favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

ela mei2 Njena.si

Skrito v raju: 'Ela' nenadoma vidno spremenjena?

ronaldo sesko lv Ekipa24.si

Srbi zaradi Slovenije že trepetajo pred evropskim...

Uroš Fürst: Danes je izjemno nemoderno kazati svoje življenjske stiske

Teja Pelko, 08.02.2019 20:00:00

Igralca SNG Drame Ljubljana širša javnost verjetno najbolj pozna po monokomediji Jamski človek, s katero že 17 let po vsej Sloveniji privablja nasmehe na obraze, iz televizijske serije Mamin dan in iz filmov Vaje v objemu, Slovenka, Kruha in iger, Slepa pega ter Osebna prtljaga.

Delite na:
Uroš Fürst: Danes je izjemno nemoderno kazati svoje življenjske stiske
Uroš Fürst Marko Vavpotič / M24.si

Uroš bo letos obeležil že 20 let dela v ljubljanski drami. V tem času je uprizoril vrsto izvrstnih vlog, za katere je bil večkrat tudi nagrajen. Nase je opozoril že kot študent, leta 1999 pa je za vlogo Ekarta v Brechtovem Baalu prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Še posebno uspešno je bilo zanj leto 2008, saj je takrat za upodobitev Dr. Mlakarja v Cankarjevih Romantičnih dušah in Vala Xavierja v Williamsovem Orfeju se spušča dobil tako Severjevo nagrado kot Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije (Severjevo je istega leta dobil še za vlogo Teddija v Pinterjevi predstavi Vrnitev domov in za upodobitev Pandolfa v Jovanovićevi predstavi Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tuje hočemo - svojega ne damo). Dve leti kasneje je sledila še ena Borštnikova nagrada - takrat za vlogo Lutza v predstavi Ulrike Syha Zasebno življenje. Leta 2012 pa je bil nagrajen še za delo pred kamero. Dobil je namreč vesno za najboljšo glavno moško vlogo v filmu Metoda Pevca Vaje v objemu. 

Opazne vloge pa je nanizal tudi v matičnem gledališču, ki mu je zvest že 20 let. Nase je opozoril že kot študent. Z igro v predstavi Indijc hoče v Bronx je z Markom Mandićem na premieri tako navdušil njenega avtorja Israela Horovitza, da jima je rekel, da morata iti študirat igro v New York, kar sta tudi storila, leta 1999 pa je za vlogo Ekarta v Brechtovem Baalu prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Danes, v 45. letu starosti, je v vrhunski igralski kondiciji, kar je nazadnje dokazal z vlogo Ivanova v istoimenski drami A. P. Čehova.

Kako vi vidite Ivanova?
Vidim ga kot slehernika. Gre za moškega v srednjih letih, ki se je znašel v težki življenjski situaciji, in to se lahko lepi na vsakogar izmed nas. Ivanov ni všečen lik. Mi smo se maksimalno trudili, da bi ga naredili ne nevšečnega, ampak čim bolj prepoznavnega, da bi ga čim bolj približali ljudem, da ne bi bil to samo neki človek, ki se sam sebi smili in trpi, ker danes je to nemoderno. Danes se je izjemno netrendovsko ukvarjati s problemi sočloveka. Vsi vsak dan začutimo neke življenjske stiske, ampak kazati jih pa ni moderno. Danes se nam z naslovnic in v člankih kažejo ljudje, ki so uspešni, ki jim gre dobro, nobene velike avtoritete pa nikoli ne rečejo: »Jaz imam krizo.« »Jaz ne morem delati.« »Jaz sem izgubil vso inspiracijo.« »Jaz imam tesnobe.« »Jaz ne vem več, kaj je ljubezen.« »Jaz sem neuravnovešen.« To so stavki, ki jih ne uporabljamo. Ivanov pa to pač iskreno govori – tako publiki kot ljudem okoli sebe – in ga je v bistvu zelo težko peljati po tej liniji tako, da najdemo neko empatijo do njega, oziroma da se poistovetimo z njim, ne pa, da nas njegovo tarnanje in jamranje odbija – ker od takšnih ljudi v resnici bežimo. Danes, ko ti nekdo začne s problemi, mu rečeš: »Hm, ja, saj …« ampak najdeš prvo priložnost, da greš stran, ker imaš že svojih problemov zadosti in res ne potrebuješ še tujih. Nismo tako narejeni. Sodobna družba tega ne prenaša dobro. Danes plačujemo terapevte, če želimo iskreno govoriti o tem, kako se počutimo, za vse druge pa smo vsaj »v redu«, pa že to je skoraj premalo optimistično in spodbudno za okolico, kjer so vsi »super«.

