Azra Bukić Širovnik: Živite vsak dan, kot da je zadnji

Azra Bukić Širovnik je izdala svojo prvo knjigo – roman Za ovinkom zakona leta 1992, o vojnih dogodkih v Jugoslaviji piše v romanu Bog ima živce, ki je preveden v angleščino, čaka pa še dokončen prevod v nemščino. Sledila je Tašča in nato erotičen roman Na hrbtu črnega žrebca, pa Kronika napovedane ljubezni. Konec lanskega leta je izšlo tankočutno besedilo o odraščanju Pustimo otrokom, naj se smejejo. »To je pravzaprav moj prvi rokopis; dobesedno, saj sem ga v maternem jeziku napisala v zvezek z nalivnim peresom,« pravi Azra. Leta je trajalo, da je to svoje delo prevedla v slovenščino in lani decembra je knjiga izšla in kot vedno – požela navdušenje. Pravi, da jo vsak izid nove knjige čustveno globoko prevzame – gane, razburi, osreči. Azra Bukić je živela v Banjaluki. V Sloveniji je študirala ekonomijo, toda »usodi pisateljice« ni mogla ubežati. »Mi je pa ekonomija pomagala razumeti svet, vojne, politiko … tako je moj pogled širši, « pravi naša sogovornica.

Na predstavitvi njene zadnje knjige jo je voditeljica vprašala, ali je feministka in odgovorila je, da ne, ker se feministke borijo za svoje pravice, ona pa si jih vzame. »No, ja, to je bilo mišljeno metaforično, saj sem rojena v času in v sistemu, ki je ženskam po ustavi zagotovil enake pravice kot moškim. Nam, ženskam iz socializma, se ni bilo treba boriti za pravice, niti sedeti po zaporih zaradi teh. Marsikje po svetu pa se o vprašanju žensk ni ne govorilo, še manj pisalo. Ženske niso bile obravnavane kot subjekt in še danes je marsikje tako, zato niti pomisliti ne smejo na kakšne ženske pravice, ki so seveda neločljiv del človekovih pravic,« pojasni sogovornica in poudari, da bi se tega morale ženske v Sloveniji bolj zavedati in, med drugim, tudi bolj izkoristiti pravico do volitev, saj z odhodom na volitve lahko vplivamo na prihodnost oziroma jo na ta način lahko tudi kreiramo. »Dodala bi še, da bi bile lahko ženske med seboj bolj solidarne, si pomagale in se spoštovale. Tako bi našo mogočno energijo bolj produktivno usmerjale sebi v prid.«

Današnji čas je preplavljen z diktatom mladosti in pogosto mu podlegajo tudi ženske srednjih in zrelih let, ki se umikajo vase ali pa pretiravajo z izkazovanjem svoje »mladostnosti« z lepotnimi posegi, oblačenjem in obnašanjem. Na vprašanje, kaj meni o tem, odgovori, da bi ženske njene generacije že morale biti toliko zrele, pametne in ozaveščene, da – če so zdrave – ne bi smele imeti problemov z ničemer in z nikomur; še zlasti ne z diktatom mladosti. »Kakšne mladosti, neki?! Saj smo bile mlade, lepe in uspešne! In ljubile smo … Pa smo bile tudi srečne? In tudi, če smo občasno bile srečne, smo v glavnem 'garale' – za družino, v službi, trpele v odnosih, trepetale za usodo otrok, naredile vse, da smo obdržale moža … Pa da bi zdaj, ko so vsi viharji mimo in imamo takšne ali drugačne rezultate, dovolile komurkoli, da nam meša štrene? Zase lahko rečem, da se ne bojim staranja, minevanja, smrti … Tudi moje literarne junakinje so – po težkih preizkušnjah – še močnejše. Izkušnje jih obogatijo, naredijo še bolj razumske in zato še bolj zavestno živijo naprej …«

In kaj svetuje današnjim zrelim ženskam? »Živite vsak dan kot da je zadnji, toda živite svoje lastno življenje. Dajte prednost sebi, če vam paše, pojdite s prijateljicami v hribe, Grčijo, na koncert, v gledališče, opero, na kozarček vina, sprehod, v kino, preberite dobro knjigo, ki vas bo izpolnila, vzemite si vse, kar vas bo razveselilo in obvarovalo pred boleznijo. In ne izgubljate časa s stvarmi ali ljudmi, ki vas ne izpolnjujejo. Sedaj ste ve na vrsti, da uživate! »

Babica po mamini strani me je naučila, da je človek dolžan skrbeti za zdravje in ga varovati, če mu je to le dano. To sem naučila svoje otroke in zdaj učim vnuke. 

