko v dvorani.
