Ema Kugler: Moč umetnosti je, da naredi človeka boljšega

Vmes pa še vse bitke z birokrati iz kulture, ki odločajo, komu in za kaj bodo dodelili sredstva. Popolnoma predana svojemu delu, asketka, ki vse vloži v svoje projekte. In ena najbolj znanih ter priljubljenih umetniških oseb v Ljubljani, ki ji uspe zbrati nemajhno filmsko in igralsko ekipo, sicer uveljavljenih eminenc, ki so pripravljeni za njene vizije delati brez vsakega honorarja.

No, honorar pride potem, v obliki razkošnega žura v njenem hangarju ob železniški progi za Bežigradom, kjer za vse sodelujoče poskrbi z glasbo, s plesom in doma skuhano pojedino. Navajena odrekanja in življenja na minimalcu ne hodi na počitnice, vse kar ima, pa si skuša narediti sama, od opreme stanovanja do svoje obleke, po kateri je tudi zelo razpoznavna.

Velik filmski opus, zelo posebna filmska govorica in nenehna bitka, da si zagotovi svoj ustvarjalni košček pod soncem, jo zagotovo uvrščajo med najbolj zanimive in avtentične osebnosti umetniškega filma, in to v času, ki takšnim oblikam zagotovo ni niti malo naklonjen. Vse to so prepoznali tudi kulturniški krogi, ki so ji že v času, ko je bilo to še precej ekstravagantno dejanje, podeliti avtorici iz neodvisne umetniške scene najvišje priznanje – za svoj film je prejela nagrado Prešernovega sklada. Nagrad je bilo še veliko, toda Ema ostaja zvesta sebi. Poleti in pozimi na kolesu križari med studiem in delavnico, kjer se rojevajo njeni filmi in predstave. Čeprav sanja o potovanju v skrajne kotičke in puščave sveta, se zadovolji tudi s kakim pohodom v hribe, v bližnje Alpe. »Voda, kava, cigarete in hribi, no, od tega se da že skoraj preživeti …,« se smeji, ko jo vprašam, kako ji uspe obstati v svetu, kjer nikoli ne ve ali bo spraskala denar za svoje delo in preživela vse bitke, da ga pripelje do konca.

Ste ravno v fazi montaže novega filma, ki ste ga posneli lansko leto. Lahko poveste kaj več o njem, zdaj ko je ves material pred vami?
Postavili ste mi vprašanje, ki je za ustvarjalca najtežje, govoriti o lastnem filmu namreč. Naslovila sem ga Človek s senco in govori o sleherniku, ki ga trdno ukleščenega držita dva koda, ki jima ne more ubežati. Gre za genski in socializacijski kod in to je senca človeka, ki ne izgine z lučjo, temveč samo s smrtjo. Film ima zelo abstraktno naracijo. Večina zgodbe, če temu sploh lahko rečemo zgodba, je povedana s sliko, z nizom asociativnih podob, ki jih vsakdo sprejema in razume po svoje, glede na lastne življenjske izkušnje, travme in notranja obzorja. Film smo začeli delati leta 2015, zadnje kadre pa smo posneli novembra lani. Vse skupaj traja tako dolgo zato, ker za vse skrbim sama, od nabave prvega žeblja do postavitve scenografije za zadnji kader, torej se je treba v tem procesu ukvarjati s tisoč in eno stvarjo. Ekipo si lahko privoščim le za samo snemanje. In vzrok je samo en, pomanjkanje denarja! Na žalost moram reči, da je slovenska filmska scena zelo mačoidna. Le redke ženske ustvarjalke dobijo denar, in če ga, je to v primerjavi z moškimi ustvarjalci, zelo malo. Od zastavljenega predračuna sem dobila zgolj desetino sredstev in zdaj je treba s tem sčarati film do konca.

Le redke ženske ustvarjalke dobijo denar, in če ga, je to v primerjavi z moškimi ustvarjalci, zelo malo.

