ivan gale bobo1 Dobra karma

'Galeta pri aferi razkritja ni vodilo ...

ana maria mitic 12 Svet24.si

Ana Maria Mitič bi se zabavala ob zaprepadenih ...

01-UVODNA mladi bojan pozar foto Arhiv zveze komunistov slovenije Reporter.si

Od Komunista do Evrope: kako je Bojan Požar ...

d32_scurkinaseljeoba Svet24.si

Stanovalci so ščurke našli pod kuhinjskimi ...

pivec3 Necenzurirano

Aleksandra Pivec je žrtev – same sebe #kolumna

križevniška-ulica, vandalizem Odkrito.si

Vandalizem v Ljubljani - Razkrivamo neverjetno ...

Tjaša Železnik Njena.si

Slovenska igralka pokazala prelepe noge

Kolumna
Zvezda je zvezda

Zvezda je zvezda

Robert Waltl, 30.07.2020 15:00:12

★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★

Delite na:

Prejšnji teden sem napisal kolumno Staycation, ne da bi vedel, da bo to zares postala definicija mojega počitnikovanja to poletje. Od študija sem vsako poletje delal na morju, v zadnjih letih na Visu, v izpostavi Kompasa, ki je bil velika jugoslovanska turistična firma. Potem sem odkril Rovinj, še nekoliko kasneje par let počitnikovanja na Rabu in potem vsa tista težka povojna leta v Dubrovniku, ki je bil takrat pust in čaroben.

Potem je bil Ivica Buljan direktor splitskega gledališča in smo štiri leta delali na Splitskem ljetu, stanovali smo v Vili Dalmaciji, nekdanji Titovi rezidenci, ki jo je Mani Gotovac dobila v uporabo za igralce in gostujoče umetnike. Velika hrvaška igralka Ana Karić, naša prijateljica, je imela hišo na otoku Olibu in pri njej sva potem preživela skoraj deset let in postala tako rekoč staroselca. Po njeni smrti sva odšla malo naprej, na Silbo, ki je bila kot nekakšna ljubljanska enklava v izgonu, zatočišče, v katerem sva vsako leto srečevala Romana Uranjeka iz Irwinov, lastnika Dallasa Gorana Lisico Foxa, umetnico Milico Tomić iz Gradca, celo familijo Pikalo, Barbaro Zemljič in Klemena Dvornika. Zdaj, v zadnjem tednu vaj za predstavo Vsi ptice v Mini teatru, sva tretjo nedeljo zapovrstjo odšla na prijateljski obisk, na enega tistih izletov, ki ga že dolgo najavljava, ga pričakujeva, ampak v pomanjkanju časa nikakor ne realizirava. 
Zvezdana Mlakar, naša Zvezda, naju je povabila v svojo hišo.


Tako smo se na pot odpravili Vesna Milek, Ivica, Umbra in jaz. Po dobrih dvajsetih minutah vožnje smo, takoj po Škofljici, zavili desno proti Želimlju. In tako smo vsako nedeljo pravzaprav obiskali tudi kraj enega velikega slovenskega pisatelja. V Želimlju je Finžgar napisal svoj roman Pod svobodnim soncem. Zvezdanina hiša z domačijo je postala že dobro poznano mesto. Je gostiteljica, ki je vedno razpoložena za obiske. Poznam jo trideset let, od časov, ko sva snemala Vrtnice in kaktuse.

