Boris Kobal: Ne bi smel imeti družine
Oče in sin iz igralske dinastije združujeta moči v Šentjakobskem gledališču.
Sogovornikoma je ob večini genskega zapisa skupno vsaj še to, da sta ljubitelja psov in motorjev, sinova igralcev in tudi sama zapisana gledališču. 62-letni Boris je gledališka in TV-ikona, mojster komedije in satire. 34-letni Jernej je manj izpostavljen, a vse uspešnejši gledališki režiser, ki ustvarja v Sloveniji in na Hrvaškem. Boris od lani vodi naše največje ljubiteljsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, kjer se mu bo kot režiser predstave Resno moteni, ene od šestih premier v novi sezoni, pridružil Jernej.
Kako je biti sin Borisa Kobala, markantnega človeka, ki zabava, izziva, razburja in je na sploh poseben kot človek in ustvarjalec?
Jernej: To me je pač doletelo. (smeh) V resnici ne vem, kako je ne biti njegov sin. Meni je povsem normalno. Je pa res, da zasebno nismo vedno tako dobre volje, kot si najbrž predstavlja večina.
Boris, kako pa ste vi dejstvo, da ste, kakršni ste, upoštevali pri vzgoji?
Boris: Vedno je časa za otroke premalo in premalo je kakovosten. Precej sem bil odsoten. Na skrivaj pestujem misel, da kdor se ukvarja z režijo in igro, ne bi smel imeti družine, ker ji zaradi dela namenja premalo časa. Slaba stran gledališča po mojih izkušnjah je, da ti pobere vse zasebno življenje, intimo. Vse daješ v gledališče, na oder. To se ti zdi vedno najbolj pomembno, a se potem izkaže, da sploh ni res.
Domen Valič se rad spominja gledanja očetovih predstav izza odra in vonja po barvah v maski.
Jernej: Kot mulo sem tudi jaz sedel na vajah in dirjal po zaodrju. Boris ima podobno izkušnjo.
Boris: Tudi moj oče je bil igralec v Trstu, tako da sem bil »kuhan in pečen« v gledališču. Drugega ni bilo – in tudi zato je bilo to najlepše. Edina naprava, ki smo jo imeli doma, je bil radio. Kot otroku se mi je v gledališču odprl domišljijski svet, še posebno ko se začnejo odpirati »rekvizitarnice«, z brki, lasuljami, ličili, meči ... Takrat si lahko karkoli. Moja usoda je bila odločena. Vedel sem, kaj bom delal, samo nisem še vedel, kje.
Kako pa je biti gledališčnik, ki je sin oziroma oče gledališčnika? To ni enako, kot ko sin avtomehanik nadaljuje očetovo obrt. Tu je več čustev, strasti in razmišljanja.
Boris: Ni enako, a to te nekako prevzame. Težava nastane, kdaj spustiti otroka oziroma kdaj očeta brcniti v rit.
Jernej: To pride samo, z izkušnjami in časom.
Boris: V nasprotju z Jernejevo generacijo sem imel srečo, da smo imeli veliko dela. Že med študijem me je najel MGL. Delali smo vsi: mladi, stari, srednja generacija. Danes so režiserji podvrženi drugim normam in izbiri, ali si jim všeč ali ne. Ni mi vseeno, če sin nima dela. Še posebno ker vem, da je v tem dober in da zna narediti nekatere stvari, nima pa veliko možnosti, da bi to pokazal v večjih gledališčih. Z očetom nisva veliko govorila o gledališču – z Jernejem verjetno več –, ne vem, zakaj. Nisem čutil te potrebe.
Borisa je kot človeka in ustvarjalca zaznamoval Trst, mesto, ki počasi umira. Vi ste zrasli v Ljubljani, ki je brsteča mladenka. Ne vem, ali vas je zaznamovala, vidim pa, da se družite z ljudmi, ki dajejo utrip mestu.
Jernej: Družim se s svojo generacijo. Ob Celju sem veliko delal v Varaždinu, letos bom še v Karlovcu, a se imam za Ljubljančana. Tu sem rojen, tu sem zrasel, ne vem pa, če me je to zaznamovalo ustvarjalno, s temami, ki jih obdelujem v gledališču.
S Petrom Mankočem vaju povezuje le ljubezen do motorjev?
Jernej: S Perom sva se spoznala prek družinskih prijateljev, ki so bili plavalci.
