Ekskluzivno: Znanost je »detektor sranja«
★★★ REVIJA VKLOP STOP ★★★
Predstavljajte si milo, krhko, elegantno starejšo gospo, ki kljub ugovorom, češ da gre le za glavobol, vztraja in že odraslega sina (ki ji ravno pomaga pri postprodukciji najbolj opevane znanstvene serije na planetu) nažene k zdravniku. Kjer ugotovijo, da je res v življenjski nevarnosti, reši pa ga lahko zgolj zelo težka operacija. V sobo pride zdravnik. Rahlo nadut, redkobeseden. A se raztopi, ko izve, da pacient sodeluje pri seriji Kozmos. »Na Kubi je bila medicina najbližje znanosti, ki me je očarala prav zaradi te serije in Carla Sagana,« je povedal zdravnik, Ann Druyan, Saganova vdova, pa je takrat vedela, da bo sinu rešil življenje – in ga je. Serija Kozmos, ki jo lahko spremljate na National Geographicu, torej rešuje življenja, saj je kopica mladih gledalcev prav zaradi nje vzljubila znanost.
Znanstveniki opozarjajo, mi pa spimo.
Druyanova je pred štirimi desetletji s pokojnim možem dokazala, da je znanost zanimiva tudi za širše občinstvo. Po moževi smrti je dolgo iskala partnerje in pred osmimi leti z izjemno ekipo sodelavcev ustvarila drugo, zdaj pa še tretjo sezono. Seveda je potrebovala prepričljivega in verodostojnega voditelja. Kdo bi bil za to primernejši kot (po izboru revije People leta 2000) najbolj seksi astrofizik Neil deGrasse Tyson? Oba sta se udeležila evropske predstavitve Kozmosa v Parizu, kjer sem se lahko z njima pogovarjala in zabavala na ekskluzivni zabavi po projekciji.
»Jasno je, da si ne moremo več lagati glede podnebnih sprememb in drugega dogajanja. Zdaj je pomembna znanost,« je bila odločna Ann Druyan. Naše druženje se je začelo že v ponedeljek zgodaj dopoldan. S kolegi sem nestrpno čakala za okroglo mizo na prvega sogovornika. Tyson je kljub neprespani noči prvi prikorakal v hotelsko sobo, ki so jo rezervirali za naš pogovor. Čeprav so po njem poimenovali asteroid, čeprav ima kar 21 častnih doktoratov in pogosto nastopa v najbolj gledanih serijah in filmih, kjer seveda vedno predstavlja samega sebe, je preprost in prijazen sogovornik. Na kravati in ovitku za mobitel je imel motiv Van Goghove slike. Pred kratkim je obiskal njegov muzej, je povedal. »Velika čast in odgovornost je, da so mi po Carlu Saganu zaupali vodenje oddaj. Hitro sem spoznal, da ne morem v njegove čevlje, ampak potrebujem svoje. Kozmos je nekaj drugega kot preostali dokumentarci …« je povedal. Čeprav pogreša laboratorij in komaj čaka, da se po zvezdniških izletih vrne tja, se zaveda, da je tudi to delo izjemno pomembno. Da navdihuje. Da je v času, ko lahko vidimo, da se Zemlja spreminja, še bolj pomembno, da pridejo v ospredje kakšne druge vrednote, ne le pohlep. Kajti prav to, da ni dobička, je razlog, da še ne letimo po vesolju. »Vprašanje, kdaj bomo šli v vesolje, si zastavljamo, ker si vsi navdušeno želimo raziskovati. Vendar do raziskovanja ne pride tako. Tako se zgodi le potovanje, ki ni drago: osvajanje neke gore, prečkanje reke, doline … Da pa bi šli na drug planet? Zgodovinsko gledano nas v raziskovanje ni silila neka želja, češ, primimo se za roke in pojdimo raziskovat. ZDA niso pristale na Luni, ker bi bili ljudje v svoji biti raziskovalci, ampak ker smo se bali Sovjetske zveze! Če se torej zgledujem po zgodovini, bomo šli na Mars, ko nas bo strah, ker bo nekdo, ki ga bomo imeli za sovražnika, hotel tam postaviti vojaško bazo. Rekli si bomo: 'Tudi mi jo moramo, a ker nimamo rakete, povabimo