Rusko veleposlaništvo Svet24.si

Izgnani ruski diplomat naj bi zapustil Slovenijo

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

Tako bo potekal sončni mrk, ki je marsikoga prestrašil do kosti Odkrito.si

8. april, 2024 - Mrk, ki prinaša katastrofo?!

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Branko Šturbej: Če gre človek isti iz gledališča, kot je prišel vanj, potem gledališče ni doseglo svojega cilja

Teja Pelko, Vklop, 20.11.2018 19:01:05

Širša javnost Branka Šturbeja pozna kot lastnika žage Bojana Medveda iz serije Reka ljubezni.

Delite na:
Branko Šturbej: Če gre človek isti iz gledališča, kot je prišel vanj, potem gledališče ni doseglo svojega cilja
Igralec s sinovoma Timonom in Svitom Marko Vavpotič / M24.si

V resničnem življenju pa je prvak ljubljanske Drame popolno nasprotje svojega lika. Je namreč izjemno tenkočuten, srčen in darežljiv človek, za katerega imajo vsi same pohvalne besede. Vrhunski igralec, o čemer pričajo tudi številne osvojene nagrade in priznanja, ter profesor dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se je nedavno lotil še enega izziva – režiranja gledališke predstave Brandena Jacobsa-Jenkinsa Gloria. Kako se je spopadel s to zahtevno nalogo, o igralskih začetkih v gimnaziji, izkušnjah z gledalci serije Reka ljubezni ter o izgubi in povrnitvi vere v igro, si preberite v nadaljevanju.

Na pobudo direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor ste si prvič nadeli režiserske čevlje. Kako ste se spoprijeli s tem izzivom?
Imel sem izjemne pomisleke. Preleviti se in stopiti v čevlje režiserja seveda ni preprosto. Tega sem se jasno zavedal. Res pa je, da imam za sabo že neko kilometrino in neverjetno srečo, da sem delal s samimi izjemnimi režiserji, tako da bi bilo res »nehigiensko«, če od njih v tem času ne bi ničesar odnesel, če od njih ne bi pobiral najlepših in najboljših idej. Ne samo idej ali poetike, ampak tudi na splošno osebnosti. Na neki način je lažje režirati, kajti kot igralec še naprej živiš s predstavo, kot režiser pa te »otroke« potem predaš igralcem in je to pozneje njihova lastnina.

Ste član ansambla SNG Drama Ljubljana, predstavo pa ste režirali v MGL. Vam je bilo lažje »komandirati« »tuje« igralce?
Malo lažje je že bilo, ker nisi iz istega okolja, čeprav smo se tudi tam poznali. Dva sta bila celo moja študenta, Mojca Funkl je moja kolegica v Reki ljubezni, Nino Rakovec pa tudi že nekaj časa poznam. Seveda je odvisno, kako te sprejmejo, ampak ker smo imeli enakomerno spoštovanje drug do drugega, ni bilo nobenega komandiranja, pač pa smo skupaj naredili, kot skupen projekt.

Branko Šturbej 7
Branko kot Bojan Medved z Mojco Funkl (svojo ženo Sonjo Medved) v seriji Reka ljubezni.
Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Slišala sem, da ste se zelo temeljito pripravljali na ta projekt. Da ste vedno prišli vsaj pol ure prej … Ste takšni tudi kot igralec?
Ja, to imam že od nekdaj. Če imam predstavo, sem v gledališču vsaj uro in pol pred predstavo. Ne zato, da bi se pretirano koncentriral – no, zadnje pol ure že –, ampak zato, da sem v hiši, da se pomirim, da izgubim stik »s cesto« oziroma z vsem, kar prineseš s sabo, in da se navzamem nekega drugega, notranjega ozračja, ki ga ima Drama že sama po sebi. To je zame nujno, brez tega ne znam. Ne morem delovati tako, da bi »priletel« zadnji trenutek in šel na oder.