Tokrat ste snemali med drugim tudi v hribih, na Kaninu, če se ne motim. Radi izbirate takšne ekstremne lokacije, prostore tišine in izpraznjenosti?
Snemali smo na Mangartu in Kaninu pa tudi v hrvaški Istri, na rtu Kamenjak, sicer pa je večina filma posneta v studiu. V studiu zato, ker prostori, kjer se film dogaja, v realnosti ne obstajajo. So simbolni prostori bivanja, ki jih je treba ustvariti in pri tem upoštevati visoka estetska merila; kajti estetika je že del »zgodbe«, ni močnejšega jezika, kot je lepota. Lepota je univerzalni jezik, ki nagovori skoraj vsakega človeka. Čeprav morda ne neposredno, vendar se naseli vate in tam nekaj naredi, nekaj premakne, naredi človeka boljšega, ko ga za hip odmakne od z vso navlako nabite vsakdanjosti; vsaj jaz jo tako doživljam. In v tem je moč umetnosti, da napravi človeka boljšega. Da ne omenjam tudi slušne ravni filma, glasbe in zvoka, ki sta naslednja dva gradnika te izkušnje, prav tako izjemno pomembna, včasih še celo bolj kot slika. Na to pot se ravno podajamo. Piše se partitura za filmsko glasbo in počasi se začenja ustvarjati zvok.

Tudi v prejšnjih projektih ste z ekipo vstopali v kamnolome, puščave, prazne betonske pejsaže. Kaj ponujajo takšni prostori, zakaj so pokrajine tako pomemben del vašega filmskega jezika?
V mojih filmih ni klasične zgodbe, ki je v večini primerov neki izsek iz vsakdanjega življenja danes ali v preteklosti, temveč se lotevam tistega, kar je zadaj. Kaj je tisto, kar dela ljudi takšne, da se vedno znova pokoravajo ukazom oblastnikov ali religije in tako redko sledijo svojemu lastnemu bistvu. Ne vem, če mi je že kdaj uspelo, da se vsaj približam temu odgovoru, in če mi sploh kdaj bo, najverjetneje ne, me pa vseeno zanima, kaj je zadaj, kaj nas vodi? Je to nezavedno, ki je utišano z naučenim racionalnim razmišljanjem naših možganov? Te svoje filmske razmisleke, lahko postavim le v izpraznjene, od civilizacije neomadeževane prostore. In še en razlog je, za katerega pa ne vem, kaj ga določa – takšni prostori so mi všeč, to je moja estetika.

Ali ni vedno težje najti takšne prostore danes, ko je že vse poseljeno, pozidano, nasmeteno?
Šele takrat, ko začneš iskati lokacije, se zaveš, kako je naša pokrajina onesnažena z vsem mogočim. Najdeš npr. krasno pobočje, a kaj ko je vse prepleteno z električnimi žicami itd. Toda sodobna tehnologija nam na srečo omogoča, da se lahko v postprodukciji vse, kar ne »paše« v sliko, izbriše oziroma doda tisto, kar manjka. Tako smo napravili tudi puščavo za moja dva prejšnja in tudi za ta film. Akcije igralcev smo posneli v kamnolomu Črnotiče, ki je naš največji površinski kop, kar pomeni, da je peščene pokrajine ravno dovolj, da smo lahko tam posneli akcije igralcev. V postprodukciji bomo vse, kar tam ne sme biti, izrezali in dodali sliko prave puščave, nihče ne bo vedel, da to ni posneto v puščavi. Aleluja Hollywood, hvala ti za tehnologijo, če že ne za kaj drugega! (smeh) Tako se počutiš kot čarovnik s paličico, ki lahko spreminja sliko v tisto, kar želi povedati. Seveda pa to zahteva denar in ljudi, ki imajo ta znanja. Do zdaj je šlo, upajmo da nam bo uspelo tudi tokrat.