zraven Elona Muska in jo naredimo. Elon Musk bo še naprej služil denar, a ne zaradi tega. Morda bomo pa na Marsu odkrili nafto …' Denar in vojna nas ženeta v raziskovanje. Kar zadeva konkretno Mars, ga moramo za življenje na njem pripraviti. Za to obstaja krasna beseda »teraformiranje«, ki pomeni, da planet preoblikujemo tako, da zgolj sestopimo z ladje in tam živimo, namesto da bi morali nositi skafander ali živeti v modulu. Je pa tu še nekaj: če bi imeli moč geoinženiringa, da bi Mars spremenili v Zemljo, potem bi imeli tudi moč, sposobnost, da Zemljo spremenimo nazaj – in drugega planeta ne bi potrebovali,« razlaga. »Živimo v času, ko moramo sprejemati zelo pomembne odločitve o prihodnosti civilizacije. Te odločitve morajo vključevati poznavanje znanosti. Bomo uporabljali jedrsko, solarno, kako očistiti okolje, kakšna je prihodnost transporta, kakšna je energija prihodnosti … Vse rešitve morajo temeljiti na znanosti! Če ne veste nečesa o tem, v svobodnem svetu ne morete sodelovati pri iskanju rešitev. Ne pričakujem, da postanete znanstvenik, a bodite vsaj toliko podkovani, da boste vedeli, o čem teče beseda. Naučite se osnov! Bodite sposobni zastavljati vprašanja, da boste lahko presodili, ali vam nekdo laže,« svetuje.
Pol ure pozneje je prisedla graciozna Ann in nadaljevala skoraj na istem mestu: ne denar, znanost je tista, ki šteje in nas lahko reši. »Resnica je pomembna. Znanost je pomembna. Zakaj? Ker je krasen detektor, oprostite besedi, sranja. Najvišje nagrade bi morali dajati ljudem, ki dokažejo, da se motimo. To potrebujemo v politiki, to potrebuje vsak državljan vsake države. Da razvijemo možgane tako, da sami ugotovimo, kdaj nam lažejo. Posebej zdaj, ko imamo 'deepfake', ko imamo nespodobne politike, ki ne spoštujejo resnice! Ko sem na YouTubu – rada imam YouTube zaradi glasbe, nastopov, vsega – iskala kaj o Einsteinu, sem našla kratek posnetek, kako je leta 1939 odprl svetovni sejem v New Yorku. Ta sejem je bil takrat ogromna, skoraj nepredstavljiva naložba, udeležile so se ga trume ljudi, poslovneži, uradniki, odprl pa ga je najpametnejši mož na svetu. Zdaj si sploh ne moremo predstavljati, da bi se to zgodilo. Einstein je takrat rekel nekaj v smislu: 'Če bo znanost kdaj izpolnila svojo nalogo, tako kot jo je umetnost že, bo to v tem, da bo prodrla v um javnosti, kajti to je njen globlji pomen.' Ko sem to videla, sem skoraj omedlela. Kajti takrat je petletni Carl Sagan, ki je bil na tem sejmu, prvič razumel, da obstaja stvar, ki se ji reče prihodnost, in to, da do tja lahko pridemo le z znanostjo. Takrat sem bila doma v Ithaci v zgodnji fazi pripravljanja osnutka za serijo. Pomislila sem: to so sanje Kozmosa in sanje vseh 937 ljudi, ki so sodelovali pri oddaji. Da bi zaobjeli notranji, globlji pomen znanosti, ki bi postala dostopna vsem na Zemlji.«
Ann z veseljem in strastjo raziskuje znanstvene dosežke in iz njih ustvarja zgodbe, ki vas pritegnejo. »To je moja duhovnost. Zaradi nje čutim, da sem del nečesa precej večjega, kot sem sama, in da je to resnično. To ni zgodba, ki si jo je nekdo izmislil, da bi se bolje počutila in se manj bala. Kadar ste zaljubljeni, greste, če imate srečo, skozi prvo fazo vzhičenosti, ki potem preide v pravo, globoko ljubezen. Kaj je resnična ljubezen? To, da o drugem človeku nimaš fantazijske predstave, ki jo na to osebo celo preslikaš, ampak osebo vidiš takšno, kot v resnici je, in odkriješ, da je še vedno to, kar hočeš. To