Vi imate koga, ki se mu lahko izpoveste? 
Imam, a teh ljudi ni veliko. Jih pa potrebujem. Zdi se mi, da to vsi potrebujemo. Takšne stvari poveš partnerju ali prijateljem – svojih otrok recimo že ne obremenjuješ s tem, ker jim nekako skušaš tudi sam dati zgled: »Bodimo fajn pa ne jamrajmo ...« Se mi pa to, da lahko priznaš svoje stiske in težave, zdi zelo osvobajajoče, ker že samo s tem, ko jih nekomu iskreno izrečeš, jih izrečeš na neki način tudi samemu sebi, in če te nekdo posluša in pusti, da ta stvar odzveni, odzveni tudi v tebi in se mi zdi, da je to nekaj, kar ti absolutno pomaga preživeti. Je pa seveda treba vlagati v to, da imaš takšne ljudi okrog sebe, ker če na to pozabiš, se ta krog zelo hitro zmanjša, pa že tako je pravih prijateljev zelo malo – če imaš srečo, jih lahko prešteješ na prste dveh rok. Je pa to res velik zaklad, da imaš koga, ki se mu lahko potožiš, ki mu lahko poveš tiste svoje najbolj temne strani. To je zelo pomembna stvar v življenju.

Prej ste omenili partnerja. Koliko pa vam je to pomembno v življenju? 
Mislim, da je to za vsakogar od nas zelo pomembno. Mislim, da je ta floskula »Brez ljubezni nam živeti ni« resnična, pa če si to priznamo ali ne. Jaz sem prepričan, da je potreba po ljubezni – po dajanju in sprejemanju ljubezni – nekaj, kar je v človeškem nagonu in v tem smislu pač nujno potrebno. A ko rečemo besedo ljubezen, si vsi predstavljamo nekaj lepega, nekaj, kar bomo dobili, in nekaj, kar smo seveda prepričani, da smo pripravljeni dati, vendar mislim, da je ljubezen kompleksna zadeva, ki mogoče ni vedno samo lepa, čeprav izvira iz dobrega in iz čistega. Mislim, da je prava ljubezen tista, pri kateri ne pričakuješ plačila za dajanje ljubezni oziroma ne pričakuješ nečesa v zameno, to pa je nekaj, kar je v tem svetu, kjer se je vse skupaj zožilo na daj-dam, ker nas to obdaja vsak dan, zelo težko uresničljivo. Prava ljubezen po mojem mnenju vsebuje tudi neke vrste odpovedovanje, vlaganje in v tem smislu ni samo šampanjec in potica, ampak je tudi bob in polenta. 

Uroš Fürst 2
Fürst kot malodušni, izgoreli, naveličani in zdolgočasni Ivanov v istoimenski predstavi s soigralko Polono Juh.
Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana


Ste poklicno zadovoljni s tem, kjer ste trenutno, ali ste si – glede na to, da ste dobili Borštnikovo nagrado za mladega igralca – morda predstavljali, da boste pri teh letih dosegli več? 
Ta nagrada je bila takrat zame zelo pomembna. Bil sem res mlad, ravno sem zaključil Akademijo in prišel v Dramo, rodil se mi je otrok, začel sem družinsko življenje ... tako da mi je bila ta poklicna potrditev zelo pomembna. Zdi se mi, da so ti, ko si mlad, te nagrade še bolj pomembne, je pa vedno zelo lepo dobiti potrditve od zunaj. Kar sem ugotovil pri sebi po 20 letih profesionalnega ukvarjanja z igralstvom, pa je to, da so mi, kadar sem prepričan o sebi, zunanje potrditve bistveno manj pomembne kot takrat, ko nisem. Trenutno se mi v poklicnem življenju dogajajo stvari, ki sem si jih vedno želel. Zdaj sem ravno zaključil snemanje žanrskega filma s krasnimi sodelavci, ki mi ga je bilo v velik užitek delati, potem Ivanov, ki ga je bilo čisti užitek delati – res prekrasno sodelovanje z režiserjem in s kolegi, zdaj se pripravljam na snemanje novega filma, kjer je spet res inspirativen scenarij in krasna ekipa. Tako da sem v tem trenutku res zelo zadovoljen. Ni pa to samo po sebi umevno. Pridejo seveda tudi trenutki, ko ne veš, ali si sploh na pravem mestu, ko ne veš, ali boš obupal … tudi takšne stvari sem dal skozi, ampak trenutno sem zelo v redu.

Omenili ste filma. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Film, ki sem ga zaključil decembra, je noirovska kriminalka z naslovom Korporacija. Gre za produkcijo Lignit filma. Režiser je bil Matej Nahtigal in delati z njim je bila res izjemna izkušnja. Film ima tudi zelo močno igralsko zasedbo. Zdaj pa se pripravljam na snemanje filma Nočni kvartet po scenariju in v režiji Vinka Möderndorferja. Tudi tu bo zelo močna igralska ekipa: Barbara Cerar, Peter Musevski, Mirjam Korbar ... pa tudi zelo močna emotivna zgodba – popolnoma drugačna od Vive future. Tudi to je strašen privilegij, da imam možnost delati tako žanrski film kot psihološko zapletene teme. Zelo sem vesel, da spet snemam, saj nisem imel priložnosti vse od leta 2012, od filma Vaje v objemu (če ne štejem enega kratkega filma in pojavitve v dveh filmih), in sem bil že prav lačen snemanja. Snemanje filma je sicer precej drugačno od dela v gledališču, ampak mislim, da smo vsi, ki smo se odločili, da bi bili igralci, imeli tudi malo v glavi to, da bi radi igrali v filmih. 

Uroš Fürst 7
Uroš nastopa tudi v predstavi Somrak bogov SNG Drame Maribor. Na posnetku s soigralko Natašo Matjašec Rošker.
Damjan Švarc

Izpopolnjevali ste se tudi v New Yorku na gledališkem inštitutu Lee Strasberg in v studiu Herbert Bergoff. Ste razmišljali tudi o mednarodni karieri?
Seveda mi je šlo to skozi glavo in sem sanjal, da bi delal mednarodno kariero, da bi pa resno o tem razmišljal, pa ne, zato, ker kot tujec lahko po mojem v Ameriki uspeš predvsem v filmskem svetu, kar potem za sabo potegne druge stvari. Čisto za razvoj igralca sem zelo srečen, da sem se vrnil, ker sem tu odigral bistveno bolj kompleksne in raznolike vloge, tam bi pa verjetno igral neke tipske vloge, tudi če bi mi uspelo z veliko začetnico, kar je procentualno zelo majhna možnost, pa ogromno odpovedovanja in ne vem česa vsega bi bilo potrebno. Saj ne rečem, da tu ne, ampak vendarle – tam so možnosti, da ti uspe, toliko in toliko manjše, ker je masa toliko večja, ker si tujec, ker imaš naglas, ker si videti, kot si videti … tako da mi v tem smislu ni nikoli žal, da nisem ostal tam. Tudi če bi dobil eno vlogo nekje, ti to potem ne zagotavlja obstoja. Kar se tiče gledaliških karier, je pa to v Ameriki precej drugače, in če prideš – govorim teoretično – v neko broadwaysko uspešnico, je to potem vsak dan šest ali sedem ponovitev ene in iste predstave po pol leta ali celo več let. V tem smislu je tu igralsko življenje veliko bolj pestro in zanimivo, seveda je pa domet drugačen. A čeprav je manjši, je lep. Mislim, da ima Slovenija kvalitetno gledališče, da jo je gledališče kljub vsem političnim zasukom in vsemu, kar se je dogajalo v tej naši ljubi državi, nekako dobro odneslo, da je gledališka kultura na visokem nivoju, da ljudje radi hodijo v gledališče, da se delajo kvalitetne stvari in da imamo izredno kvalitetne igralce in režiserje.

