denar Dobra karma

Levi obogatijo hitro, Raki naredijo izgube - kaj ...

princ Harry Svet24.si

Princ Harry le še bleda senca samega sebe

NOVAK 8A-2020 Reporter.si

Ljudmila Novak ob 20. letnici NSI o svetovljanu ...

nijz, Nacionalni inštitut za javno zdravje Svet24.si

NIJZ o cepivu za covid-19 ter ugodni ...

aleksandra pivec danilo markocic izola bobo2 Necenzurirano

"Kravje kupčije" z nepremičninami v občini Izola

bejrut, eksplozija, amonijev-nitrat Odkrito.si

Zakaj je eksplozija v Bejrutu bila tako ...

Sanja grohar_portet_osebni arhiv Njena.si

Sanja Grohar v solzah

»Čevlje s peto so najprej nosili moški.«

Marjana Vovk, 21.02.2020 11:00:27

V Slovenskem etnografskem muzeju je do 5. decembra na ogled razstava Bosi. Obuti. Sezuti., ki govori o sobivanju nog in obuval, njihovih spremenljivih oblikah in pomenih v prostoru in času ter njihovih vlogah v organizaciji individualnih mikro svetov.

Delite na:
»Čevlje s peto so najprej nosili moški.«
Čevelj kot umetnost Marko Vavpotič/M24.si

Več o razstavi in fenomenu čevljev nasploh nam je povedala dr. Janja Žagar, kustosinja za oblačilno kulturo in tekstil. »To ni razstava o čevljih, ampak govori o ljudeh v čevljih, spremljevalci česa vsega so lahko obuvala, kakšne pomene imajo, kako se njihovi simbolni in vrednostni pomeni spreminjajo skozi zgodovino in rabo …« pojasnjuje avtorica razstave.

cevlji3.jpg
Kitajski čevlji na podstavkih
Marko Vavpotič/M24.si

Kaj vam osebno pomenijo čevlji? Kaj vidite v njih, da ste se odločili za to razstavo?

V osebnem življenju imajo čevlji zame le funkcionalno vrednost, ta razstava torej ni nastala zaradi osebne očaranosti. (smeh) V muzeju, kjer pokrivam tekstilno zbirko, imamo precej veliko zbirko obuval, in ker sem v preteklosti že obravnavala pokrivala in pasove, je bilo logično, da zdaj na vrsto pridejo obuvala. Ta so namreč zelo povedna.

Torej niste ena tistih žensk, ki imajo doma deset omar čevljev?

Niti približno ne! Imam le majhno število čevljev, verjetno podpovprečno.

cevlj2.jpg
Noga mumije ima simbolično poslikan čevelj.
Marko Vavpotič/M24.si

Ste pa ob razstavi tudi ugotavljali, koliko čevljev imamo Slovenci doma. Kaj ste ugotovili?

Ljudje danes zaradi sodobnega preobilja vsega zelo težko preštejejo, kaj imajo v omarah, tudi pri čevljih. Metodologija je namreč pri teh stvareh lahko precej problematična: šteješ tudi tiste čevlje, ki jih ne nosiš, spominske, cokle, ki so samo za na vrt itd.? In imela sem majhen vzorec, morda trideset ljudi, zato se na takšne raziskave ne moremo popolnoma zanesti in bi težko rekla, koliko parov čevljev imamo Slovenci v povprečju v omari. Iskala sem tudi raziskave o tem po svetu in naletela le na podatek, da naj bi imela ameriška ženska v povprečju trideset parov čevljev. Se mi je zdelo kar veliko. Ampak spet: ne poznamo metodologije - zajema na primer to število tudi čevlje, ki jih ne nosiš? Saj veste, nekateri ljudje čevljev ne mečejo stran, imajo jih za spomin ali ker so jim všeč, radi imajo obilje oblik in izbiro. Nekateri pa jih nosijo linearno, ene za drugimi. Sicer pa število ne pove kaj dosti. Imate ljudi, ki imajo po nekaj parov, pa so ravno tako zadovoljni in srečni z njimi kot tisti, ki jih imajo sto in več. Med raziskavo sem celo naletela na gospo, ki zbira čevlje, ti so njen fetiš, ima jih 800 z vsega sveta, z njimi ima okrašeno stanovanje - kar pa ni stvar rabe.

Ampak obilica čevljev je stvar sodobnosti, še ne tako dolgo nazaj so bili čevlji dragi, ni jih imel vsak. Lahko na kratko povzameva zgodovino obuval?

