Žrtve komunističnega nasilja

Vsem krajanom je treba sporočiti »župan ma vas rad«. Fak. Babica se za jašek ni zmenila, ker se je šla nekakšno konspiracijo. Le to sem videla, da podčrtuje imena na nekakšnem seznamu in da kar naprej telefonira. »A se je res skrival na tvojem podstrešju? Sploh nikoli nisi imela podstrešja? Sem si kar mislila,« je rekla in naredila kljukico.

»Kaj pa počneš?« je vprašal cenjeni soprog zelo nataknjeno. Že nekaj dni mu je obljubljala jabolčno pito, pa ji je na koncu dneva zmeraj zmanjkalo energije. Raziskuje, se je izgovarjala. Kaj pa? Vse tiste, ki kandidirajo, ker jih je prejšnji režim tlačil, je rekla. A kakšnega poznamo, sem se začudila. O, nekaj pa, je rekla in razgrnila po mizi volilni seznama kandidatov za občinske svetnike.

»Poglejte si tole kravo,« je rekla in občrtala njeno ime s svetlečim flomastrom. »V življenjepisu piše, da hoče biti svetnica zato, da bo iztrebila iz občine vse krivice in hinavščino. Komunistični režim ji je namreč zaprl frizerski salon in jo vtaknil za dva tedna v preiskovalni zapor, ker je bila prehuda konkurenca državnemu salonu. V resnici je cel kup žensk spravila v bolnišnico, ker je na njih preizkušala nov preparat za trajno. Tudi meni so po njeni krivdi izpadli lasje. V zaporu pa je končala zato, ker je inšpektorja ozmerjala z ovaduhom in mu preluknjala gume na mopedu.

In tale, ki ga vsi dobro poznamo, ker nam je montiral samo pol rolet, plačali pa smo mu vse, ta je šele disident! Tu piše, da mu je oblast sistematično preprečevala redno zaposlitev, ker ni hotel v mladinske delovne brigade. Pa je seveda hotel, ker mu je bila všeč neka punca, ki je tudi šla, a ga niso marali, ker so ga že iz prejšnje brigade nagnali. Sicer je bil zelo priden, samo umivati se ni hotel, češ da je to kapitalistična razvada, in je tako zaudarjal v šotoru, da so ga drugi brigadirji namočili v reko in zdrgnili z gramozom. Niso nagnali samo njega, ampak kar vse iz šotora!«

Pokaži, je rekel cenjeni soprog in izpulil babici seznam iz rok. Potem se je začel krohotati še on. »Ah, glej no, moj sošolec iz gimnazije. V življenjepisu piše, da ga je socialistična oblast prisilila h kulturnemu molku. Nikjer mu niso hoteli izdati njegove svobodomiselne pesniške zbirke. Enkrat nam je priredil literarni večer in edino, s čimer smo se na koncu strinjali, je bilo, da ni nobeden ničesar razumel. Vse pesmi so imele po sedem do dvanajst besed. Ene se celo spomnim: 'Veter, uho, jajca na grmu. In ti nekje tam.'«

Potem sem si še sama priborila seznam in na njem odkrila svojega redkobesednega, tečnega strica. Kadarkoli pridemo na obisk, že na vratih bevska, naj se sezujemo, ker je preproga vredna tri tisočake. Le po kakšnih zaslugah je ta zataval na kandidatno listo občinskih svetnikov? Njegov moto je poštenost, resnicoljubnost, prijaznost, je pisalo v življenjepisu. Vsega tega da je bil v življenju deležen zelo malo, saj je moral kot mlad elektrikar zbežati v tujino pred komunističnim nasiljem. Nasiljem, sem vprašala babico? Eh, hotel je več zaslužiti, pa je zbrisal v Nemčijo, to je vse. »Mama dve leti ni vedela, kje je, potem pa se je pripeljal s starim mercedesom in se tako napihoval po vasi, da so ga fantje fino premikastili. Nakar ga nekaj let ni bilo, potem pa si je na domačiji postavil hišo in zdaj, ko je v pokoju, tam živi. Zdi se mi, da se preklemansko dolgočasi, če res hoče v politiko,« je vzdihnila babica.