Se prav zato najraje gibljete v polju videa in filma, ker vam najbolj omogočata to manipulacijo s sliko, ker se lahko tam najbolje izrazite?
Ja, to je edini razlog, kajti film ima dve čudoviti lastnosti. Prva je filmska montaža, kjer manipuliraš s časom, si v sedanjosti, naslednjo sekundo pa že v preteklosti ali prihodnosti, kar pač zahteva tok naracije. Druga pa je, da lahko ustvarjaš najbolj nenavadne prostore bivanja in izraziš svojo vizualno estetiko. Vse to nam omogoča digitalna tehnologija, na žalost pa je to zelo drag proces ustvarjanja.

Za svoje filme torej sami oblikujete vse od scenografije do kostumografije.
Mislim, da je zaradi specifike moje avtorske poetike to nujno, kajti moji filmi govorijo predvsem z likovno govorico in velik del filmskega sporočila je povedan že s podobo samo. Kar pomeni, če hočem, da bo podoba takšna, kot čutim, da mora biti, kot jo zahteva vsebina filma, jo moram ustvariti sama. In rada to počnem. To je ena plat, druga pa je pomanjkanje denarja. Pri končni izdelavi scenografije, ki je megalomanska, predstavljajte si, da morate sami napraviti 8 scenografij, za veliki studio VIBA filma, ki meri 20 x 25 m in morate narediti vse, od tal, sten, stebrov, miz do stolov in še marsikaj. Tu bi pa še kako potrebovala pomočnike. A realnost je pač takšna, da si jih ne morem privoščiti. Denar, ki ga imam za projekt, pokriva zgolj materialne stroške, tako mi ne preostane nič drugega, kot da vse napravim sama. Pri zadnjem filmu je to pomenilo dve leti in pol dela, vsak dan brez prostih nedelj, praznikov ali počitnic. Zjutraj na kolo, v delavnico, pa delaj … in tako je bilo narejeno.

Od kod vam ta znanja? Začeli ste na Radiu Študent in bili del tedaj dejavne alternativne in pank scene.
Na Radiu Študent sem pristala slučajno. Tam je bila takrat odlična ekipa, ljudje, ki še danes nekaj pomenijo v svetu kulture in medijev. Zaposlena sem bila tri leta, kot vodja ekonomsko-propagandne službe. Čeprav smo se imeli super, je bila to moja prva in zadnja služba. Ko sem se nekega dne peljala s kolesom na delo, me je tam na poti pri Likovni akademiji nekaj prešinilo: »Zakaj pa ti hodiš v službo?« Brez premisleka, kaj bo potem, sem stopila do glavnega urednika Andreja Drapala in mu rekla, da dajem odpoved. Tako se je začela moja pot na neodvisni art sceni. Prvi projekt Nostalgični izrez smo napravili skupaj z Nado Vodušek, ki je bila takrat še špikerica na Radiu Študent, in fotografom Janetom Štravsom. Imeli smo srečo, da je bil takrat v Cankarjevem domu za gledališče odgovoren Goran Schmidt, ki nam je omogočil, da smo lahko performans uprizorili tam. Prvi performans pa že Cankarjev dom, juhuuu!!! To je bil čas, ko sem se ukvarjala z avantgardno modo, ki je ni bilo mogoče predstaviti drugače. Oblačil ki so pa bila bolj skulpture kot obleke, tako ali tako ne bi oblekel nihče. Po tem performansu jih je sledilo še nekaj, vse do Mankurta, ki sem ga pripravila za Bienale industrijskega oblikovanja leta 1991. Videla ga je Eva Rohrman iz ŠKUC Foruma, danes znana filmska producentka, in takoj dobila idejo, da bi bilo treba vse to posneti. V tistem času je bil objavljen neki Sorosov razpis za financiranje umetniških projektov in Eva me je spodbudila, da sem napisala scenarij za svoj prvi kratki video film. Pojma nisem imela, kako se napše scenarij, a sem ga spravila na papir. Eva ga je prijavila na razpis in dobili smo denar. Takšni so bili moji začetki, moj ognjeni krst, iniciacija v vse tisto, kar je sledilo in kar je danes. Kaj še bo … pa niti šlogarica ne ve. (smeh)

Če bi imeli možnost, bi poiskali za svoje projekte še kakšne druge dežele, bi se z ekipo podali še v kakšne pokrajine?
Puščave so moja obsesija, šla bi pa tudi v ruske in kazaške stepe ali na daljni sever, v ledene pokrajine. To so dežele, kjer je horizont daleč. Ti svetovi me privlačijo. A ker upanje umre zadnje, ni vrag, da se ne bom enkrat znašla med beduini ali pa Eskimi.