Poudarek je bil sicer na motorjih.
Jernej: Ja, to pa je moje veliko veselje. To imam rad, to mi je všeč, to je moj konjiček.
Boris: Na skrivaj pestujem misel, da kdor se ukvarja z režijo in igro, ne bi smel imeti družine, ker ji zaradi dela namenja premalo časa.
Boris, vodili ste že kakšno gledališče, zdaj ste na čelu Šentjakobskega, ki je institucija med ljubiteljskimi gledališči. Je bil to pobeg pred modernim institucionalnim gledališčem?
Boris: Dobil sem namig, ali bi me to zanimalo, nisem pa bežal, ker sem zadnja leta malo delal v gledališču. To, ki ga delamo, je estetsko drugačno od MGL-ja ali Drame, so pa enaki mehanizmi dela, gostovanja, finančnega poslovanja, ljubosumja, nasprotij ... Mogoče je to gledališče bolj podobno Drami in MGL-ju, kot sta bila včasih. S tem, kar zdaj delajo tam, hvala bogu nima veliko skupnega. Sem pa zelo zadovoljen, da sem šel v Šentjakobsko.
Kako sploh postaneš vaš član?
Boris: Prideš in rečeš: »Rad bi bil član Šentjakobskega gledališča.« (smeh) Razmišljamo o tem, da bi jeseni pripravili avdicijo, da bi pritegnili predvsem mlajše in igralce srednjih let. Lepo bi bilo dobiti pet ali šest mlajših igralcev. Gledališče se mora »osveževati«.
Globalno se ustvarjalnost premika s filma na televizijo. Kakšna pa je prihodnost gledališča? Turbulentni svet bi moral odpirati primerne teme in vprašanja.
Boris: V tem pogledu so časi za gledališče dobri. Ne vem, če je gledalcev zadnja leta kaj manj, mogoče zunaj Ljubljane, pa odkupov predstav je manj.
Mladina se najde v gledališču?
Boris: Gledališke literature za mlade pri nas ni veliko. Otroške je veliko, za najstnike pa ne.
Jernej: Kot otrok nisem tam videl niti ene predstave za mladostnike. Delale so se resne drame in komedije, ki jih nisem razumel, in sem vse skupaj spremljal kot čarovnijo na odru.
Boris: »Mladinska psihologa sta nam povedala, da se pri nas dvanajstletnice in dvanajstletniki prostituirajo v sedmem razredu. To je močna tema, ki jo je treba obdelati tudi v gledališču.«
Boris: Gledališče ima lahko tudi družbeno vlogo, lahko je servis, ki opozarja na težave v družbi. A ne tako, da predavaš ob Power Pointu. Razmišljam, ali gledališče še ima to moč, da lahko živ človek živemu človeku nekaj pove. Ne vem.
Jernej: Jaz mislim, da to moč še ima. V Celju bomo imeli jeseni premiero predstave Oče, ki govori o demenci, a ne le o pacientu, ampak tudi o družini in zunanjem svetu. Na predpremierah, kjer je bilo tudi veliko srednješolcev, jih je to prevzelo. Včasih jim ponujamo preotročje teme. Mladi danes razmišljajo drugače, kot smo mi. Izpostavljeni so drugim stvarem, prej začnejo razmišljati o resnih življenjskih temah. To je izziv za ustvarjalce: da se ne bojimo odpirati tem za mlade in da jih ne poneumljamo.
Boris: Ob predstavi Bog masakra sta nam psihologa, ki se ukvarjata z mladino, razkrila pretresljiv podatek, da se pri nas dvanajstletnice in dvanajstletniki prostituirajo že v sedmem razredu. To je močna tema, ki jo je treba obelodaniti tako na surov način kot s humorjem. To je vsekakor vsebina za gledališče.
Jernej: Večja težava ne nastane pri najstnikih, ampak pri izboru predstav s strani šol, kjer se vsi, bom uporabil grd izraz, »userjejo«. Ne upajo si predstaviti nekih tem dijakom, ker se bojijo odziva staršev, ustanov in politike.
Spomnimo se lanske mature.
Jernej: Recimo. To je velika prepreka: šole si morajo upati pripeljati učence na predstave, ki se ne ukvarjajo z otroškimi temami. 17-letniki danes odraščajo ob Netflixu, gledajo resne drame in tragedije, ker jih to zanima. Ni treba, da je tema lahkotna, da zanima mlade.