Uroš Fürst 5
Igralec z Markom Mandićem, s katerim sta skupaj tudi študirala v New Yorku, v predstavi Tarzan
Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Kdaj ste vzljubili igro?
Kot otrok nikoli nisem nastopal. Sem si zelo želel, vendar me nikoli niso vključili v noben projekt. V srednji šoli pa me je nekaj začelo vleči. Ne vem, ali sem enkrat iz otroštva prinesel neko idejo ali mi je sestra enkrat rekla: »Ti bi pa lahko bil igralec.« ... nekaj takšnega, kar se ti zapiči v male možgane. V srednji šoli smo imeli gledališko skupino in sem šel pogledat. Vodil jo je Dimitrij Gračner, brat Nataše Barbare Gračner. Postala sva prijatelja in sem potem sodeloval v njegovih projektih. Bil sem tudi v gledaliških šolah in na seminarjih in sem se malo zastrupil s tem. Takrat, ko sem šel na Akademijo, sem bil zelo odločen, da hočem to delati – mogoče bolj kot kdaj kasneje, ko sem se dejansko soočil s tem življenjem, ampak saj verjetno je podobno v vseh poklicih.

Kaj pa so doma dejali na vašo odločitev za študij igralstva?
Jaz sem najmlajši. Imam deset let starejšega brata in pet let starejšo sestro, tako da sta mi v bistvu onadva utrla vse te poti. Tako da, ko sem prišel s tem, da bom igralec, sem znal to izpeljati tako, da ni bilo nobenih debat. Mama, se mi zdi, mi je rekla, da je to zelo deroča voda in da moram paziti, da me ne bo spodnesla. Ne vem točno, kaj je mislila (smeh), ampak v bistvu je imela prav. Čeprav sam spet ne bi preveč mistificiral tega poklica, ker je takšen kot drugi in ni spet tako resno, hkrati pa je zelo resno, ker če ga ne jemlješ resno, ga ne moreš delati dobro, ampak po drugi strani pa ni tako resno kakor recimo presaditev srca. Zaradi našega dela niso neposredno ogrožena življenja, lahko pa mic po mic spreminjamo svet, s tem, ko spreminjamo ljudi in jih skušamo spraviti na višjo stopnjo zavesti. Zato si jo moramo mi ves čas zviševati, se odzivati na to, kar se dogaja okoli nas, čutiti svet, se ne zapirati. Pri tem pa še vedno ostati unikatni. Ne moreš se poravnati po svetu in biti tak igralec, kot ga svet potrebuje. Si, kdor si, in to nosiš s sabo in ta osebnost, ki jo imaš, je v bistvu edina stvar, ki jo res neseš s sabo na oder in je vidna vsem, celi dvorani, in če pustiš pogledati v svojo dušo, pa pri tem nimaš občutka, da si šel preko sebe ali da si zlorabljen, potem se mi zdi, da je to tisti instrument za to, da lahko spreminjaš publiko, in da je to eden od načinov, kako ji priti zraven. 

Uroš Fürst 4
V Županovi Micki Fürst upodablja župana Jako (na fotografiji s soigralcem Klemnom Janežičem).
Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za ta poklic?
Ne, v bistvu se mi zdi, da je v končni fazi to zelo lep poklic. Je pa zelo težek, zato, ker ni zmeraj lahko in ker je ogromno dvomov ... vedno se tudi ne projiciraš v vse vloge, ki jih odigraš, ne delaš vedno tistega, kar bi si želel itd., ampak po drugi strani je pa to res strašen privilegij in ga še zdaj čutim. Seveda ne gre samo za to, da v tem uživaš, moraš imeti tudi občutek, da lahko nekaj daš. Meni se zdi, da je to danes bistveno in da je to tudi tisto, kar ti lahko ohranja voljo do poklica. Da lahko z odra dol ljudem nekaj daš, da jih spremeniš, da jim daš možnost, da se tudi preko tebe kot medija in kompletne stvaritve, v kateri si sodeloval, oni spremenijo in gredo iz teatra bogatejši, in s tem lahko v bistvu na neki način svet spreminjaš na bolje. To se zdaj sliši zelo idealistično, ampak v resnici se mi zdi, da to drži.

