Ekskluzivno! Dokumentarec kot Disneyjeva risanka
Brett Morgen je po Kurtu Cobainu: Montaži pekla posnel dokumentarni film Jane, disneyjevsko obarvano koreografijo zvoka in slike.
»Vse knjige in filmi o Jane so o njenem opazovanju živalskega sveta, zame pa je bila tista žival, ki je bila na opazovanju, ona,« je pred premiero dokumentarnega filma Jane o sloviti ameriški primatologinji Jane Goodall, ki je preučevala šimpanze v Gombeju v Tanzaniji, za Vklop povedal režiser Brett Morgen.
Morgen, ki je med drugimi režiral dokumentarce o skupini The Rolling Stones (Crossfire Hurricane), Kurtu Cobainu (Kurt Cobain: Montaža pekla) in o producentu Paramounta Robertu Evansu (The Kid Stays in the Picture), se je ob ponudbi National Geographica, da posname film o Jane, sprva začudil, saj je v svojih dokumentarcih do tedaj obravnaval popolnoma drugačne ljudi in tematike, a nato si je rekel, zakaj pa ne, saj je bistvo njegovih filmov montaža zvoka in slike, ki je bila ključ do izjemnega, skoraj disneyjevskega filma o Jane.
Jane v dokumentarcu pravi: »Med gledanjem v šimpanzove oči sem videla razumno, razmišljujoče bitje, ki me gleda nazaj.« Kako ste vi videli Jane?
Jane je šimpanze obravnavala kot like iz romana, ne kot objekte. Sam nisem delal filozofskega filma in niti ni bila moja ideja, da o njej razmišljam znanstveno. Posnel sem osebno zgodbo. Zdi se mi pošteno, da po tem, ko je vse življenje posvetila šimpanzom, mi posnamemo film o njej. V film sem hotel vnesti nekaj disneyjevske čarovnije, montažo pa smo koreografirali po glasbi Philipa Glassa in zvokih šimpanzov. Kar se mi zdi neverjetno, je, da je, čeprav smo si vzeli veliko umetniške svobode, Jane, ko je videla končni izdelek, rekla, da je prvič videla Gombe natančno tako, kot obstaja v njeni glavi. Mislim, da zato, ker smo svojo pripoved črpali iz njenega dela, njenih knjig, izkušenj, in to tako, kot to lahko stori le filmski medij, kar pomeni z uporabo poudarjanja barv, montažo ter montažo zvoka.
Glasbo za Jane je ustvaril Philip Glass, zvok pa je v tem filmu prav tako pomemben kot montaža.
V igranem filmu je 50 odstotkov slike in 50 odstotkov drugega, pri dokumentarcu pa je osredotočenost skoraj v celoti usmerjena v sliko. Kar sem spoznal že dolgo nazaj in me spravlja ob živce, je, da če snemaš dokumentarec in igrani film, nisi v enakem položaju. Igrani film ima proračun 100 milijonov dolarjev, dokumentarni film pa običajno nima proračuna in ga snemajo trije do štirje ljudje. Ko prideš v postprodukcijo, pa si v enakem položaju, ker imaš na voljo enaka orodja, kot jih ima JJ Abrams pri Vojni zvezd. Zakaj jih potem ljudje ne izkoriščajo? Takoj, ko sem videl posnetke Jane, sem vedel, da če hočem ustvariti poglobljeno izkušnjo, moram uporabiti zvok. Na zvoku smo delali dve leti in pol, Philip pa je bil pomemben del tega. Prosil sem ga, naj napiše opero o življenju Jane Goodall.
Kakšna je bila razlika v vašem pristopu k snemanju filma Kurt Cobain: Montaža pekla, kjer je šlo za zelo žalostno zgodbo, in filma o Jane, ki je precej bolj vesel?
Metodologija je bila enaka. Mislim, da je bil izziv pri Jane ta, da je ženska, ker sem večino kariere snemal filme o moških, sicer pa se vsake osebe lotim s prav posebnim pogledom. Ne opredmetim jih, ampak poskušam vstopiti v njihov svet skozi njihove glave in izkušnje. Kurt je bil zelo temačen, a je bilo ustvarjanje Montaže pekla veliko večji užitek od Jane. Snemanje Jane je bila najtežja in izjemno frustrirajoča izkušnja. V montažnem studiu ni bilo velikega užitka, ker je bilo tako zahtevno sestaviti stavek. Včasih je trajalo en teden, dva, da smo spravili skupaj pet kadrov, ker smo morali iti skozi 150 ur posnetkov brez zvoka. To je bilo butanje z glavo v zid ves dan, vsak dan. Je bil pa čas, ki sem ga namenil promociji filma, eno najlepših obdobij v mojem življenju.
Zakaj prisegate na dokumentarno vrsto?
Dokumentarcev ne snemam iz novinarskih vzgibov. V zgodnjih 90. letih je večina snemala dokumentarne filme v raziskovalne namene, jaz pa sem si vse, kar vem in ljubim pri igranem filmu, želel prenesti v dokumentarce. Mislim, da se to vidi pri Jane in pri mojih drugih filmih. O Rolling Stonesih je bilo napisanih okoli 50 knjig, ogromno je bilo napisano tudi o Jane Goodall in Kurtu Cobainu, moje vprašanje pa je vedno, kako lahko raziščem snov skozi filmska orodja. V kino ne hodim zaradi dejstev, ampak zaradi čustvene resnice. Ne verjamem v objektivno dejstvo. Verjamem v umetnost in subjektivnost.
