Rusko veleposlaništvo Svet24.si

Izgnani ruski diplomat naj bi zapustil Slovenijo

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Ženske, pogovarjajmo se o spolnosti!

Marjana Vovk, 17.10.2019 16:00:00

Scenaristka in režiserka Katja Colja, zamejska Slovenka, ki zadnja leta živi v Rimu, je predstavila svoj prvi igrani celovečerec Igor in Rosa. V drami je združila kar nekaj tem, o katerih po navadi ne govorimo: ljubezen in spolnost v zrelih letih, smrt, žalovanje in dojemanje ženskega telesa.

Delite na:
Ženske, pogovarjajmo se o spolnosti!
Katja Colja pravi, da je njen film v Italiji povzročil, da se ženske želijo več pogovarjati o spolnosti. »Upam, da bo tako tudi v Sloveniji.« Marko Vavpotič/M24.si

Slovenec Igor (Boris Cavazza) in Italijanka Rosa (Lunetta Savino) sta ostareli par, ki živi v Trstu. Po smrti hčerke sta se popolnoma odtujila, vsak žaluje na svoj način. Sploh Rosa se je oddaljila od vseh in vsega, samo še o pokojni hčerki premišljuje.

A ravno to jo počasi prebudi, da začne (znova) odkrivati sebe in življenje - tudi v seksualnem smislu. Vsi ti tabuji so v filmu prikazani zelo poetično in gledalcu dajo misliti. In prav to je bil seveda režiserkin namen. »Največje darilo pri ustvarjanju filma je, ko se tvoja duša za en trenutek dotakne druge duše. To poplača vse!«

Menda je film nastajal pet let?

Ja, scenarij sem začela pisati pred petimi leti. Po smrti očeta se je moja mama nekako pomladila, znova se je zaljubila. Presenetilo me je, kako lahko 60-, 70-letna ženska še živi, ljubi, kako doživlja svoje telo, kako se lahko zaljubi. Razmišljala sem o tem in začela je nastajati ta zgodba, ki je bila najprej komedija, potem pa se je popolnoma spremenila in postala drama.

V filmu imate cel kup tem, ki se jih po navadi izogibamo, jih zavestno odrivamo ali so celo tabu: starostniki, ljubezen in spolnost v zrelih letih, smrt, žalovanje … Zakaj ste v zgodbo vpletli vse to?

Dotaknila sem se teme matere in bolečine ob izgubi otroka. Kako se partnerja oddaljita drug od drugega, čeprav oba istočasno žalujeta, a na popolnoma različne načine. Moj fokus je bil seveda na ženskem čutenju bolečine. Čisto naravno sem prišla do tega, da bi ta smrt mater znova popeljala v življenje. Zakaj ne preko spolnosti, spoznavanja lastnega telesa ženske, ki ima 60 let in ni lepa, je pa še živa in zanimiva? Vidim, da ženske ta film zelo gane.

Po navadi spolnost v zrelih letih pojmujemo kot nekaj grdega.

Spolnost ni nikoli grda, spreminja se, drugače jo doživljaš in drugače sprejemaš. Lahko se v »starih letih« do spolnosti popolnoma odpreš, ker morda spoznaš neko drugo osebo, se drugače zaljubiš. Govorila sem z ogromno ženskami, ki pravijo, kako je spolnost v zrelih letih zanimiva, ko te malo vrne v otroštvo, ko doživljaš stvari, ki jih nisi, ko si bil mlad, in spoznavaš samega sebe - prav preko spolnosti in drugačne ljubezni. To se mi zdi res zanimivo.

Vaš film se mi zdi dobro izhodišče za ženske, da si ga skupaj pogledamo in potem spregovorimo o temah, o katerih sicer ne govorimo. Se mi zdi, da moški več in lažje govorijo s spolnosti. Smo ženske bolj zavrte?