V Deklici s strunami in v Ivanovu ste se izkazali tudi kot pevec … 
Moram priznati, da je prav Marjan Nečak, ki je režiral Deklico s strunami in ki je delal glasbo za Ivanova, v meni naredil to, da sem spremenil odnos do svojega petja. Zavedam se, da nimam nekega strašnega glasu niti kapacitete in da imam približen posluh, sem se pa vedno imel za nekoga, ki bi lahko pel, če bi veliko delal na glasu. In potem sem se spoznal z Marjanom in me je povabil k Deklici s strunami. Vedel sem, da je moja soigralka v predstavi Barbara Cerar odlična pevka in da ima že od prej veliko izkušenj, in sem si mislil, nič, jo bom poskusil malo podpreti, ampak potem v enem trenutku – ne znam povedati, kaj mi je naredil – ampak jaz zdaj – seveda, če je komad s pravim karakterjem v moji legi itn. – nimam več problema s petjem. Recimo spomnim se, ko sem prvič zapel Rabinuška na vajah za Ivanova …. po navadi bi imel pred kolegi tremo peti, zdaj pa je nisem imel in ne znam pojasniti, kam je izginila, vendar je izginila. Zdaj sem samo jaz in tista pesem, in tudi če slišim, da narobe zveni, da zafušam, da mi škripne glas, ne vem kaj, mi to ne vzame volje do tega, da bi skozi pesem nekaj izrazil. Zdi se mi, da peti res ne moreš z zaprto dušo, da lahko poješ res samo odprt, zato menim, da bi morali vsi veliko več peti.

Uroš Fürst 3
Uroš v dramski operi Marjana Nečaka Deklica s strunami.
Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Prej nikoli niste peli?
Ne, imam narejeno nižjo glasbeno iz klavirja, imeli smo tudi bend, nikoli pa nisem bil pevec. Pel sem v pevskem zboru v osnovni šoli, potem pa več let v bistvu nič. Ko sem se zaslišal peti, se mi je vedno zdelo, da je moj glas sprejemljiv šele po večjih količinah alkohola (smeh), ker takrat se nekaj sprosti in se glas odpre. Zdaj pa vstopam v petje čisto drugače, kot sem, in tu moram res dati kakšno plaketo Nečaku, da je to v meni zbudil. Mogoče so ljudje zaradi tega slabe volje, ampak … (smeh)

Ste tudi programski vodja Siti teatra. Kako to, da ste se odločili še za ta izziv? 
V bistvu se mi je to zgodilo preko Jamskega človeka, ker sem se v nekem trenutku znašel z uspešnico in brez producenta. Naučiti sem se moral osnov produkcije in gledališkega menedžmenta. Potem sva začela sodelovati z Ano Kajzer. Jaz sem ostajal na odru, ona pa je začela prevzemati produkcijo. Ko smo se znašli kot gostujoča predstava v takratnem Teatru Komedije, ki ga je vodila Polona Vetrih, sta se Polona in Ana zelo dobro ujeli in smo začeli koprodukcijsko sodelovati. V enem trenutku pa se je Poloni zazdelo, da je ona tam svoje naredila, in tudi dejansko je, saj je ustanovila tisti teater in ima vse zasluge, da tam gledališče sploh obstaja. In tako smo pred desetimi leti prevzeli teater. To ni bila neka zavestna odločitev. Zdi se mi, kakor da mi je življenje to nekako prineslo na pot. Preko Siti teatra sem se srečal tudi z režijo in to me je tudi marsikaj naučilo o igri in o igralcih … o celostnem gledališkem paketu, o tem, kaj teater pravzaprav je in zakaj je preživel ne glede na vse druge medije, ki so dosti bolj dostopni, in zakaj bo preživel in zakaj mislim, da je zelo pomemben v družbeni strukturi. Mislim, da je njegovo poslanstvo, da govori o življenju, o ljudeh, o času in s tem vpliva na ljudi, jim na neki način lajša življenje, jih opogumlja za naprej in jim da možnost, da premislijo o svojem življenju, da mogoče revidirajo nekatera svoja stališča, zato ker doživijo empatijo z likom, se identificirajo z njim ali pa so prizadeti in celo vstanejo ter gredo ven, ker jim je odurno in ogabno. Vse to je poslanstvo teatra.