Čevelj je nastal iz funkcionalne potrebe - kot zaščita pred mrazom, vročino, ostrim kamenjem itd. Takrat so bila obuvala lahko samo prestiž nekaterih, ki so jih znali narediti ali so si jih lahko privoščili, saj so bila draga, ker jih je bilo težko narediti in težko priti do materialov zanje. Obuvala so zato dobila znak redkosti in prestiža ter družbenega ugleda in premoženja. Prišlo je celo do tega, da so jih prepovedovali določenim delom prebivalstva, lahko so jih nosili samo veljaki, vsi drugi pa so večino časa preživeli bosi - kar je tudi čisto praktično, saj te nič ne ovira pri delu. Čevlji so bili takrat namreč iz neudobnih materialov ali so dvignili nogo od tal in so oteževali gibanje. Zato so dobili še en pomen: da kdor jih nosi, mu ni treba delati. Postopoma so obuvala začeli nositi tudi vojaki, ki so morali imeti utrjene noge, a so morala biti takšna, da jih niso ovirala, zato so na primer imeli starorimski vojaki sandale.

cevlji6.jpg
Na razstavi je tudi nekaj čevljev znanih
Marko Vavpotič/M24.si

S propadom Rimskega imperija se je na sandale v Evropi pozabilo, ker je prišlo krščanstvo, ki z vidika morale zahteva pokrito nogo. Kar precej vidikov spodobnosti oziroma nespodobnosti je skozi religijo vezanih na stopala, zlasti ženska. Ni pa bilo tako povsod, vemo, da imajo nekatere dežele kar precej bosih nog. Na splošno bi lahko trdili, da je večina človeške zgodovine in delov sveta vezana bolj na bosonogost kot na obutost; imeti čevlje na nogah kot nekaj samoumevnega je stvar zadnjih niti sto let. Od leta 500 do nekje 1500 so bila obuvala bolj mehka (niso znali narediti bolj kompaktnih, trdnih), šivala so se kot obleka, zato so se hitro uničila, zato so za ven morali imeti še dodatna obuvala na podstavkih. V tistem času je bilo večinsko prebivalstvo boso. V 12. stoletju so bili rokodelci že zelo spretni, pojavili so se poklici mojstrov čevljarjev, ki so se združevali v cehe, konstrukcija čevlja se je že tako razvila, da so postajali vedno bolj zapleteni. V 15. stoletju se je razvila tehnika šivanja čevlja od zunaj (ne več znotraj), kar je privedlo do elementa, ki mu pravimo okvir, ta pa omogoča uporabo trdega usnja za podplat in nato pete. Takrat so se začeli razvijati čevlji, kot jih poznamo danes: z bolj finimi, prestižnimi materiali na vrhu in robustnimi materiali na podplatih. V 19. stoletju je industrija postajala konkurenčna čevljarjem, zdaj pa vzporedno živijo oboji, obrtniško izdelani čevlji so danes pravzaprav lahko večji prestiž (izdelani po nogi so dražji, unikatni in dlje zdržijo).

cevlji8.jpg
Čevlje s peto so najprej nosili moški.
Marko Vavpotič/M24.si

Ob omembi čevljev danes največkrat pomislimo na visoke petke in zapeljive ženske noge, kar je verjetno posledica oglaševalske industrije in pop kulture. A visoke pete so se razvile iz čisto drugega razloga, kajne?

Razvojni pomen dvignjenega stopala od tal je čisto drugačen. Plemstvo in meščanstvo, ki je imelo dragocena obuvala za noter, so si za ven nadeli še dodatna obuvala iz lesa na podstavkih, da so zaščitili noge in čevlje pred blatom in mokroto. Hkrati pa, če si na visokih distančnikih, na druge ljudi gledaš zviška. Najprej so pete uporabljali moški, in sicer mongolski jahači, iz čisto praktičnega razloga: da so se škornji zataknili za ostrogo. Ker so bili to ugledneži in so vdirali v Evropo, so evropski plemiči ugotovili, da so pete uporabne in so dobro videti, zato so jih vnesli v svoje jahalne škornje. Iz škornjev se je peta potem v 17. stoletju prenesla na dnevne čevlje, najprej moške in šele kasneje ženske. Po nekih teorijah naj bi bili vzorniki za sodobne visoke pete beneški čevlji, imenovani »chopines«, ki imajo na sredini podplata visok podstavek; ta se je premaknil v zadnji del podplata in nastale so pete, ki jih danes jemljemo kot nekaj izrazito ženskega in seksapilnega.

Na razstavi razglabljate tudi o odtisih. Zakaj?

Svet je prepreden s človeškimi koraki, samo vidijo se ne, redki so se po čudnih okoliščinah ohranili v kamnu, ti nam dajejo vpogled v evolucijski razvoj človeka in njegovo družbenost, zato so ti stari odtisi nog pomembni za vse človeštvo. Iz odtisov lahko ogromno razberemo - kam vodijo, se ljudje srečujejo, so obrnjeni skupaj ali narazen, hodijo za vodnikom ali vštric, hodijo ali tečejo … Kak forenzik bi znal iz njih povedati krasne zgodbe. Sledovi so res zanimivi!

cevlji7.jpg
Čevljarska delavnica iz starih časov.
Marko Vavpotič/M24.si

Tu pa je še simbolni pomen odtisov.

Verniki sledijo božjim korakom, v religioznem smislu torej pravi poti. Določeni koraki pa so lahko pomembni za človeštvo nasploh - na primer odtis čevlja na Luni.

Z nogo in obuvali so povezani tudi mnogi fetiši?

