Kevin Koradin: "Slovenci imamo od nekdaj najbolj pester glasbeni izbor na Balkanu"

Primorski glasbenik Kevin Koradin je v večdesetletni karieri našo glasbeno sceno spoznal do obisti. Koronakriza ga sicer na srečo ni prizadela ne materialno ne inspirativno, seveda pa si – kot vsi njegovi kolegi – želi, da bi se vsi, na čelu z našo oblastjo, zavedli pomena te umetnostne veje, ki le še stežka drži glavo nad gladino.

Trenutno stanje za glasbenike ni rožnato. Kako vi shajate, od česa živite?

Odvisen sem od ustvarjanja – od pisanja glasbe, besedil, pesmi – zase in za druge izvajalce. Zaenkrat ni bilo večjih težav, saj sem kljub krizi lahko normalno delal, igral in komponiral, s pomočjo tehnologije pa smo s kolegi marsikdaj lahko sodelovali tudi na daljavo. Stanje za glasbenike že dolgo ni rožnato, ampak zdaj se mi zdi, kot da so vsi pozabili, da je bila že pred korono težava v tem, da so bili koncerti slabo obiskani, premalo jih je bilo in premalo so bili plačani, veliko skupin je redno nastopalo za minimalne stroške. Vsi bi radi koncertirali, kar iz artističnega vidika popolnoma razumem, ampak to, da se vrnemo na isto, kot je bilo prej, ne bo rešilo težav. Treba bi bilo postaviti nove in močne temelje za slovensko avtorsko glasbo, da bo predvajana, cenjena in spoštovana. Šele po tem bodo tudi koncerti primerno obiskani in plačani. To bi moral biti naš skupni cilj, ne pa miloščina, da slovenski izvajalci v lastni državi nastopajo za peščico ljudi in potne stroške, pogosto kot predskupina tujim izvajalcem. Dokler tega ne bomo spremenili, ne bo bistvenih sprememb na bolje. Zdaj se mi zdi idealen čas, da začnemo izpostavljati in reševati to problematiko.

»Avtorska glasba je eden izmed osnovnih gradnikov naše kulture, naše državnosti in suverenosti, zato bi se s tem vprašanjem morala resno ukvarjati politika«

Koliko so vas prizadeli vladni ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa?

Problem je nastal, ko smo imeli nekaj časa prepoved gibanja izven lastnih občin. Takrat je zastalo veliko projektov. Če teh ukrepov ne bi bilo, bi imel letos kar nekaj več glasbenih izdaj ter videospotov. Recimo za skladbo Obraz marca in aprila s Tinkaro Kovač nisva mogla posneti videospota, zdaj pa je za to že prepozno, saj skladba ni več aktualna. Prav tako bi pesmi, ki smo jih izdali junija in julija, izdali že aprila, tako pa sem bil namesto snemanja novih pesmi primoran vse te zastale projekte dokončati v poletnem času. Ukrepi so me prizadeli s tega vidika, da ne govorim o tem, da se prispevki za Sazas in Ipf nekaj mesecev niso plačevali, kar se bo vsem avtorjem in izvajalcem poznalo šele v naslednjem letu. Navkljub vsemu, kar se je dogajalo, na srečo nisem imel večjih težav, vsaj materialnih ne. Psihološki faktor, ki ga imajo takšni ukrepi na vse nas, pa je poglavje zase in resnično upam, da je to za nami, da se zapiranje ljudi v domove in občine za dobro vseh nas ne bo nikoli več ponovilo. Pri mojem delu je namreč pomembno, da se lahko dobimo z glasbeniki in izvajalci, da komuniciramo, izmenjamo ideje, delamo, snemamo, ustvarjamo. Pogosto delam tudi v tujini, zato si najbolj želim, da bi lahko spet potovali brez strahu pred karanteno, ker so moje delovne vezi s tujino zaradi teh razmer in ukrepov ohromljene.

Se vam zdi, da bi lahko bolj pomagale tudi vaše stanovske organizacije? 

Ne vem, koliko lahko v resnici pomagajo, ker te stvari pri nas niti približno niso urejene, kot bi morale biti. Večine glasbenikov tovrstne organizacije in sindikati niso preveč zanimali, ker so imeli en koncert na teden ali pa enega na mesec. Zdaj ko se je situacija spremenila in obstaja možnost, da bo v bodoče še slabša, pa je nastala panika. Ljudje pri nas še niso povsem razumeli, da je avtorska glasba eden izmed osnovnih gradnikov naše kulture, naše državnosti in suverenosti, zato bi se s tem vprašanjem morala resno ukvarjati politika.

Kljub vsemu vam ustvarjalnega zanosa ni zmanjkalo niti v najhujših časih samoizolacije. Kako to?

