Damir Raković Ponorelii
Moda je velika iluzija
Modnemu oblikovalcu, ki je na spomladanskem Ljubljanskem tednu mode predstavil »Ljubezen divje rože in starega kavča«, kolekcijo, ki je bila skoraj v celoti izdelana iz recikliranih tkanin, je spletno občinstvo na jesenski izvedbi tega modnega dogodka za novo kolekcijo, nekakšno nadgradnjo prejšnje, podelilo nagrado WOW. Čeprav se je v modne oblikovalske vode vrnil šele pred kratkim po petletnem premoru, v katerem se je posvečal ustvarjanju kostumov in stajlingov za različne, večinoma tuje reklamne oglase, se lahko pohvali s kar nekaj zvestimi odjemalkami svojih kreacij med domačimi zvezdnicami, na primer Hannah Mancini in Senidah, intenzivno pa sodeluje tudi z glasbenico in režiserko Katarino Rešek - Kuklo. Na vprašanje, katero slovensko zvezdnico bi najraje oblekel, pa kot iz topa ustreli: Heleno Blagne!
Kako in kdaj ste se znašli v svetu mode?
Vedel sem že od vsega začetka, od otroštva. Nisem imel nobenih drugih želja, preprosto sem vedel, da je to to. Kar pa ne pomeni, da nisem skrenil s te poti. Osnovno šolo sem najprej obiskoval v centru Ljubljane, potem pa smo se preselili na Škofljico, in tam je bilo precej drugače. Sama ideja, da nenehno nekaj rišem, je bila za vse popolnoma abstraktna, tako za starše, družino, kot za učitelje. Ampak sem se poskušal že od vsega začetka usmerjati v modo. Celo na skrivaj sem se vpisal na oblikovno srednjo šolo …
Res? Se pravi, da vas doma niso podpirali v tem?
Bili smo taka tipična bosanska družina, zelo ljubeča, zelo tradicionalna. Brat je bil profesionalni športnik, oče prav tako, in sta bila nekako v tem krogu. Jaz pa zdaj počasi širim ta krog v intelektualnem smislu. Tam nekje do petnajstega leta so me ves čas spraševali, kaj bom s tem, kako bom preživel, to ni ekonomija, to ni nekaj, kar prinaša denar, to je umetnost in ali se ne bi raje s tem ukvarjal na ravni hobija. Ko sem povedal, da ne morem, ker je to vse, kar znam in kar me zanima, so razumeli in me nikoli niso ovirali ali zatirali pri tej odločitvi. Vedno so mi stali ob strani in me podpirali.
Na oblikovno šolo pa ste se torej vpisali na skrivaj. Kako dolgo je bila to vaša skrivnost?
Eh, samo en mesec, dokler niso s šole poslali spiska stvari, ki smo jih potrebovali …
Doma pa so bili prepričani, da obiskujete … katero šolo?
Zobotehnično … Oče me je celo peljal tja na sprejemni izpit, jaz pa sem zanalašč vse pozabil, ampak sem vseeno naredil. (smeh) Na skrivaj sem potem naredil sprejemne še na oblikovni in ponaredil očetov podpis, da sem se lahko vpisal. (smeh) Doma so mi potem rekli, da če naredim prvi letnik, lahko ostanem na oblikovni.
In uspelo vam je narediti ne samo prvi letnik, pač pa dokončati srednjo oblikovno šolo v Ljubljani. Potem pa vas je pot zanesla v Zagreb. Zakaj prav tja?
Tako je. Vpisal sem se na zasebno šolo Profokus, kjer je bil na programu tudi študij kostumografije. Tam sem pa dobesedno znorel. (smeh) To je bil popolnoma drug nivo znanja. Prej sem namreč dobival modno znanje, se pravi spoznaval revije, oblikovalce, tehnike … Tu pa je bil sistem šolanja drugačen v smislu, da je bilo ogromno poudarka na praksi. Pouk je potekal ves dan in jaz sem tam dobesedno spal pod oblekami. Šival, padel dol, zaspal in potem nadaljeval. (smeh) Večino časa sem preživel v šoli – tako ali tako nisem imel kaj drugega, ker sem bil v tujem mestu. In takrat se je vse skupaj začelo. Že v prvem letniku sem za nagrado dobil možnost predstavitve na Hrvaškem tednu mode Cro-A-Porter. Ker je bil to zame precejšen finančni zalogaj, smo se dogovorili, da lahko predstavim samo eno obleko, in ta je bila potem bolj opažena kot vse skupaj.
Katera obleka je bila to?
