Drama Boštjana Videmška
V Anton Podbevšek Teatru so pred kratkim premierno uprizorili dramo o najboljšem vzdržljivostnem tekaču vseh časov Emilu Zatopku. Pod predstavo se podpisuje Boštjan Videmšek, režiral pa jo je Matjaž Pograjc.
Lau(f)story pa ni samo zgodba o športnem šampionu, ampak tudi o ljubezni med Emilom in njegovo ženo Dano, prav tako športnico, ki jo je slava njenega moža in duše dvojčice potisnila v nepravično, a za skupno preživetje ključno senco. Z avtorjem predstave Boštjanom Videmškom smo se med drugim pogovarjali o tem, zakaj je raziskoval prav Zatopkovo življenje in kaj upa, da bo predstava prinesla gledalcem.
Kaj vas je navdihnilo, da ste pričeli raziskovati Zatopkovo življenje?
Ta predstava je gotovo naravno nadaljevanje Rokove modrine, ki sva jo z Matjažem delala pred tremi leti. V tem času sva se že nekako pripravljala na to, da bova še kdaj naredila kaj skupaj. Lani ob približno takem času mi je Matjaž poslal sporočilo z vprašanjem, ali poznam športnika, ki je rešil svet. In jaz sem kar instinktivno odgovoril – Zatopek. To je bilo za nekaj časa vse. Sem pa v tem času ravno razmišljal, katerega športnika bi bilo še fino obdelati v predstavi, in očitno so se stvari med seboj ujele. Zatopek se je sredi stalinizma in hladne vojne s svojo naivnostjo in človečnostjo zelo intenzivno boril proti vsem oblikam totalitarizma. Oba z Matjažem sva prepoznala kvaliteto njegove zgodbe glede na politične razmere, rasizem, ksenofobijo, žice in zidove, ki rastejo okoli nas. In zdelo se mi je, da potrebujemo zgodbo o človeku, ki se je zoperstavljal takšnemu režimu, hkrati pa bil izjemno človečen.
Preberite tudi: Režiser Reke ljubezni 'spakiral' kovčke. Kliknite TUKAJ!
Ima Zatopek, ki je bil svoj čas neke vrste obraz komunistične partije, danes ne glede na razčlovečenje, ki ga je doživel po praški pomladi, v svoji domovini status, ki si ga zasluži?
Absolutno ne, sicer se z Matjažem te drame verjetno ne bi lotila. Bil je praktično izbrisan iz kolektivnega spomina, iz učbenikov, nacionalnih arhivov ... Rehabilitacija je nastopila šele po letu 1990. Po drugi strani pa je ostal zapisan v DNK svetovne atletike in športa. Še vedno je edini človek, ki je na olimpijskih igrah zmagal v treh najtežjih tekaških disciplinah. To pa ni samo o zgodba o njem, ampak tudi o njegovi ženi Dani, ki mu je v bistvu omogočila, da je ostal človek, saj je skrbela, da je bilo njuno življenje urejeno – Emil je imel zato ves čas možnost, da se je posvečal samo teku.
Dana in Emil Zatopek sta bila enako nadarjena – Dana je isto leto, ko je Emil dobil zlato olimpijsko medaljo v teku na pet kilometrov, osvojila zlato v metu kopja. Toda pravite, da je vendarle pristala v moževi senci – najbrž zato, ker je naloga, da skrbi za dom, vseeno pripadla njej. Verjetno lahko to pripišemo ideologiji njunega časa?
Nedvomno je to duh tistega časa. Komunizem je imel sicer polna usta govora o enakopravnosti spolov, vendar v praksi ni bilo tako. V partiji praktično ni bilo žensk, to je veljalo tudi za podjetja in druge institucije. Ideologija se je samo delala, da je emancipirana, v resnici pa je bila skrajno patriarhalna. Šport pa je imel tako ali tako – in ima na neki način še danes – precej patriarhalno zaslombo. Bolj ko sem ju študiral, bolj se mi je zdelo, da je treba Dano nekako potegniti iz moževe sence.
Kaj mislite, kako pa bi bilo, če bi Dana in Emil živela danes?
Glede na to, da živimo v časih resničnostnih šovov in selfi manije, bi bila Dana in Emil najbrž taka absolutna zvezdnika, da bi ostala popolnoma brez svoje intime. In bojim se, da bi ju to razkosalo. Še posebej, ker je bil Emil tako družaben in ni znal ničemur reči ne. Dana bi še vedno opravljala podobno vlogo kot takrat, poskušala bi ga tudi zaščititi, pa čeprav na lastno škodo, ampak močno dvomim, da bi ji to uspelo.
Kaj si želite, da bi ta predstava spodbudila v gledalcih? Je to prvenstveno ljubezenska zgodba ali zgodba o neomajni volji?
To je zgodba o neustavljivi življenjski volji, o ljubezni, svobodi brez meja. Hkrati pa tudi zgodba o boju proti kakršnimkoli oblikam totalitarizma, tudi v odnosih. Upam, da bodo ti podtoni v tekstu in v gibih prepoznani tudi pri publiki. In želim si, da bi bila večplastnost te zgodbe razumljena tudi v aktualnih razmerah.
