Zlata žila

Minevajo zadnji dnevi moje četrte nosečnosti. Kako se počutim? Odlično. Vsak dan grem na grad, se sprehodim, še prej pospremim svojega prvošolca do šole. Hoja v hrib ni le dobra za krepitev srčne mišice in manjšo rit, temveč tudi za misli. Vedno bolj se potrjuje, da živimo v bizarnem in absurdnem času. Kako se mora Samuel Beckett obračati v grobu, koliko materiala za pisanje dram bi imel zdaj. Zdaj je pravi čas za Becketta. Naj živi dramatika absurda! Zdravi ogrožamo bolne, zdravi ne smemo na koncerte, zdravi moramo dokazati, da smo zdravi, in če ne izpolnjujemo pogojev, ki jih narekuje norišnica Covid, smo mi čudni in netolerantni do drugih. Zdravi naj bi se cepili, čeprav smo zdravi. Radi bi delali, pravzaprav lahko delamo, samo moramo izpolnjevati pogoje covid norišnice. Svet je postal narobe svet. Ljudje se zavzemajo za čisto in zeleno Zemljo, medtem ko se isti ljudje na sestanke za mir in sožitje pripeljejo z osebnimi letali. Organizacije za pomoč otrokom tulijo v en rog ter se trepljajo po ramenih, koliko dobrega so naredile za uboge otroke, medtem ko njihove zakuske stanejo bistveno več, kot bi lahko namenili enemu otroku, da bi preživel ali se šolal. Ljudje kot ovce meketajo, gledajo hitre in instant novice, samo da so čim prej obveščeni in da vedo puhlico informacij, ki vsekakor niso podkrepljene s strokovnim novinarstvom. Kar je strokovno, kritično in realno, to boli. In seveda je treba ljudi, ki uporabljajo znanje, zatreti. Kdo pa potrebuje ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo. Nihče. Nihče jih noče. Ljudje nasedajo fotomontažam, obsojajo ljudi na pamet, a nimajo toliko časa, da bi prej preverili verodostojnost novic. Ljudje imajo radi trače, radi se naslajajo nad bedo drugega in so ene velike egoistične riti, ki jih skrbi samo zase. Ljudje ne privoščijo dobrega drugemu, ker bi lahko bil drugi boljši ali celo najboljši. Ljudje so omejene črede, ki se pustijo zavajati peščici mogotcev, ki imajo v rokah niti vsega sveta. Imajo denar, veliko denarja in imajo moč. Moč jih žene, da uničujejo življenja drugih, in pravice, ki so bile znotraj zgodovine trdno pridobljene, se kot bežen odsev oddaljujejo od nas. To smo mi, ljudje. Bil je 1. september letos, ko sem od utrujenosti padla v posteljo. Zagotovo nisem bila edina mamica, ki je zvečer komaj čakala, da gre v ležeči položaj. Bil je stresen dan. Ne prvi ne zadnji. Na koncu dneva smo sedeli z otroki na terasi hotela Park. Oni so jedli sladoled, jaz sem jih gledala. Kako so že veliki. Vanja prvi, Sergej tretji in Irina peti razred. Tega dne je bilo vsega preveč, zajokala sem. Komaj sem sedela na stolu, saj so me v rit špikali hemoroidi, ki so posledica mojega sekiranja. Ko sem šla na stranišče, mi je najmlajši sin rekel: »Obljubi mamica, da se ne boš več sekirala, da ne boš več imela tistih bulic na riti. Obljubi.« Bil je že večer, ko smo prišli domov, vsi zelo utrujeni. Zbrali smo toliko energije, da sem jaz pomila posodo, Sergej mi je pomagal pri perilu, pa je počasi šlo. Večer se je zaključil v Irinini postelji, kjer so se vsi trije stiskali, jaz sem jim brala pravljico o Primožu Rogliču. Primož in Bajk je knjiga, ki so jo dobili od mene za darilo ob prvem letošnjem šolskem dnevu. Počakala sem moža, da je prišel iz službe. Kmalu sem se odpravila spat tudi sama. Kakšen dan, sem si mislila. Zlata žila me je še vedno opozarjala na skrbi. Skrbi, ki so del naše prihodnosti. Skrbi, ki so vezane na to, v kakšnem blesavem svetu živimo in kakšno otroštvo imajo naši otroci. Toliko nesmisla, kot smo mu priča zdaj, ni bilo še nikoli. Še dobro, da sem bila izžeta cunja, da sem lahko hitro zaspala.