Babica

Azra se vsak večer zahvali za preživet dan, za lepe trenutke, užitke … A to ni ritual, ki ga je vzljubila šele v zrelih letih, s seboj ga nosi od malega. Že pri njenih treh letih jo je babica začela poučevati, da se mora zahvaliti Bogu za zdrave oči in dober vid, za mir v državi, za zdravo telo, ker ima roke, noge in možgane, ker ima žive starše, hrano, vodo, stanovanje, brezskrbno otroštvo … Ko se je naučila brati, je bila očarana in začarana z mladinsko literaturo in spomni se pesmi o deklici Lalaj Bao, mali črnki, pa o kraljevičih in klatežih, o sirotah in deklici z vžigalicami … in v sebi se je zavedala, kako ji je fino. »In ker vem, komu sem dolžna to milost, se s srcem, polnim hvaležnosti in z drhtečo dušo ob spoznanju njegove dobrote in ljubezni do mene, zahvalim Bogu; tako imenujem to silno energijo. Danes gledam, kaj vse se dogaja po svetu, pri nas, v Evropi … in molim, da ne bo vojne, molim tudi za otroke celega sveta. Če vidiš in se zavedaš vseh teh grozot, je v tem kontekstu vsak tvoj problem pomanjšan. In res je – zahvalim se za vsak dan, ki je minil, in vsako jutro zaprosim, da bo dan srečno oziroma dobro potekal. Tako moj notranji svet ne postane samo paralelni, temveč moj edini realni svet, iz katerega črpam moč, da preživim to življenje.«

Babica je tudi poudarjala odgovornost za lastno zdravje, kar se ji je usedlo v dušo. »Plavanje, hoja v hribe in podobne dejavnosti so namenjeno mojemu zdravju, duši in očem. Ostalo je le posledica. Babica po mamini strani me je naučila, da je človek dolžan skrbeti za zdravje in ga varovati, če mu je to le dano. To sem naučila svoje otroke in zdaj učim vnuke. S tem, da skrbiš za največjo dragocenost, se hkrati zahvališ zanjo … Pomeni, da se zavedaš, kaj imaš.«

Mama

Azra izhaja iz ugledne družine in pogosto omeni posebno ljubeč odnos med mamo in očetom: »Moja starša sta se imela zares rada. Mama je očeta do zadnjega zelo ljubila in je patriarhalni sistem, ki je bil takrat pač v veljavi, ni motil. Mene pa je že kot mladenko. Rekla sem si, da pri meni ne bo tako, da bodo vloge enakomerno porazdeljene – vsi bomo delali vse. Dodati pa moram, da je imela moja mama močno in pokončno osebnost; tudi ljubila je pokončno. Bila je zelo ponosna ženska, samozavestna, inteligentna, pametna, istočasno ljubeča in topla. Vsi smo jo spoštovali in zelo ljubili.« Na žalost je mama sedaj že precej dementna in živi v domu starejših na Nizozemskem. Ko je prišlo do vojne v BiH, sta Azrina starša dobesedno z božjo pomočjo uspela priti k njim na Nizozemsko in tam sta ostala tudi potem, ko so se oni vrnili v Slovenijo. »Oče je že umrl, mama pa ni prebolela, da je odšel pred njo. Redno jo pokličem in, če le zmorem, jo obiščem vsake tri mesece. Dom, kjer sedaj živi, je prvovrsten, vrhunska je tudi oskrba in vse to je brezplačno. Na Nizozemskem je res odlično poskrbljeno za dostojno in dostojanstveno preživljanje starosti.«

"Moja mama je imela močno in pokončno osebnost; tudi ljubila je pokončno," pravi Azra Bukić Širovnik.

Šimen Zupančič

Hčerki

Azra Širovnik pravi, da jo je materinstvo razvilo, razširilo in tudi zmehčalo. Med hčerama je 15 mesecev razlike in šele, ko je postala mama, je začela sprejemati kompromise, ki jih prej ni hotela oziroma znala. »Ko rodiš, je otrok prvi – pred teboj, pred vsemi. Ker sem bila v službi, sta del poletja preživljali pri mojih starših v Banjaluki. Skozi njiju sta bili v stalnem stiku z bosansko kulturo. Šolali sta se v Sloveniji in na Nizozemskem, študirali sta v ZDA in po Evropi – v Španiji, Italiji, Grčiji, Asja tudi na Novi Zelandiji. Podpirala sem ju pri tem, saj sem tudi sama zgodaj odšla od doma. Starejša Asja živi z možem in sinom v Ljubljani, mlajša Barbara pa v Španiji in ima dve hčerki. Potrebuje mojo pomoč, zato sem neprestano v trikotniku Slovenija, Španija in Nizozemska. Moj mož to težje prenaša, je že tako, da ženske moške bolj potrebujemo v mladosti, možje pa svoje žene v zrelih letih … Toda nič ne traja večno – tudi to začasno stanje se bo uredilo in bom spet več doma.«

Poznamo jo kot svobodomiselno intelektualko, ustvarjalko, mamo in babico z veliko začetnico in ljubečo ženo. Pravi, da jima z možem še nikoli ni bilo tako lepo kot sedaj, ko so mimo življenjski viharji … In kako bi se opisala sama? »Nikoli nisem razmišljala o tem. Mogoče bi bil že čas za ta premislek! Vem samo to, da sem borka, da je moje življenje izpolnjeno z borbo. In da svoje življenje čutim in živim čim bolj zdravo in lepo. Želim, da bom do konca polna ljubezni do vsega – do življenja samega, do narave in njenih lepot, do svoje družine – primarne in sekundarne, do vnukov, do prijateljic in prijateljev, do sodelavcev, do vsega in vsakogar, ki je tega vreden. Vesela sem, da je teh in tega, kar je vredno ljubezni, res veliko.«

Preberite tudi: Oliver Dragojević sprejel ključno odločitev. Kliknite TUKAJ!