Narejena je bila iz cigaretnih ogorkov. Vsi sošolci so okoli šole zame zbirali te ogorke. Ves teden mode je potem tako smrdel, da so me opazili, ne glede na to, da sem se predstavil s samo eno obleko. (smeh) In vsi so bili zaradi tega smradu kar precej jezni name.
Kdaj ste se potem vrnili v Ljubljano in ali vam je bilo zato, ker ste bili toliko časa odsotni, težje, kot če bi študirali tu?
Takoj po fakulteti, od tega je že več kot deset let, sem se vrnil. Ja, zagotovo je bilo težje, ker prideš nazaj kot »outsider« in ti manjka ta razmreženost. Na fakulteti namreč, poleg tega da študiraš, večinoma delaš samo to, se pravi mrežiš, spoznavaš ljudi, iščeš kontakte. Tega torej nisem imel, imel pa sem nekaj kontaktov še od prej, s srednje šole.
Kdo vam je tu, ko ste se vrnili, v modnem smislu najbolj pomagal?
Zagotovo stilistka Nina Jagodic, s katero sva skupaj obiskovala oblikovno šolo. Ona je bila prva, ki sem jo videl, da je po centru za sabo vlekla cel kup oblačil. (smeh) In tista, ki mi je pravzaprav predstavila delo stilista. Takoj ko sem se vrnil v Ljubljano, smo začeli skupaj pripravljati modne revije po klubih – Sub Sub, K4, Ambasada Gavioli – za katere pa upam, da jih nikoli ne bo nihče videl. (smeh) Nina je bila namreč tudi moja manekenka. Takrat se nam je zdelo pomembno le, da se izražamo, da smo kreativni, nismo razmišljali, kaj bo.
Širši javnosti ste se kot modni oblikovalec prvič predstavili na spomladanskem Ljubljana fashion weeku. Kje ste se skrivali do takrat, kaj ste počeli?
Povezal sem se z različnimi produkcijskimi hišami in zadnjih pet let večinoma samo snemal. Nisem delal niti kot kostumograf niti kot oblikovalec, ampak kot stilist pri reklamah in videospotih. Ker sem se prej učil narediti obleko od začetka do konca, je bil to kar velik preskok zame, saj nisem stilist. A v vseh teh letih sem se naučil tudi tega poklica, čeprav me prvotno to niti ni zanimalo niti ga nisem najbolj razumel. To je bila obenem zame ena najboljših šol, za katero sem bil povrhu še plačan. Ogromna odgovornost, ogromno stresa in na prvi pogled nepomembno delo, ampak v končnem izdelku najpomembnejše delo.
Bi lahko katero od reklam, pri katero ste delali, posebej omenili?
Na začetku so bile vseh vrst in nisem mogel izbirati, kasneje pa so se že začele pojavljati ponudbe, tako da sem si lahko izbral tiste, ki so se mi zdele bolj kreativne. Tako sem na primer delal za Playstation (igrica Borderlands, op. a.), Mercedes-Benz … Pri vseh teh projektih je delo zelo tehnično, veliko je torej šivanja, modeliranja, pa tudi nekaj stiliranja, ampak večinoma sem delal kot t. i. modelator, ker je to tudi najustvarjalnejše.
Če ne bi bili v modnih vodah, s čim bi se ukvarjali? Bi bili zobozdravnik, kot je želel oče?
Niti v sanjah ne! (smeh) Bil bi lončar. Resnično. Ogromno prijateljev se ukvarja s tem in to se mi zdi res nor poklic. Ko sem ustvaril prvi izdelek iz keramike, sem se zaljubil v to. Doma imam že lepo zbirko izdelkov iz keramike, ne svojih, ampak od prijateljev, saj nekateri med njimi delajo celo za Jamieja Oliverja. Sam pa sem za zdaj naredil le en vrček.
Skratka, umetnost v vsakem primeru … Ampak ali je modno oblikovanje umetnost ali obrt?
Mislim, da je oboje oziroma je vedno treba ohranjati oboje. Umetnost namreč nima uporabne vrednosti, zato nastane prepad pri modnem oblikovanju, ker obleko vendarle uporabimo, tudi če je »couture«. Po drugi strani pa je vedno na ogled. Pri meni je na primer zelo pomemben šiv in tega primerjam s potezo, ki jo slikar naredi s čopičem.
Modni oblikovalec Cristobal Balenciaga je bil menda dobesedno obseden z rokavi, vedno jih je popravljal in nikoli se mu niso zdeli popolni. Ste tudi vi podobno obsedeni s kakšnim delom oblačila?