Uroš Fürst 6
Fürst kot vodja kabineta v predstavi Faust
Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana

Kako preživljate prosti čas?
Zadnjega pol leta ga je bilo zelo malo. Na koncu se potem ta zoži na druženje s kolegi znotraj projektov, kar je seveda tudi izjemno kvalitetno in luštno in se preko tega stkejo tudi kakšna nova prijateljstva, po drugi strani se mi zdi pa izjemno pomembno biti toliko in toliko časa v življenju v naravi, kar je pa včasih kar težko, še posebno če imaš zvečer predstavo, ki traja tri ure, in potem še rečeš dve tri, pokadiš cigareto, spiješ pivo … niti se ne podružiš zares z veliko začetnico … pa je ura takoj čez polnoč. Preden prideš domov in se dokončno umiriš, pa je ura dve, tri zjutraj. In seveda potem ne vstanem ob sedmih zjutraj pa tečem na Rožnik, ker vseeno potrebujem malo več kot tri ali štiri ure spanja. Ob desetih je vaja v gledališču, potem pa si moraš popoldne do večerne predstave organizirati, da si odkrhneš čas za svoje kvalitetno življenje. Ampak to se vse da organizirati. Moja dva najbolj ekstremna luksuza – to so res problemi prvega sveta, se opravičujem – sta pozimi smučanje, poleti pa jadranje. A za ti dve stvari se je treba zelo potruditi – da si jih lahko finančno in časovno privoščiš, ampak nekako se mi zdi, da se izplača za te stvari potruditi, ker me res polnijo. Karkoli v naravi me napolni – tudi potovanja, seveda, odkrivanja novih delov sveta, ampak za to se je treba pač odpovedati, zaslužiti, vedeti vnaprej, si splanirati – to pa je včasih zelo težko, ker so predstave posejane po celi sezoni tudi med vikendi in moraš biti res organiziran, da ti uspe.

Kakšne so vaše želje za prihodnost?
To se bo zdaj mogoče slišalo naduto, ampak rad bi vsaj od 50. leta naprej delal in ustvarjal izključno z ljudmi, ki me inspirirajo, s katerimi imamo kreativni eros, ker se mi zdi, da je biti v kreativnem procesu z ljudmi, s katerimi nimaš tega pretoka, lahko izjemno škodljivo in frustrirajoče. Tega sem kot institucionalen igralec seveda doživel kar nekaj – pa tudi ogromno zelo lepih izkušenj, ampak nekako se mi zdi, da mi je zdaj, ko sem malo starejši, zmanjkalo energije za stvari, ki me ne inspirirajo, zato trkam in upam, da mi bo to uspelo – tudi če ne čisto rigorozno in absolutno – vsaj, da bi se nekako lahko temu približal. Pa ne govorim o tem, da bi si izbiral sodelavce, ampak da prevzemaš odgovornost, da veš, kam sodiš in s kom lahko delaš, ker se mi zdi, da je potem to tudi za okolico zelo spodbudno. Mislim, da je to odgovornost pri teh letih že mogoče prevzeti, da enostavno res vidiš in začutiš, kam te nese, kaj si želiš, zato, ker to, kar si želiš, k temu po navadi podzavestno tudi stremiš.

Uroš Fürst 8
Uroš je že 10 let tudi umetniški vodja SiTi Teatra.
Marko Vavpotič / M24.si

Objavljeno v reviji Vklop št. 5, 31. 1. 2019.