Zato ker imam to v sebi, je del mene, od koderkoli že to prihaja, ne glede na razmere. Iz vsega, kar se nam dogaja, na koncu črpam ideje, in tako je prav v tem norem koronskem času nastala tudi nova skladba Ko veš. To skladbo, polno upanja, sem napisal po navdihu trenutnega dogajanja, izvajamo pa jo skupaj s prijateljema Samom Budno in Andrejo Čamernik. Skladba je neobremenjena s trendi, je rezultat našega muziciranja in prijateljstva.

Kevin Koradin

osebni arhiv

Kako sicer poteka pisanje za druge izvajalce: pride glasbenik k vam z že izdelano idejo oziroma temo ali je vse na vas?

Čisto odvisno. Večinoma poskrbim za vse, včasih pa se zgodi tudi, da ima nekdo neko melodijo, besedilo ali del besedila. Kakorkoli, vedno se najprej dobim z izvajalcem, da se pogovoriva, da vidim, če se idejno in kreativno ujameva. Pomembno je, da daš prednost glasbi in ego na stran. Rad delam na dolgi rok, s talentiranimi, motiviranimi in ambicioznimi pevci.

Ste kdaj koga zavrnili? 

Sem, nekajkrat se mi je zgodilo tudi to. Zdaj ko imam že veliko prakse, pogosto že v startu začutim, če je tista prava energija, da bo sodelovanje obrodilo sadove. Z vsakim pevcem in glasbenikom seveda nisem kompatibilen, in kadar to začutim, se raje ne spustim v sodelovanje. Če nekdo želi, da mu napišem pesem, mora biti v prvem planu zaupanje, kadar zaupanja ni, potem ni smiselno, da bi kot avtor sodeloval pri takšnem projektu. Zavrnil sem že tudi koga, kadar sem menil, da glasba oziroma petje ni zanj ali zanjo, vendar to naredim na iskren in vljuden način. Nobenega ne želim namerno prizadeti. V glasbi ni pravil in tudi jaz ne morem vedeti vsega, delam pač po občutku.

Za koliko so vam v času koronakrize upadla naročila za skladbe?

Dejansko niso upadla, narasla so, bilo jih je več, kot jih je bilo žal mogoče zaradi neugodnih okoliščin realizirati. Ljudje so bili doma in so imeli čas razmišljati o teh stvareh. Ko sem še nastopal v bendu, sem recimo veliko manj ustvarjal kot zdaj, ker sem bil pretežno zaposlen s koncerti. V času korone se je večina glasbenikov veliko bolj posvečala pisanju in ustvarjanju.

Ste kdaj sami od sebe napisali pesem in jo ponudili izvajalcu?

Sem, in prav na takšen način najpogosteje prihaja do novih sodelovanj. Včasih izvajalci ne vedo točno, kaj bi radi, in takrat moram biti tudi malo psiholog, naštudirati človeka, si ustvariti sliko in jim predstaviti svojo vizijo. Velikokrat zadenem, včasih pa tudi ne. Pri tistih, s katerimi najbolje sodelujem, ponavadi ni težav, lahko bi rekel, da smo na isti valovni dolžini. 

S katero pesmijo ste se najbolj namučili?

Težko bi se zdaj spomnil, ampak zagotovo je bilo to v preteklosti, ko sem imel veliko manj izkušenj. Snemanje drugega albuma skupine Tide, Nothing to Lose iz leta 2007, je bil dolg in naporen proces, veliko se je zatikalo in nihče ni bil prav zadovoljen s produkcijo, ki je od vseh mojih izdelkov in projektov žal prav na tem albumu najslabša. Med snemanjem se z bendom in ekipo nismo ujeli in na koncu smo bolj reševali, kar se je rešiti dalo. Album je bil kljub vsem težavam pri nastajanju uspešen, saj so bile nekatere pesmi res dobre, je bil pa to začetek konca za tisto zasedbo skupine Tide, ker takšni naporni snemalni procesi neizbežno vedno odprejo neke rane, ki se nikoli povsem ne zacelijo. Žal.

Je kaj, o čemer ne bi pisali?

Ponavadi ne pišem o žuranju, migajočih ritih, pitju alkohola ipd., ker to ni moj stil. Verjetno mi pisanje tovrstnih pesmi ne bi pomenilo večjih težav s tehničnega vidika, neke posebne motivacije, želje ali inspiracije, da bi o tem pisal, pa nimam.

O kateri temi pa ste napisali največ skladb?