Imate prav, moški lažje govorijo o tem. Že fantki drugače spoznavajo telo in imajo do njega drugačen odnos. Ženske se tega bojimo. To so stari tabuji, ne vem sicer, ali so vezani na vero. Vsilili so nam ta pogled na žensko - kulturno, socialno in antropološko. Ker če ženska pogleda vase in se spozna, postane močnejša in s tem tudi nevarnejša. Samozavestna ženska lahko okoli sebe spremeni ogromno stvari, lepše ljubi, lepše doživlja samo sebe in druge. So teme, ki so zelo velik tabu, na primer spolnost in smrt. Jaz bi si želela, da bi se o ženski spolnosti več govorilo! Ženske res ne govorimo o tem, kot da nas je nekako sram - kot da bi nam bilo prepovedano uživati. Pa je to čisto naravna in normalna stvar. Moram pa reči, da so se v Italiji začele dogajati prav posebne stvari: ženske, ki so videle film, so se začele združevati in pogovarjati o teh temah!

So Italijanke drugačne od Slovenk, je tam seks manjši tabu?

Ne, je kar enako. Samo v Italiji je velika razlika med jugom in severom. Na jugu so ženske zelo odprte, a o spolnosti ne govorijo, na severu pa so malo bolj mrzle navzven, a malo bolj samozavestne in odprte, kar se spolnosti tiče.

colja2.jpg
Glavni vlogi v Igorju in Rosi, zgodbi o paru, ki ju smrt otroka loči in nato tudi združi, igrata Boris Cavazza in Lunetta Savino.
Fivia

Svetovna premiera filma je bila v Šanghaju. Kako je bil tam sprejet?

Super, publika in kritika sta bili neverjetni. Žal nismo dobili nobene nagrade, sem pa spoznala zanimive ljudi, v žiriji je bil tudi mehiški producent Nicolas Celis (Roma), ki se je zaljubil v moj film, in mislim, da bi lahko v prihodnosti sodelovala.

Se zdaj po filmu s svojimi prijateljicami lahko bolj sproščeno pogovarjate o spolnosti?

Res sem zdaj veliko bolj odprta glede tega in nimam nobenih težav, o tem se več pogovarjamo, ženske po ogledu filma kar same pridejo do mene in me kaj odkrito vprašajo, vidim, da se o tem rade pogovarjajo, lačne so teh pogovorov. Ne govorim o spolnosti kot aktu, ampak o doživljanju in čutenju. Film me je popeljal v neki nov svet, mi odprl nova vrata v svoje občutke, čutenje, doživljanje ljubezni, pa ne le do partnerja, tudi do drugih. Je pa zanimivo, kako ženske film občutijo, nekatere preseneti, celo prizadene, šokira, nerodno jim je.

Prej ste bili v Trstu, zdaj pa živite v Rimu, kako ste se znašli tam kot Slovenka?

Rim mi je dal človeško toplino, ki je nisem našla v Trstu, so pa Rimljani kaotični, neurejeni. Težko se je temu prilagoditi, moraš biti kar kreativen iz dneva v dan. Naporno je, a tudi zanimivo.

Boste ostali v Rimu?

Ne. Poročena sem z Italijanom, imava 13-letno hčerko, ki je dvojezična, in mislim, da se bomo čez nekaj let vrnili v Trst. Rim je zelo lepo mesto, imam ogromno prijateljev tam, ampak moje korenine so v Trstu, rada bi živela tam, ne razmišljam, da bi ostala v Rimu, sploh ne, da bi se tam starala!

Kako vas dojemajo v Rimu kot Slovenko oziroma tujko?

V Rimu so zelo odprti, v Trstu je huje. Zrastla sem v zaprtem Trstu, kjer so te popljuvali, če si na ulici govoril slovensko. Zdaj ni več tako, stvari so se spremenile, malo se je odprl, a še vedno ločuje na Slovence in Italijane. V Rimu tega ni, nimam nobenih težav, tam ne vedo, kaj pomeni biti Slovenec v Trstu - pa tudi v Ljubljani ne, se mi zdi. Mi smo manjšinci, nismo ne eno ne drugo. Živimo na nikogaršnji zemlji in ne vemo, kaj smo. Malo smo izkoreninjeni, kot da nimamo države. Čeprav se čutimo Slovence, imamo pa italijansko državljanstvo. Tega ne razumejo ne na eni ne na drugi strani.

