Zlata konjska figa
Zadnjič sem obirala češnjo. Letos je res polna. Visokorasla in razvejana. Moje ta mlade češnje mikajo le, če so na mizi, ko so še na drevesu, jih ni naokoli.
Vedno, ko se plazim po lestvi in vejah, mi po glavi blodita dve misli. Prva je citat iz črne kronike. »Starejši ženski se je med obiranjem zlomila veja in …« Vsi, ki to beremo, se sprašujemo, ali ji je bilo treba. Tudi jaz. A ne odneham, saj veste … samo še do tistih tam na koncu veje. Neumnost ali pač pogoltnost.
Druga misel pa je cena, ki bi jo določila mojim lastnoročno nabranim češnjam. Na moji lokalni tržnici jih za manj kot pet evrov ni bilo dobiti. Saj veste, »domače, danes zjutraj nabrane«. Nekaterim kupcem se je zdelo veliko. Meni ne. Samo jaz vem, kako težko jih je nabrati. In kolikokrat sem se spomnila na črno kroniko.
Cena nikoli ni odraz realne vrednosti. Vloženega dela in materiala. Pomembna je tržna vrednost. Pomembno je povpraševanje, pomembno je, koliko so kupci za nekaj pripravljeni plačati. In pomembno je, kako nas prodajalci o tem prepričajo. Moram imeti! Nujno! Danes je marketing vse. In tako za marsikaj, kar terja veliko dela, znanja in usmiljenja matere narave, plačujemo drobiž, za gnoj – dobesedno – pa premoženje.
Imam majhen vrt. Če že je, naj kaj zraste. Bomo vsaj vedeli, kaj jemo. A ker brez nič ni nič, vsako leto kupim nekaj gnojila ter nekaj zemlje za presajanje rož in vzgojo sadik. Tudi letos sem. Dve vreči zemlje, vrečo bio grene in vrečo briketiranega konjskega gnoja. Vse bio, eko in ne vem še kaj. Naročim, naložijo mi v prtljažnik, plačam in grem.
Doma pa le pogledam s kartico plačan račun. In me skoraj kap.
Dvakrat 70 litrov zemlje 19,98 evra, 20 kg briketiranega konjskega gnoja 19,50 evra, 10 kg bio grene 13 evrov. Skupaj več kot 50 evrov! Si predstavljate? Zemlja in gnoj. Veste, koliko solate ali paradižnika dobite v sezoni za ta denar? Vsakega po 50 kilogramov. Še za zajce bi bilo preveč.
A kdo je kriv za to. Če sem butasta, sem pač butasta. Ne nazadnje sem za svoj denar. Ampak naravnost pretreslo me je, ko sem ceno te, z vsemi certifikati in standardi ovenčane zemlje – papir res vse prenese – primerjala s ceno moke in mleka. Hrane torej.
Pozor: če vrečo zemlje pretvorimo v kilograme – 70 litrov je približno 25 kilogramov –, pomeni, da en kilogram zemlje stane 40 centov! Pri najboljšem sosedu so zadnjič kilogram bele moke prodajali po 46 centov! Razumete? Kilogram moke za kilogram zemlje!? Ali pač toliko, kot sem jaz plačala za kilogram zemlje, mlekarna plača kmetu za 1,5 litra polnomastnega mleka!? Jeseni pa vsaj 50 kilogramov krompirja!? Razumete? Jaz ne!
Tudi konjska figa že dolgo ni več kar ena figa. Konjska figa je tako rekoč suho zlato. Toliko, kot 20 kilogramov briketiranih konjskih fig, stane 130 kilogramov pšenice, 20 kilogramov belega kruha ali štirje piščanci. Govorimo o gnoju, četudi briketiranem.
A danes živimo v svobodnem svetu. Lahko izbiramo. Nihče me v nič ne sili. Dokler je hrana poceni, o tem sploh ne razmišljamo. Glavno, da so poceni tudi moka, mleko, jajca in meso. Da je miza polna. Toda ob teh nesmislih dolgo ne bo.
Kar je, seveda, že druga zgodba. O samooskrbi, vrtcih, ki bi radi domačo hrano, pa si je ne morejo privoščiti, ker je tista, pridelana kdo ve kje in kdo ve kako, tako poceni, o Bayerju in Monsantu, o podnebnih spremembah in še mnogih precej zoprnih rečeh.
Je pa res, vse to bo konjska figa mirno prenesla, moja solata pač ne. Človeštvo pa tudi težko.
