tuna bar, morje, madžari Svet24.si

Orban je sanjal o madžarskem Jadranu! To mu ...

kobranka, peskovnik, pasching Svet24.si

V peskovniku v vrtcu je zasikala kobranka

zelenski jansa tw Necenzurirano

Janševo orožarsko darilo Ukrajini

tonin jansa bobo2 Reporter.si

Tonin je že pred tednom dni vedel, kakšno past ...

kuljak 1 Ekipa24.si

Se ga spomnite? Ruski telovadec, ki je provociral ...

Tatjana Mihelj Odkrito.si

Za koga boste navijali na MMS? To so letošnji ...

nogomet otroci Ekipa24.si

Joj?! Predsednik vlade se je osmešil pri nogometu...

Filmska ocena: KOŠARKAR NAJ BO

Ocenjuje: Bojan Kavčič, Vklop, 07.10.2017 18:00:00

Humorni »nastavki«. Rutinsko mlačna ekranizacija literarne uspešnice.

Delite na:
Filmska ocena: KOŠARKAR NAJ BO
Fivia

Boris Petković, ki nas je pred dvema letoma prijetno presenetil z »muzikalom« Utrip ljubezni, posnetem po lastnem scenariju, se s filmom Košarkar naj bo niti ne trudi, da bi kogarkoli presenetil. Ne le zato, ker gre za ekranizacijo več kot dvajset let stare knjižne uspešnice Primoža Suhodolčana (tudi scenarist), marveč predvsem zaradi nekam rutinsko mlačnega postopka inscenacije. Ljubezen igra kajpada tudi tokrat pomembno vlogo, a če je v prejšnjem filmu utripala v hitrem ritmu hip hopa, angažiranih rapovskih besedil in socialnih nasprotij, utripa zdaj v precej bolj ležernem ritmu košarke. Kar je pravzaprav edino »presenečenje«, kajti igra med košema je, kot vemo, nadvse dinamičen šport, poln bliskovitih akcij in preobratov, tekmovalne energije, dramatičnosti in napetosti, vsega tistega, kar temu filmu preprosto manjka. V zameno ponuja zgolj nekakšno mladostn(išk)o igrivost, ki pa je v glavnem bolj vsiljive sorte.

Ker gre za mladinski film, mora biti zgodba seveda nadvse preprosta. Glavni junak, visokorasli najstnik Ranta (Klemen Kostrevc), je pač rojen za košarkarja – in košarkar tudi postane. To bi bilo na kratko vse, če ne bi bilo brhke sošolke Metke (Gaja Filač), v katero se spotoma nesmrtno zaljubi. Razvoj obeh ljubezni, do košarke in do dekleta, poteka vzporedno, resda postopoma, vendar povsem premočrtno, brez kakšnih hujših vmesnih zapletov, resnih ovir, nesporazumov ali celo zasukov. Od brezupnih začetkov, ko se preklasti nerodnež prvič sreča z žogo, s katero ne ve, kaj bi počel, in z Metko, ki se ji ne zna približati, do trenutkov zmagoslavja, ko se izkaže kot glavni zvezdnik šolskega moštva, Metka pa mu dokončno pade v objem. Vmes mora kajpada popraviti slabe ocene, ki si jih je nabral s preveliko predanostjo športu, urediti odnose z učiteljem telovadbe (Marko Miladinović) in nekaterimi profesorji (Gojmir Lešnjak), prepričati starše (Ana Maria Mitić, Matjaž Javšnik), da misli resno, zavrniti mamljivo ponudbo velikega šefa konkurenčne ekipe (Lado Bizovičar) in dopovedati svojemu najboljšemu prijatelju Smodlaku (Matija Brodnik), da zmore tudi brez njegove burkaške pomoči. Skratka, standardne teme in liki filmov o odraščanju, vpeti v pripoved, ki se zgolj za silo drži skupaj.

Režiser sicer nekje omenja »nadrealni svet, v katerem kraljuje otroška domišljija«, a če temu filmu kaj zares manjka, je to prav domišljija (ne le otroška), »nadrealistične« domislice, kolikor lahko o njih sploh govorimo, pa so tako zgolj za okras. Kljub vsemu gledalec ni docela prikrajšan za zabavne trenutke, ne toliko po zaslugi najstniškega klovna Smodlaka, ki zbadljivo komentira dogajanje in tudi sicer neutrudno duhoviči ter zganja prismodarije, marveč bolj zaradi nekaterih humorno karikiranih stranskih likov in komičnih situacij, v katere se zapletajo. Če bi film tem humornim »nastavkom« namenil nekaj več skrbi in prostora, bi nemara nastala čisto spodobna mladinska komedija, tako pa ostaja, kot se reče, ne krop ne voda.