Ste se kdaj ušteli?
Seveda. Enkrat se mi je zgodilo celo, da sploh nisem vedel, da imam predstavo. Bil je neki zgodnjespomladanski dan. Na vikendu na Notranjskem so mi lubadarji požirali smreke, zato mi jih je sosed podrl. Pospravljal sem veje, bil sem ves osmoljen, ko me od daleč gleda neki drugi sosed in mi pravi: »A nimaš ti danes neke predstave? Sem slišal na radiu …« Jaz pa sem mu odvrnil: »Jaz nimam ničesar danes, kaj ti je, no ...« A sem šel vseeno v hišo in pogledal v časopis – pa vidim: Jez ob 20. uri. Ura je bila 19:25, jaz pa sem bil 60 kilometrov iz Ljubljane. Poklical sem v Dramo in vratarja vprašal, kako to, da me ni klical, saj ve, da sem zmeraj najmanj uro in pol prej tam, pa mi je rekel, da je spregledal. No, prišel sem ob 20.05, s tem da sem se še umil in preoblekel. Tisti dan sem vozil avto tako, da sem mislil, da mi bo noga na plinu ven pogledala, ob tem pa sem čutil, kako mi lasje sivijo. Imel sem srečo, da je tudi občinstvo zamujalo in je bilo vse skupaj neopazno. Je bil pa na odru povsem drug občutek. Jez je sicer uigrana predstava, a sem vseeno čutil, da nisem zbran in da ni tistega pravega občutka.

Gloria govori o generaciji milenijcev, ki naj bi bili tudi zaradi drugačnih zahtev in pričakovanj družbe drugačni od vaše. So res? Opažate to pri svojih sinovih Timonu in Svitu?
Ja, opažam. Predvsem opažam to po njihovi hitrosti uporabe računalnika, po tem, kaj jim je pomembno v življenju, kako se lotevajo kakšnih stvari ... Moja sinova sta mogoče malo drugačna od drugih. Na splošno pa bi rekel, da so milenijci – pa tudi »baby boomerji« – drugačni v razvajenosti, v tem, da jim je vse prinešeno, da so starši delali napake pri vzgoji s tem, da so jim omogočili vse, kar je pač mogoče. Ko se potem šele tam pri tridesetih osamosvojijo in grejo živet na svoje, se ne znajdejo, so nebogljeni, ne znajo delovati, niso praktični … Ob tem so še izjemno ambiciozni in mislijo, da je ves svet ustvarjen za njih. Iz tega izločam, kot rečeno, svoja sinova … Ampak saj niso otroci krivi, daleč od tega, mi smo krivi, ki to ustvarjamo.

Ste vi svoja otroka od nekdaj vzgajali v stiku s kulturo, ste ju peljali na predstave?
Sem, predvsem Timona, ker nismo veliko časa živeli skupaj. Ko sva bila skupaj ob koncih tedna, me je moral pogosto čakati, ker sem imel predstavo, zato jo je gledal. A se takrat ni pretirano »okužil« s tem, nikoli ni želel niti izražal neke pretirane želje po tem. A kot kaže, je to ostalo nekje v njem, da se je potem odločil za igralski poklic.

Timon in Svit sta prišla tudi na premiero Glorie. Jima je bila všeč?
Tako sta rekla. Svit je seveda že »zastrupljen« z igro, seveda tudi z mamine in Jernejeve strani. Seveda, kaj pa je drugega revčku preostalo, kot to, da se zaljubi v gledališče, čeprav smo si vse drugo želeli. Ampak že kaže »vse znake«, tako da …

Pred časom ste mi omenili, da ste nekoč izgubili vero v igro, nato pa ste jo našli v monodrami Ozrena Grabarića Dnevnik nekega norca. Kaj se je zgodilo?
Ne morem reči, da sem jo ravno izgubil, se mi je pa zdelo, da se ne zgodi nič več pomembnega, vse se mi je zdelo že enako, ves ta »psihonaturalizem«, ki smo ga prignali že do skrajnosti, nisem več vedel, kaj bi še radi povedali z gledališčem ... Ko sem gledal to predstavo, pa sem pa videl, da se da, da so še prostori, da ni nujno, da je vse psihonaturalizem. Takrat sem naenkrat spet dobil vero. Ozren Grabarić je v Dnevniku nekega norca genialen! To je zame gledališče, ki je, moram reči, pred časom. To, kar je tudi Marjan Nečak naredil pri nas v Mali drami z Deklico s strunami – to se mi zdi res vrhunsko.

Kaj bi počeli, če ne bi več igrali?
Takrat sem čas namenjal teoriji gledališča in študentom, predvsem temu, kaj spremeniti na področju pedagogike, kako izboljšati sistem, kako približati igro, kako biti bolj v koraku s časom, kaj bi bilo za njih boljše in tako naprej. To me je potem bolj zaposlovalo, ta pedagoški pristop, tudi to, iz česa izvira igra, kaj je zdaj s smislom igre, kaj počnemo, nenehno iskati neki nov smisel in si to na neki način znati pojasniti.

Več v reviji Vklop št. 46, 15. 11. 2018.