Je drugače delati gledališče v Ljubljani, kamor se vse steka, kot v vašem primeru v Celju?
Jernej: Obrtniško je enako: delo zahteva enako zbranost in ustvarjalni napor, ali delaš z ljubiteljsko skupino na podeželju ali v profesionalnem gledališču v Ljubljani. Težava nastane, ko se moraš prijaviti za status samostojnega delavca v kulturi, kjer je pomembna postavka tudi odzivnost na tvoje delo. Tu pa je razlika, v formalizmih.
Boris: Pogoj za status je določeno število kritik, teh pa skoraj nihče več ne piše.
Jernej: V tem pogledu delo zunaj Ljubljane šteje manj.
V Šentjakobskem ste delali prej kot Boris, leta 2011 ste režirali Pizzo, da te kap, leta 2014 pa Hotel Plaza. Bo ob vrnitvi z Resno motenimi kaj drugače? Slišim, da je novi direktor poseben »tič«.
Jernej: Čim bolj se bova izogibala drug drugemu ... (smeh) Ne. Ko se dogovoriš za ekipo in se začne delati, imaš, če gre vse, kot mora iti, z direktorjem malo stika. Manj kot se bova videla, boljše znamenje bo to, da delo teče gladko. Upam, da bom pogosteje srečeval očeta Borisa kot direktorja Kobala.
Jernej: »Šole se bojijo pripeljati učence na predstave o resnih temah. 17-letnik odrašča ob Netflixu, gleda resne drame in tragedije; ni treba, da je tema lahkotna, da ga zanima.«
Boris: Do zdaj sva skupaj delala le enkrat, pred leti v Trstu. Sam sem večkrat režiral lastnega očeta in delo z družinskimi člani mi ne predstavlja posebnega izziva ali stresa. Ni bilo razlike. Takoj sva vzpostavila odnos režiser-igralec, domov gledališča nisva nosila. To je zdravo, je pa običajno, da se delo nosi domov.
Se pri nas predstave vrednotijo po vsebini in izvedbi ali je bolj pomembno, kdo jih ustvarja?
Boris: Zdi se mi, da je bolj pomembno, kdo jih dela. Zato danes igrajo in režirajo ljudje, ob katerih se vprašaš: »A res?« Večkrat je to popoln »blef«. Malo so se zabrisale črte, kdo je režiser in kdo igralec.
Jernej: Vsa gledališča morajo prodati vstopnice; to, da v program vržeš nekaj zvenečih imen, ki imajo zvezo z gledališčem ali ne, je lahko bližnjica.
Boris: S pozornostjo medijev do gledališč je enako kot pri športu – zanima jih olimpijada. Šentjakobsko smo paraolimpijci, za pozornost se moramo boriti na enak način. Lahko imamo odlično predstavo, ki bi jo drugi le sanjali, tudi to se zgodi, a ne dobimo prostora. Kaj šele kritiko ali večje priporočilo za ogled.
Kje je moč ljubiteljskega gledališča?
Boris: Kot ljubiteljski igralec v Trstu sem čutil večjo zavzetost za gledališče kot pozneje, ko sem postal profesionalec. Z leti padeš v rutino, ker je to služba in moraš delati tudi kaj, česar raje ne bi. Sem pa prihajajo ljudje iz službe za hobi, da se sprostijo. Igranje ljubijo, delajo bolj zavzeto in s srcem. To ne pomeni, da profesionalec gledališča nima rad in da ne zastavi marsikaj zanj, a lahko te za več sezon doleti le delo, ki ti ne leži, ker si na plači. Pri resnosti in disciplini pa ni razlik: dela se povsod, vaje so redno in predstave ne odpadajo.
Najpomembnejša reč, ki ste se jo naučili od sina?
Boris: Zdaj ste me pa presenetili ... Vztrajanje pri nekih zadevah pri delu, kjer bi jaz že vrgel puško v koruzo, oziroma pripravljenost čakati, da se nekaj odpre, da dobiš še druge priložnosti, večje izzive.
Najboljši nasvet, ki vam ga je dal Boris in ga na srečo niste upoštevali?
Jernej: Naj si ne kupim motorja.
Boris: Kot strasten motorist nisem bil najbolj prepričljiv. Jaz ga bom vozil še nekaj časa, on pa je resno zagrabil za to.