Največ mojih pesmi govori o življenjskih zgodbah: nekatere so ljubezenske, druge bolj socialno angažirane. O vsem sem že pisal, razen o tistem, kar sem omenjal pri prejšnjem vprašanju. Kadar ustvarjam za druge pevce, sem včasih zgolj avtor glasbe in aranžmaja, ne napišem vedno besedila, včasih ga samo pomagam oblikovati, ker če ima izvajalec željo povedati neko svojo zgodbo, se mi zdi prav, da mu pri tem ne stojim na poti, ampak ga spodbujam in pomagam pri pisanju besedila.

Kevin Koradin

osebni arhiv

Kje dobite največ inspiracije?

Za nove pesmi največkrat inspiracijo dobim med poslušanjem glasbe ali pri igranju kitare, za besedila pa kadar sem v mirovanju, bodisi na plaži, v wellnessu, doma na postelji ... včasih se sredi noči zbudim z neko idejo in si jo na hitro posnamem ali pa si delam zapiske.

Se vam zdi, da imate v zadostni meri možnost svoje pesmi predstaviti javnosti prek radijskih in televizijskih frekvenc?

Možnost vsekakor imam in to tudi počnem, drugače bi težko preživel, pa vendar tudi na tem področju situacija ni najbolj rožnata. Imamo radijske mreže, ki »furajo« svoj program, od katerega ne odstopajo. Vsaka ima svoje priljubljene domače izvajalce in odvisno od tega, katero radijsko mrežo poslušamo, tiste izvajalce in njihove pesmi bolje poznamo. Izjema so nekatere regionalne radijske postaje ter posamezne postaje nacionalnega radia, ki imajo najbolj pester izbor glasbe, so torej žanrsko neobremenjene in tudi najbolj naklonjene slovenski glasbi. Moje mnenje je, da bi imeli veliko bolj uspešno glasbeno sceno, če bi tudi največje radijske mreže včasih odstopile od svoje prakse in spustile v eter malo širši izbor pesmi. Majhni smo in težko je govoriti o nekem uspehu, kadar se večina izvajalcev predvaja na petih radijskih postajah. Kadar je izdelek nesporno kvaliteten, bi se moral predvajati povsod, četudi z manjšo frekvenco predvajanja, pa vendar je dejstvo, da veliko kvalitetnih slovenskih pesmi nikoli nihče ne sliši, in to se mi zdi krivično. Nekateri glasbeni uredniki bi se morali malo zamisliti nad tem, kar počnejo in kakšne posledice bo dolgoročno vse to imelo na našo kulturo. 

Kaj bi rekli tistim, ki pravijo, da Slovenci nimamo dobre glasbe?

Rekel bi jim, da ne poznajo slovenske glasbe oziroma da jo premalo poznajo. Slovenci imamo od nekdaj najbolj pester glasbeni izbor in najbolj napredno glasbo na celem Balkanu. Če malo preklapljamo radijske postaje od nacionalke do regionalnih in komercialnih, lahko slišimo toliko različne glasbe in kako kvalitetno glasbeno produkcijo premoremo. 

Kakšne so lastnosti kvalitetnega komada?

Tukaj ni pravil, kvaliteto ocenjujem bolj po tehnični plati, izvedbi, produkciji, kako je nekaj odigrano, odpeto itd. Sama struktura komada ima sicer neka nepisana pravila, če delaš npr. pesem za širšo množico poslušalcev, ampak tudi tukaj se je že izkazalo, da je bila pesem, ki v osnovi ni bila napisana kot hit, ob dobri medijski podpori zelo uspešna.

10 let ste kot studijski glasbenik živeli in delali v Amsterdamu. Kako to, da ste se vrnili?

Ker sem imel močno željo, da bi ustvaril nekaj v lastni državi, da bi to, kar ustvarjam, pomenilo nekaj tam, kjer sem doma, in da bi doprinesel nekaj dobrega in kvalitetnega na slovensko glasbeno sceno. Dokler nečesa ne dosežeš tam, kjer si doma, imaš vedno občutek praznine.

Vam je kdaj žal, da ste se vrnili?

Ne, ni mi žal. Z leti nas vedno vleče nazaj domov. Še vedno grem lahko delat v tujino, a se potem spet vrnem domov ... in tako mi je najlepše. 

Lepše vam je očitno biti tudi sam kot v skupini ...

Da. Neki naravni proces se je zgodil takrat, ko sem kot avtor začutil, da želim več ustvarjalne svobode, da ne želim pisati samo rock pesmi, ker je še toliko več glasbe v meni, in da sem prerasel tisti zloglasni tako imenovani rockerski način življenja. Zdaj resnično uživam v svojem delu, v tem kreativnem procesu, tudi mentorstvu in sodelovanju z različnimi izvajalci, to mi resnično največ da. Danes pijem brezalkoholne pijače, rad imam dobro hrano in sem doma pred polnočjo.