Ko smo imeli v Mini teatru pred leti akcijo En igralec bere roman, v kateri so najbolj znani igralci brali integralne verzije romanov, je Zvezdana nepozabno brala Živalsko srce nobelovke Herte Müller. Potem smo se intenzivno družili med študijem predstave Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, prijateljstvo pa smo dodatno zapečatili letos pozimi, ko je Ivica režiral predstavo 2020 po knjigah Yuvala Noaha Hararija. V njej je Zvezdana preprosto blestela s svojo življenjsko energijo, z žarom umetnice, ki ustvarja na vsakem področju, na katerem se pojavi. Njena vloga je tako posebna, da daje predstavi neki osebni pečat, blagost, mir in norost, tako kot navdušuje številne gledalce v svoji avtorski televizijski oddaji. V zadnjem delu predstave povabi nekoga iz publike, da se ji pridruži na odru. Nič ni pripravljeno vnaprej. Prostovoljec mora biti samo pripravljen na pogovor z njo. V vsaki predstavi se dogajajo mala čuda, ljudje se ji odpirajo, govorijo ji svoje življenjske zgodbe, lepe, o hrabrosti ali o svojih neuspehih. Gledalcem v dvorani pa se zdi, da je vse to dogovorjeno in natrenirano.

Zvezdana je prišla na svojo farmo v Želimlje pred dvajsetimi leti z možem in majhnimi otroki in od takrat je iz vaške hiške na jasi, izpod njihovih lastnih rok, zraslo ogromno posestvo z velikim domom, gospodarskimi objekti, sedmimi jezeri, čebelnjakom, hlevom, sadovnjaki, zeliščnim vrtom, njivami, pašniki in gozdovi. Prišli smo zgodaj popoldan, poskušali njeno slivovko, njen spretni sin Maj pa nam je v veliki krušni peči, ki se nahaja v ogromni dnevni sobi na odprtem, pripravljal hobotnico pod peko z domačim krompirjem in dišavnicami. Zvezdana je medtem zamesila in pekla rženi kruh, ki smo ga zvečer, še toplega, jedli z maslom in domačimi ocvirki.

Njena zgodba je zame fascinantna. Iz zapuščenega posestva je nastala farma, kot jih poznamo iz avstralskih in ameriških filmov. Na njej redijo konje, osle, lame, koze, goske, ki se svobodno sprehajajo po livadah. Zvezdana pozna njihova imena, jih ljubkuje in boža, tako kot ima objem tudi za stebla hrušk, jablan in sliv. Njene rože pojejo. V eni izmed mnogih zgodb o obiskovalcih njene hiše glasbenik ozvoči vrtnice na njenem vrtu, priklopi jih na naprave, ki zbirajo frekvence in jih pretvarjajo v zvok. Rože pa so naenkrat utihnile, niso pele, in potem ko jih je Zvezdana objela in jim zašepetala nekaj vzpodbudnih besed, so spet zapele. Tako kot je sama tudi pomagala lami pri porodu, pri katerem se je nekaj zakompliciralo z maternico.

Mi, gostje, rojeni na vasi ali v središčih mest, si tega dela ne znamo zamisliti. Sprašujem pa se tudi, ali bi bili pripravljeni vložiti toliko odrekanj od vsakodnevnih lenih navad, v katere smo se ujeli. Takšna farma zahteva ogromno fizičnega dela, projektiranja, življenja z drugimi bitji in zemljo, ki ima svoje potrebe, ki jim je treba znati prisluhniti. Zdaj ko ne vemo, kakšna je skorajšnja prihodnost gledališča, se mi zdi, da je ena od rešitev lahko festival, ki bi ga organizirali pri Zvezdani. Ne festival, na katerega se prihaja v večernih oblekah, ampak tak, na katerem se čisti hlev, okopava vrt, jejo sladki beličniki. In potem predstava, koncert ali recital. Ali enostavno pogovor. Ob kozarčku likerja iz vrtnic.

Zvezdana in Vesna nam pripovedujeta dogodivščine z letovanja v Grčiji, kako sta se vozili v razpadlem avtomobilu, ki se je pogreznil v pesek. Kako je Zvezdana letela z jadralnim padalom in je komaj živa pristala na tleh. Kako je zlezla v kanu in padala v vodo na brzicah, samo da bi neki angleški dami dokazala, da je borka in da se ne preda.

Ej, to je teater, pri mojstrici Zvezdi, kjer je vsaka zgodba živa.