Te teme ste obdelali v svojih dokumentarcih, v filmu pa le nakazali.

Malo sem se naveličala stalno govoriti o tej stvari. Rada bi šla mimo mej in tega, kaj si, Slovenec ali Italijan. Pomembno je, kakšen si kot človek, kako gledaš na svet in doživljaš življenje. Korenine so pomembne, ampak treba je tudi preko tega. Moji dokumentarci so bili vsi o meji, meja je stalno prisotna. Meja, zamejstvo, težka preteklost, sovraštvo, da živiš v getu, za ene in druge si in nisi. Pingpong, si kot žogica, ki jo uporabljajo zdaj eni zdaj drugi. Ne veš, kaj si in kaj bo s tabo.

 »Čustva so pomembna, vedno so bila, brez njih ne živimo. A čustva niso le jeza in veselje, še cel kup jih je, tudi sovraštvo, nismo le dobri, ampak tudi hudobni in zlobni. Nismo le črni ali beli, ampak smo oboje in to moramo sprejeti. Kar pa ni lahko, lažje si je prikrivati resnico in se skrivati za določenimi stvarmi.«

Bo vaš naslednji projekt dokumentarni ali igrani?

Pišem scenarij za igrani film, ostajam pri temi eros-tanatos, življenje in smrt. Napisala sem tudi scenarij za en erotični film, remake po Bertoluccijevem Zadnjem tangu v Parizu, ampak so mi v Italiji rekli, da je v tem trenutku to nemogoče snemati.

Nekoč ste delali na RAI, zdaj živite samo od filma?

Ja, pišem scenarije za druge in prodajam ideje. Se shaja. V Sloveniji pa to ne bi bilo mogoče.

Delali ste z nekaterimi znanimi italijanskimi režiserji, kot so Moretti, brata Taviani in Escola. Kaj ste se od njih naučili?

To je stara šola, stari italijanski filmski svet, ki izginja. Naučili so me humanega pristopa k filmu, ki danes malo izginja, ker se je način snemanja spremenil. In da če imaš strast in ostaneš malo otroški - si radoveden, spoznavaš nove stvari -, ostaneš večno mlad. Če lahko večno ljubiš svoje delo, lahko tudi večno snemaš, ne glede na to, koliko si star. Ta njihova strast je bila neverjetna, ne najdeš je prav pogosto.

Jo imate tudi vi?

Mislim, da jo imam. Je tista, ki mi daje moč. Za žensko ta poklic ni lahek. Filmski svet je svet moških, oni so tisti, ki odločajo, žensk je malo, če je kakšna na pomembnem mestu, pa je slabša od moških. Čudne stvari, ampak očitno večina žensk na položaju prevzame tisti negativni moški del, namesto da bi ohranile ženskost.

Nekje ste rekli, da nacionalna kinematografija odseva dušo ljudi. Kakšna je slovenska duša?

Predvsem melanholična, nostalgična, poetična, žalostna, globoka. Ta pogled prevladuje. Italijanska pa je bolj površinska, manjka ji poezija, ki so jo imeli stari učitelji. Sodobna italijanska kinematografija se je popolnoma prilagodila globaliziranemu kinematografskemu svetu, stara šola velikih italijanskih maestrov, ki je filmskemu svetu ogromno dala, izginja. Se pa počasi rojevajo mladi režiserji s pogumom, ki se oddaljujejo od te globalizacije in se ne bojijo biti to, kar so, se ne prilagajajo in delajo to, kar si želijo in kar čutijo.

Kakšna pa je vaša duša, glede na to, da ste iz obeh svetov?

Slovenska! Italijani pravijo, da Igor in Rosa ni italijanski film, da je film severa, ki nima meje, ki ga ne znaš uvrstiti. V duši sem Slovenka, določajo me korenine, one so moja velika moč in bogastvo, čeprav živim v drugem svetu.


Objavljeno v reviji Liza/Maja št. 40, 27.9.2019