Vedno ste ustvarjali nekje na robu domače filmske produkcije, kjer že tako in tako kronično primanjkuje denarja za večjo produkcijo. Kako vam uspe realizirati svoje filme s tako omejenim budžetom?
Spomnim se besed Boštjana Romiha, odličnega tonskega mojstra, ki mi je, ko je za neki moj film oblikoval sound track, rekel: »Ema, v odjavno špico filma moraš napisati: With a »little« help of my friends.« Čista resnica in tega se globoko zavedam. Brez pomoči igralcev, prijateljev, ki so vedno prišli in napravili vse potrebno zastonj in od vsega začetka, s podporo Studia VPK, ki mi je vsa leta nudil vso snemalno tehniko, postprodukcijo in tehnično osebje zastonj, pri zadnjem filmu pa so svoj delež prispevali tudi NuFrame in Zvokarna – brez vseh njih mene, kot ustvarjalke na tem področju, ne bi bilo. Tudi sama se kdaj vprašam, kako to, da mi toliko ljudi brezpogojno pomaga. Odgovora nimam, morda ga imajo oni. Je pa res, če bi čakala na državno pomoč, od vsega ne bi bilo nič, kajti film, kjer se obrača veliko denarja (čeprav je v naših razmerah malo), je domena moških in tako je na vseh področjih.

Izbirate med igralci, ki so sicer bolj ali manj člani etabliranih gledališč, za vas pa vedno radi vstopijo v svet vaše mitologije.
Zakaj tako radi vstopijo, ne vem. Je pa res, da mi jih nikoli ni bilo treba veliko prositi ali prepričevati. Verjetno sami vidijo neki smisel v tem.

S kom največkrat delate? Zakaj izbirate takšne osebnosti, močne, ikonske?
Igralce izberem po tem, kako jih čutim kot ljudi. Marko Mandić in Nataša Matjašec sta skoraj stalni figuri mojih filmov, v predzadnjem filmu je bil glavna figura Igor Samobor. V tem, ki ga končujemo zdaj, sta še dva nova: Matija Vastl in Jure Henigman, tudi njiju je izbral moj občutek in ne racionalni razmislek.

Pri vaših filmih poleg vizualnega in teksta »govori močan jezik« tudi avtorska glasba. Tokrat ste si zadali sodelovanje z orkestrom.
Glasba in zvok sta izjemno pomembna elementa, saj filmu ustvarita dušo. To bo moj prvi celovečerec, v katerem ne bom uporabila že posnete glasbe avtorjev, kot so Arvo Part, Ligeti, Crumb, Messiaen, Penderseki idr., ki sem jo uporabljala do sedaj, temveč bo ves film pokrit z avtorsko glasbo, ki jo piše skladatelj Robert Jiša iz Prage. Za izvedbo te pa potrebujem orkester. Za sodelovanje sem zaprosila Radijski simfonični orkester, vendar je bila moja prošnja zavrnjena, z obrazložitvijo, da je to predrago. Čeprav bi šlo to za njihov koprodukcijski vložek, njih ne bi stalo nič; glasbeniki v tem orkestru so zaposleni in tudi plačani iz javnih sredstev. Tudi orkester je bi ustanovljen za to, da snema glasbo slovenskih skladateljev, med drugim tudi avtorsko glasbo za filme. Ponovno sem jim poslala prošnjo in upam, da bodo tokrat stvar malo bolj premislili in prispevali, da se ta film konča. Kajti brez orkestra filma ni!