Tudi meni je rokav precej blizu, čeprav se mi celotna figura plašča morda zdi še zanimivejša. Je pa res, da rokav zavzema poseben prostor v modnem oblikovanju na sploh in okoli tega se spleta cela filozofija. Tako da mojstra Balenciago popolnoma razumem.
V vaši zadnji kolekciji, predstavljeni na LJFW, je bil kar velik poudarek prav na rokavih, ki so precej napihnjeni. Kako ste dosegli to obliko?
Uporabil sem peno, ki je pri naših oblikovalcih še nisem videl. Prav tako sem uporabil tudi tako imenovane »klobasice«, ki so se uporabljale za poudarjanje pasu v času renesanse. Rokavi so po obliki seveda viktorijanski. Tako se pri meni modno oblikovanje ves čas prepleta s kostumografijo. Je pa res, da so bile te prvine, še posebno viktorijanske, že tolikokrat videne, predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da najprej pomisliš na to obdobje, ne na viktorijansko. Tako kot pri zvonastih rokavih pomisliš na šestdeseta, ne na srednji vek, od koder v resnici izhajajo.
Se pravi, da navdih vedno iščete v teh zgodovinskih obdobjih, ne pa v 20. stoletju?
Tako je, vedno grem daleč nazaj, preprosto zato, ker imam toliko kostumografskega znanja, da se mi to dogaja nehote. Sicer pa mi je bila zadnja kolekcija nekoliko bližja od prejšnje, ker sem veliko več raziskoval. Uporabil sem tudi novo tehniko plisiranja v sodelovanju z našo edino mojstrico te obrti, Andrejo Vidic, ki sem se ji moral popolnoma prepustiti. Zato sem šel tokrat prvič v izdelavo kolekcije brez kakršne koli skice. Po navadi sem imel vse prej narisano in izbrane materiale, tokrat ne. Ko je bilo blago splisirano, sem šele začel razmišljati o tem, kaj bo iz njega nastalo. Ker pliseja še nikoli prej nisem uporabil, sem ga moral v resnici najprej prijeti v roke in se po njem ravnati.
Na LJFW ste prejeli tudi nagrado Digi WOW za najboljšo kolekcijo po izboru družbenih omrežij. Je to vaša prva taka nagrada za modne dosežke?
Prva taka, ja, in mi res veliko pomeni, ker je potrditev mojega dela. Zadnjih pet let se, kot rečeno, nisem izražal toliko z oblikovanjem in modo in sem se kar nekako izgubil. Ta nagrada pa mi je dala zagon za naprej.
Če ne bi bilo omejitev, katero svetovno zvezdnico ali zvezdnika bi oblekli?
Brez dvoma Jorjo Smith in Cali Uchis, ki sta vizualno in vokalno zelo močni. In pa Rosalío, njo lahko napišete kar z velikimi tiskanimi črkami. (smeh) Sicer pa je moda velika iluzija. Super je sodelovati z zvezdnicami, ampak na koncu je to samo novica dneva in mogoče 500 novih sledilcev na Instagramu. Meni še vedno več pomeni, če na cesti vidim nekoga, ki je kupil moje oblačilo. Moramo se zavedati, da je moda velika industrija, in če delaš z zvezdniki, to ne pomeni, da se z njimi družiš. Spoznaš mogoče njihovega stilista, ki si pride izposodit kak kos oblačila, ga prinese nazaj, in to je to. Ti ne prijateljuješ z njimi. Seveda pa tudi brez takih sodelovanj ne gre. Nekaj takih korakov je treba narediti ne glede na vse, zato da te tudi drugi opazijo in da ti konec koncev zaupajo.
Kaj pa med slovenskimi zvezdnicami, imate kakšno muzo?
Heleno Blagne, absolutno! Še nikoli je nisem oblekel, ampak bi jo z največjim veseljem.
Za kakšno žensko torej ustvarjate?
Vsako leto starejšo. Táko, ki me navdihuje in mi ostane v mislih. Zdaj je to že nekaj časa Kukla, ki jo potem v mislih kar postavljam v različne situacije in zanjo izdelujem oblačila. Kukla na tržnici. Kukla na gala dogodku. Kukla na poti po otroka v vrtec. Naveličal sem se zelo izraznih žensk, ki so me nekaj časa spremljale, ker spoznaš, da je to samo del igre, ki jo igraš, dokler je ne več.
Za konec ne morem mimo vprašanja: zakaj Ponorelii?
Ker domišljija vedno premaga strah. Ponorelii je ime znamke in umetniški priimek, vedno s podvojeno črko i na koncu, kajti i ni nikoli sam.