sta zame znanost in narava, ki sta boljši od vsake zgodbe, ki si jo je kdorkoli kadarkoli izmislil. Tako mladi, nevedni in nezreli smo še. Obdani smo z drugimi bitji, ki imajo drugačne načine zavedanja, vendar smo večinoma nedovzetni za njihovo realnost. Le izkoriščamo jih in mučimo. Tega niti nočemo vedeti, a znanost nas sili, da smo s tem seznanjeni. To so po eni strani najboljši in po drugi strani najslabši časi. Najboljši zato, ker smo se le prebudili in vidimo druge oblike življenja na tem svetu, zares prihaja do korenitih sprememb, kljub vsemu.«
Ob premieri druge sezone pred šestimi leti je Ann dejala, da se stvari spreminjajo na bolje, da je znanost manj ogrožena, zdaj pa se ji zdi položaj slabši. »Mislim, da gre za strah pred prihodnostjo. Strah razjeda dušo. V ZDA je veliko ljudi razsvetljenih, predanih, da bi spremenili način življenja, da bi bili bolj v harmoniji, ampak ko pogledam vodstvo, se mi zlomi srce. Na celi črti si zatiskajo oči, ne priznajo, kakšna je resnica. Zato delam Kozmos! Zgodbe o raziskovalcih so zanimive, posebej tiste, ki jih še ne poznate, o tistih, ki so bili pripravljeni umreti za resnico. Take like je igral Jimmy Stewart v filmih Franka Capre, like, ki ne morejo utihniti. Navaden človek, ki naleti na grozljiv zločin in se odloči, da bo sledil dokazom, ne glede na to, kam ga bodo pripeljali. Takšna je zgodba o znanosti …«
Z Neilom in Ann smo se družili še zvečer. Po projekciji drugega dela serije Kozmos: Morebitni svetovi, ki predstavlja možnosti, da bi se preselili na kak drug planet, je sledil pogovor. »Čutim se nemočno. Vemo, kaj je težava. Znanstveniki že 70 let opozarjajo. Napovedali so požare v Avstraliji, pandemijo in kopico drugih stvari, mi pa spimo! Imamo vse, kar potrebujemo za lepo prihodnost, le še od voditeljev moramo zahtevati, da končno poskrbijo, da bodo tudi otroci imeli lep svet …« je bila odločna Ann.
Neila sem vprašala, kako bi Carl Sagan komentiral današnji svet. »Verjetno bi rekel: 'Me ni nihče poslušal, ko sem svaril ljudi o tem?!' V tem pogledu bi bil razočaran. A morda bi bilo vse lahko še slabše. Tega ne vemo. Vemo, kako hudo je, ne vemo pa, kako hudo bi bilo, če ne bi bilo njegovih oddaj. Danes je na področju znanosti in izobraževanja veliko ljudi, nisem sam, združenih v organizacijo SciCom. To je skupnost, ki ima spletne strani, kanale na YouTubu, imamo dekle, ki snema videe o fiziki, denimo. To niso le belci moškega spola nad 50 let, ki bi se ukvarjali s tem, ampak ljudje različnih spolov in znanosti, ki nudijo drugačne poglede na znanost. Na področju znanosti in izobraževanja se pojavlja čedalje več ljudi – in to je začel Carl: da se za znanost zanima čedalje več ljudi in na tem področju sodeluje. Sagana so kritizirali, da bi moral biti v laboratoriju, on pa je svoje znanje raje delil z drugimi, s svetom. Potem so se znanstveni proračuni začeli višati in so mu rekli: 'Hej, kar pojdi nazaj v javnost in še počni, kar si počel …' Tudi sam komaj čakam, da se spet zaprem v laboratorij, ampak to je pomembno …« mi je rekel, ko sva pozirala fotografu, saj nisem mogla domov brez skupne fotografije. Za konec me je še zanimalo, kako prenaša ljudi, ki so bolj kratke pameti. »Pa saj nisem toliko pametnejši od drugih, da jih ne bi mogel trpeti,« je rekel. No, moje mnenje je, da se ta izjemni in navdihujoči človek vsaj tu hudo moti. Ampak najbolj seksi astrofiziku pač ne bomo zamerili zaradi ene napačne ocene, kajne …