Včasih se podate tudi v dokumentarne vode. Kot režiserka ste naredili film o delovanju kultne neodvisne gledališke skupine Ane Monro. Zakaj ste se lotili tega filma, zdaj ko je KUD France Prešeren dokončno zaprl vrata?
Pobuda je prišle od producentke iz Studia VPK, češ, prijavimo kakšen film. Takoj sem pomislila na dokumentarec o Ani Monro, saj veš, da sem bila njihov velik »fen« in hodila na vse predstave. V tistih časih, ko smo se veliko družili tudi kot prijatelji, se nismo niti zavedali, kaj Gledališče Ane Monro pomeni. Ko sem začela raziskovati in brskati po materialu, ki je še ostal za to sceno, sem bila znova fascinirana nad njimi. Velika škoda pa je, da je za njimi in vsemi tistimi predstavami ostalo tako malo posnetega in ohranjenega materiala.

Takrat se predstave še niso snemale in dokumentirale na video kot danes?
Ne, komaj kaj je bilo zabeleženega. Ubogi VHS posnetki, ki so ostali kot edini dokument, so bili v obupnem stanju. Takrat se pač nikomur ni zdelo pomembno ohranjati stvari za prihodnost oz. za zgodovino. Tako sem si največ pomagala z izjavami članov gledališča kot tudi njihovimi feni in gledališkimi teoretiki, ki smo jih posneli na lokacijah delovanja Ane Monro. Kot vizualni material sem poleg tega uporabila še fotografije, ki so jih napravili fotografi, ki so spremljali takratno neodvisno sceno. Škoda, da sem bila omejena pri dolžini filma. Običajni televizijski format dokumentarca je 55 minut in tega sem se morala držati, toda še toliko bi bilo za povedati in pokazati.

Gledališče Ana Monro je pustilo močno sled na domači, ne samo gledališki sceni. Mnogo umetnikov in kreativcev je izšlo iz te skupine, igralcev, koreografov, plesalcev, kiparjev, pa tudi scencev, tehnikov …
Res je, vidimo pa tudi to, da se institucionalna gledališča še kako napajajo z idejami, ki so izšle iz neodvisne scene, čeprav so jo državni uradniki potisnili že na sam rob preživetja. In vedno bolj se marginalizira. Le zakaj? Čudna je ta kulturna politika, ki je v bistvu ni.

Včasih se morate spustiti tudi v bitke z birokrati, advokati, lastniki stanovanj, komisijami, ki dodeljujejo sredstva. Kako plavate v tem svetu?
Kravl! (smeh) Birokracija je rak rana družbe, kamor koli se obrneš naletiš nanjo. Pred časom so me nekaj let metali iz stanovanja, potem ko ga je dobil lastnik nazaj, toda na koncu se je vendar naveličal bitk z mano in ostajam tu, kjer sem. Pri tovrstnih bitkah imaš na voljo vsaj pravna sredstva, ki imajo osnovo v napisanih zakonih in na tej osnovi se lahko potem boriš. Pri birokraciji, na katero naletiš pri pridobivanju javnih sredstev, Ministrstvo za kulturo RS, pa gredo stvari drugače. Tu so le redki zmagovalci. Da te izbrišejo iz seznama, ne glede na to, kaj in koliko si v svoji zgodovini že napravil, ne potrebujejo nobenih dokazov. Samo izmislijo si neke kriterije, ki se ne dajo meriti, in potem »ugotovijo«, da vloga ne zadošča tem in tem kriterijem in te preprosto izbrišejo. Seveda lahko vložiš tožbo na upravo sodišče, a ko se je meni to zgodilo, mi je pravnik svetoval, naj se tega raje ne lotevam. Zakaj? Ker bi me sama vloga stala okoli 600 evrov, da se vse skupaj sprocesira, bi trajalo najmanj dve leti itd. Mi pa nimamo teh 600 evrov in denarja za advokata, tako odstopiš in si za eno leto brez vsega. In potem novo presenečenje. Ko se prijavljaš naslednje leto in je eden od razpisnih kriterijev naslednji: »V zadnjih treh letih mora prijavitelj realizirati vsaj tri projekte« in ker v zadnjih treh letih eno leto nisi dobil sredstev in nisi mogel realizirati projekta, imaš samo dva. Tako dobiš odgovor: »Vaša vloga ne izpolnjuje tega kriterija, zato se vaš projekt zavrže. Na zavržbo vloge pritožba ni možna!« Tako je to z nami in ministrstvom, kaj kmalu si lahko izbrisan za vedno.