Mala ženska stopala so bila na Kitajskem znak premoženja in hkrati seksualni simbol. Nasploh naj bi bila ženska stopala majhna, nežna in so kot taka velikokrat erotizirana, ženske z velikimi nogami so imele (oziroma imajo) zato včasih težave s samopodobo. Tudi moda velikokrat oblikuje ženske čevlje tako, da so noge na videz manjše - tudi visoka peta je odraz tega. Sami čevlji pa so lahko fetišizirani zaradi tega, ker so v neposrednem stiku z nogo oziroma eno osebo - ker je raba čevljev danes individualna.

cevlji5.jpg
Obuvalo iz koruznega ličkanja
Marko Vavpotič/M24.si

Kot pravite, je danes čevelj zelo osebna stvar, včasih pa so jih pogosto nosili eden za drugimi.

Včasih so brez težav nosili čevlje koga drugega, tudi človeka, ki je umrl, danes pa imamo ob tem malo nelagodja. To so privzgojeni občutki. Eno je zaradi poudarjenega higienskega vidika, drugo pa, da čevelj in noga »sobivata«, čevelj se oblikuje po nogi in je za nekoga drugega lahko neudoben. Verjetno pa je tu tudi nekaj tržnega momenta. Vam bodo pa tudi v trgovinah »iz druge roke« povedali, da imajo nošeni čevlji neko negativno konotacijo in jih ljudje neradi vzamejo.

Kaj obuvala povedo o nas?

Generalno lahko veliko povedo o družbenem položaju, ni pa nujno (sploh ne v sodobnih razmerah), ter izražajo človekov značaj in odločitve. Da pa se z njimi tudi manipulirati, seveda. Veliko o človeku pove tudi njegov odnos do čevljev, kako jih hrani in vzdržuje. Sodobni človek je mešanica, mozaik veliko različnih identitet, družbenih vlog in čevlji kažejo na to, koliko družbenih vlog igramo in kako organiziramo svoj mikro svet.

janja zagar1a.jpg
Janja Žagar
Marko Vavpotič/M24.si

Kaj želite s to razstavo dati obiskovalcem?

Posredovati jim želimo več vidikov, na primer da svojega predmetnega okolja ne dojemajo kot nekaj samo po sebi umevnega - ima svoj razvoj, vrednosti, povednost itd. Da ne dojemajo svojega sveta in resnice kot edine pravilne, da pomislijo, da so še drugačni svetovi, da je vsakemu človeku nekaj tuje in nekaj domače in treba se je naučiti sobivati s temi razlikami.

Ste kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke v SEM-u. Zakaj vas zanima prav tekstil?

Po izobrazbi sem etnologinja in sociologinja. Med študijem nisem bila prepričana, da me zanima samo to področje, tavala sem med biologijo, veterino itd. Ko sem prišla v službo kot mlada raziskovalka, sem si najprej odpirala poti, ki so zanimale mene, te so bile veliko bolj družbene kot usmerjene v muzejsko delo z materialno kulturo, nato pa se mi je pač odprla pot do tekstilne zbirke. Na začetku res nisem bila temu najbolj naklonjena, ampak naučila sem se skozi to zbirko gledati na stvari, ki me zanimajo - na družbo in posameznika. Tekstil se mi zdi zanimiv, ker je del posameznika, ima skupne identitetne stvari in hkrati univerzalne lastnosti.

»Noga, čevelj in odtisi nog so simbol potovanja, mobilnosti, gibanja.«

»V nekaterih religijah, na primer v islamu, noga, ki je neposredno vezana na tla in materialnost, pomeni nekaj umazanega, zato je tam nespoštljivo kazati podplate, se koga dotikati z nogo ali čevljem.«

Bosi. Obuti. Sezuti.

»Razstavo sem razdelila v šest sklopov, ker sem želela izpostaviti veliko vidikov noge in obuval. Prvi segment Noge na tleh in na poteh je nekakšno predpoglavje za obuvala, vezan na nogo in njeno mobilnost, simboliko itd. Drugo poglavje V korak s časom pojasnjuje zgodovino in tipologijo obuval. Tretje Čevelj po meri noge, noga po meri čevlja je vezano na izdelovanje (lastno, obrtniško, industrijsko in dizajnersko). Četrto poglavje V svojih čevljih izpostavlja sobivanje konkretnih nog in konkretnih obuval, različne vidike človeške rabe in našega spomina. Materialna kultura je zelo pomembna, nas zelo definira, mi pa sooblikujemo njo, in pri teh čevljih me je najbolj zanimal ta preplet med telesom in družbo, notranjo in zunanjo izkušnjo. Peto poglavje Prostorske zgodbe spodbuja k razmisleku, kako lahko obuvala oblikujejo ali slikajo neki prostor. Zadnje poglavje Razmisleki in spogledovanja pa izpostavlja kreacije študentov oblikovanja, ponuja vidike, kjer je čevelj včasih na meji med umetnostjo in uporabnostjo.«

 Objavljeno v reviji Liza/Maja št. 4, 24.1.2020