Kako preživite?
Nimam premoženja, nimam mecena, moje delo je še kako odvisno od javnih sredstev, ki jih deli ministrstvo, že nekajkrat se mi je zgodilo, da so me po zgornjem postopku odpisali. Eno leto sem prebrodila z nagrado Prešernovega sklada, eno z Župančičevo nagrado, ki jo podeljuje mesto, ne spomnim se, kako mi je uspelo … a preživeli smo, moje telo in moje ideje za delo naprej.

Nimam premoženja, nimam mecena, moje delo je še kako odvisno od javnih sredstev, ki jih deli ministrstvo, že nekajkrat se mi je zgodilo, da so me po zgornjem postopku odpisali.

Že nekaj let imate svoj atelje, delavnico v zapuščeni železniški hali, kjer pravzaprav nastajajo osnove tvojih projektov.
Bolj kot filmskemu skladu in denarju, ki so mi ga dali, ki je bil bolj kapljica v morje, sem za svoje delo hvaležna Slovenskim železnicam, da so mi dale brezplačno na razpolago njihovo zapuščeno halo, v kateri lahko delam. Gre za spomeniško zaščiten prostor, železnica trenutno nima denarja za kakršno koli obnovo ali vzdrževanje, tako so dali objekt na razpolago meni, da lahko tam ustvarjam. Brez tega prostora ne bi bilo mojih filmov, navkljub »majhni« pomoči mojih prijateljev, ne bi šlo. Prostor za delo je osnovnega pomena! Že Virginia Woolf je osvetlila ta problem v knjigi Lastna soba, A Room of One`s Own. Še pisati ne moreš, če nimaš vsaj neke svoje jazbine, kamor se lahko umakneš, tako fizično kot v duhu. Kaj šele delati film.
Znani ste po svojih žurih, ki jih pripravite za vse sodelujoče, ko je film posnet ali recimo ob premieri.

Umetniški žuri so bili včasih pogosta oblika druženja, danes so pa že bolj izumrla dejavnost.
Na žalost je to res. Jaz sem doma s kmetov in ko je bilo opravljeno veliko delo, smo ga vedno zaključili z likofom. V veliko veselje mi je pripraviti zabavo za ljudi, ki so mi brezpogojno stali ob strani, moji dragi prijatelji in sodelavci.

Šmoren, torte, golaži za vegetarijance, vse to pripravite pa še v DJ-a se prelevite po potrebi …
To je enako pomembno kot ves proces dela, mora biti! Tudi konec mora biti pravi.

Medtem ste dobili tudi nekaj stalnih podnajemnikov v svoji delovni hali ob železnici.
Najprej je prišla mačka Mici, ki je bila na začetku zelo plašna, a se je kmalu udomačila. Potem je prikolovratil mačkon, ki sem mu dala ime Mrnjav. Tako imam zdaj dva prijateljčka, odlična asistenta. Pa ne samo ta dva. V stropu te hale, ki je ogromna in visoka, je luknja, kjer gnezdijo ptiči, že sedem let, vsako leto znova, imajo mladičke … To je hec, ko se učijo letati in moram paziti na mačke, ptičja starša pa se dereta in skačeta, ko odganjata kosmatince. Tudi za te leteče pomočnike skrbim. Za njihovo dušo in telo. Za dušo je glasba. Najrajši imajo klavir, solo, za telo pa na tenko nariban sir. A ker so ptice selivke – pogorelčki, domujejo zdaj v Afriki, redno pa se vračajo nazaj tam okoli prvega pomladanskega dne. Z njimi se pogovarjam tako, da jaz žvižgam, oni pa mi čivkajo nazaj, in tako se vse pomenimo.

Kako zdržite v tistem ogromnem neogrevanem prostoru?
Zdržim. Oblečem star smučarski kombinezon, ki mi ga je dala sestra, obujem gojzarje – in zdržim. Ko me zazebe v noge pa gojzarje dol in noter napiham vroč zrak s fenom, ki je za odstranjevanje barv, čevelj se ogreje in toploto obdrži vsaj eno uro Potem pa ponovimo vajo. Prehladov ne poznam.

Del vaše umetniške drže in prepoznavnosti so tudi kombinezoni, jakne in oprema, ki jo nosite in sami ustvarjate …
Nekako se ne morem spraviti v neko konfekcijsko, industrijsko izdelano obleko. Do tega imam odpor že od nekdaj. Da bi neki dizajner določil, kakšna bom videti, ne, to pa ne! Zato si sama sešijem vse od oblek do torb, že vse do začetka gimnazije. Škoda, da si ne morem narediti še čevljev po svoji meri, tega ne znam, nimam orodja za to. Kako zelo so ljudje obremenjeni z vso to navlako, ki jo moramo dati nase, lepo kaže en primer. Ko sem dobila nagrado Prešernovega sklada, so me vsi spraševali: »Ja, kaj boš pa oblekla za to slovesnost?« Na oder sem šla prav v takšni opravi, kot grem na pivo v naš lokalni barček Vesolje.

Kaj pa za hribe ali nabiranje gob, imate kakšno drugo opremo?
Ne, moj kombinezon je univerzalen, za vse situacije. Hribi so moja neskončna ljubezen. Delam ob petkih in svetkih, toda moj počitek je tisti dan, ko grem v hribe. Mora pa biti vsaj nad dva tisoč metrov višine, nižje ne šteje. En dan tam na višinah in vso lepoto tam naokoli, to je zame dovolj, da se regeneriram.

Si kdaj zaželite, da bi si izbrali kakšno manj naporno profesionalno in življenjsko pot ali ste alternativka po duši?
O tem nisem nikoli razmišljala. Je kot je, kot sem si sama izbrala. Da svet ni tu zaradi mene, to pa že dolgo vem. In kaj je to naporna življenjska pot? Odvisno od posameznika in od okolja, ki določa, kaj je to naporno. Pri nas bo nekdo v topli pisarni jamrali, kako ima težko delo, pa tako malo denarja, da niti na morje ne more. A bo kljub temu vztrajal na tistem mestu, saj je to le »ziher« služba. Zanje je to naporno. In obstaja še druga napornost. Človek v devastirani pokrajini nekje v tretjem svetu, kjer je voda onesnažena ali je sploh ni, zemlja izčrpana in zastrupljena od intenzivnega kmetijstva, ki polni mize zahodnjakov. Ti ljudje imajo zares naporno življenjsko pot, ker nimajo nobene možnosti odločitve. Nimajo sredstev, nimajo znanja, nimajo nič. Samo culico si lahko oprtajo na rame in gredo peš. Toda kam? Kamor koli pridejo so emigranti, osovraženi, zavrženi. To je naporna življenjska pot!

Če bi bile zvezde mile in naklonjene, kaj bi si želeli v bližnji prihodnosti, kaj bi bilo idealno za vaše stanje duha? Končanje filma z glasbo, posneto z velikim orkestrom, potovanje v kakšno puščavo ali stepo, počitek doma na zasluženih lovorikah …?
Končanje filma ni želja, je nuja. Film moram končati, sicer bom zbolela. Če mi bodo petkrat zavrnili Radijski simfonični orkester, bom zahtevala še šestič, vse dokler ga ne dobim. Njihova naloga je, da delajo za javni interes, saj so plačani iz javnega denarja. Moja želja pa je pot v puščavo. Enkrat bom že šla tja, s kamero ali brez. Kdaj se bo to zgodilo pa ta hip še ne vem.

Preberite tudi: Jokali s Sebastianom Cavazzo. Kliknite TUKAJ!